17.02.2025
Sodobna glasba za pretanjena ušesa
Na Akademiji za glasbo se je v okviru cikla Zvokotok zgodila že druga Poslušalnica v organizaciji Zavoda Sploh in skladateljice Urške Pompe. Nastopil je čelist Igor Mitrović.

Na Akademiji za glasbo se je v okviru cikla Zvokotok 2025 odvijala druga Poslušalnica v organizaciji Zavoda Sploh in Urške Pompe, skladateljice in profesorice na Akademiji za glasbo. Nastopil je Igor Mitrović na violončelu, program pa je bil sestavljen iz del Györgyja Kurtága, Salvatoreja Sciarrina, Horaţiuja Rădulescuja, Jonathana Harveyja, Kaije Saariaho, Ivana Fedeleja in Giacinta Scelsija. Večer je potekal v nekaj sklopih z vmesnimi kratkimi premori. Odlično pripravljeni solist je skladbe izvajal poznavalsko in jih interpretiral občuteno, s posluhom za njihovo barvo in zvočne premene. Poslušalnice nam omogočajo plemenito srečevanje z deli 20. in 21. stoletja za posamezne inštrumente, da bi izostrili svoje poslušanje in se globlje povezali z vsebino skladb. Skladbe bi morda vendarle kazalo ločiti med seboj, da bi se lažje vživeli v posamična dela.
Odlično pripravljeni solist je skladbe izvajal poznavalsko in jih interpretiral občuteno, s posluhom za njihovo barvo in zvočne premene. Uokvirjajoča Kurtágova dela, pozorna na glasbeni čas in tišino, so zvenela zračno s pretehtano odmerjenimi gestami. Zanimivo je bilo opazovati različne načine lokovanja in virtuozne spretnosti, s katerimi je violončelist podajal vsebino. Kurtágova dela tankočutno pletejo zvok z redko odbranimi sredstvi in pri tem ima posebno vlogo izvajanje, od katerega je odvisno, ali bo v delu prišla do izraza tudi tišina, intimno povezana z vsebino. Posamezni zvoki se spletajo v koherentno, transparentno in barvito celoto, za katero sta značilni lebdeča lahkotnost in zračnost. Gre za miniaturna, a za poslušalce zahtevna dela, ki jim moramo slediti pozorno, da ujamemo njihov subtilni razvoj. Prav to je Kurtágova dela družilo s preostalimi skladbami, katerih notranji monolog se je razširjal od posameznih tonov v dinamičnem razponu in z vmesnimi intermezzi, ki so poskrbeli za razgibanost.
V duhu raziskovanja lastnosti zvoka je zvenela skladba Lux Animae Rădulescuja, ki je znan po spektralni kompozicijski tehniki. Skladba je kot skupek racionalnega pristopa z izbrušenim posluhom za zvok in njegove prvine v okviru posameznih gest, ki mestoma kot da iz notranje nuje zapadejo v ponavljanje. Sciarrinova skladba Ai limiti della notte je vseskozi zračna in transparentna, meji na tišino, ki prihaja v stik z izčiščenim in hkrati kompleksnim valovanjem zvoka. Pretehtano odmerjeni zvok, zavit v barvite odtenke, nas objame v skladbi Hinnulei Urške Pompe. Izrazito dramatičen in napet je notranji monolog Harveyjevih Three Sketches, ki se šele v osrednjem delu osredotoči na minljivost in krhkost posameznega tona, nato pa nadaljuje s presunljivo pripovedjo visokih tonov; to vztrajno prekinja nizki ton, ki se slednjič razplete v obupano izpetem monologu. Kaija Saariaho je Sept Papillons zasnovala lahkotno. S svobodnim poletom se sprehaja po zaporedju tonov, dokler ne pride do izrazno pretresljivega Metulja III (Papillon III), ko kar začutimo njegovo trepetanje v zraku. Bolj robusten je Papillon IV, ki v dolgih zamahih ekspresivno izraža svoj obstoj. Stalnica skladbe so trepetavost, krhkost in hkrati ječanje, ki se družijo z obrušenim, a še vedno rezkim izrazom, ki prehaja v rahlejše odtenke, vendar glede na ekspresijo ni najbolj igrivo metuljast. Mitrovićeva izvedba je bila mehkejša in odigrana s taktom. Nežna milina Kurtágovega dela Pilinszky János: Gérard de Nerval izhaja iz melodije posameznih tonov, ki se iztekajo drug v drugega v melanholični čustvenosti in se obenem obračajo k vedrejšemu vzdušju. Zamišljeno raziskujoča je skladba Arc-en.Ciel Ivana Fedeleja, ki poudarja izčiščenost zvoka in virtuoznost. Z vsem bogastvom posameznega tona je bila Scelsijeva skladba Voyages II: Le fleuve magique kot pika na i programa. Raskavost in barvitost zvoka sta se igrivo širili v prostor, kakor igra svetlobe in sence, ki jo je Mitrović poustvaril neponovljivo izvirno in nas pustil brez besed.
Poslušalnice nam omogočajo plemenito srečevanje z deli 20. in 21. stoletja za posamezne inštrumente, da bi izostrili svoje poslušanje in se globlje povezali z vsebino skladb. Skladbe bi morda vendarle kazalo ločiti med seboj, da bi se lažje vživeli v posamična dela. V vsakem primeru pa bomo svoja ušesa našpičili tudi v prihodnje in veseli nas, da je odziv na Poslušalnice tako pozitiven.