Zvočne heterotipije študentov dveh akademij

Akademija za glasbo, natančneje Studio za sodobno glasbo, ki ga vodita Luka Juhart in Steven Loy, je v povezavi s Katedro za fotografijo Akademije za likovno umetnost in oblikovanje pripravil izviren večer glasbe ob grafičnih notacijah, ki so nastale kot umetniška refleksija o stanju prostora bodoče ALUO na Roški ulici v Ljubljani. Pri tem se misel vrne na že znane grafične notacije nekaterih skladateljev (Morton Feldman, Iannis Xenakis, Christian Wolff, Mauricio Kagel, György Ligeti, Karlheinz Stockhausen itd.), vendar je bil večer v dvorani Julija Betteta na Akademiji za glasbo izviren in domišljen spoj vizualno zvočnih sinestezij, v katerih se lovijo danosti z nepredvidljivim in ohranjajo zračno zvočnost, ki se zrcali v vizualnih podobah. Vizualne podobe »notacij« so nas navdihnile, da smo v njih iskali zvočni odsev ter hkrati sledili bistremu in razgibanemu zvočnemu toku. Ta je prihajal do naših ušes kot zanimivo brstenje zvokov orkestra, ki so sugestivno ustvarjali zvočno podstat podob. Koncert smo razumeli v smislu skupnostnega iskanja, raziskovanja in stikanja obeh polj. Posrečene in sugestivne vizualne podobe so dobivale zvočno vizijo in se z njo stapljale, po drugi strani pa smo v njih lahko iskali tudi konkretno udejanjenje zvočnega.

Pri snovanju projekta sta moči združila profesor na Akademiji za glasbo, Luka Juhart, in docentka Katedre za fotografijo, Emina Djukić. Opozorila sta na večplastno povezanost med vizualnimi skicami in impulzi ter zvočnimi hipotezami, ki se držijo partiture, a dopuščajo dovolj prostora za oblikovanje zračnega in sugestivnega avdiovizualnega polja, v katerem si lahko na podlagi lastne percepcije in asociacij sami ustvarjamo lastno podobo. Prav ta večplastna povezovanja skupaj s svobodno interpretacijo omogočajo, da se v proces vključimo aktivno in si zamišljamo navidezne spoje ali pa se prepustimo druženju vtisov in sledimo ustvarjenemu. Vizualne podobe »notacij« so nas navdihnile, da smo v njih iskali zvočni odsev ter hkrati sledili bistremu in razgibanemu zvočnemu toku. Ta je prihajal do naših ušes kot zanimivo brstenje zvokov orkestra, ki so sugestivno ustvarjali zvočno podstat podob. Koncert smo razumeli v smislu skupnostnega iskanja, raziskovanja in stikanja obeh polj. Posrečene in sugestivne vizualne podobe so dobivale zvočno vizijo in se z njo stapljale, po drugi strani pa smo v njih lahko iskali tudi konkretno udejanjenje zvočnega. 

Nehote smo se spomnili na Traktat o slikarstvu Leonarda da Vincija, ki je opisoval prednost slikarstva pred glasbo, saj glasba izzveni, medtem ko slika ostane: »Slikar stopnjuje stvari, ki jih vidi oko, kakor daje glasbenik stopnje glasovom, ki jih sliši uho … Vrednejša je tista stvar, ki zadovoljuje boljše čutilo. Slikarstvo, ki zadovoljuje čutilo vida, daje potemtakem več zadovoljstva od glasbe, ki godi le sluhu. Plemenitejša je tista stvar, ki je trajnejša; torej je glasba, ki izginja, dokler se rojeva, manj primerna od slikarstva, ki s pomočjo stekla postane večno … Slikarstvo je torej treba postaviti na čelo vsem dejavnostim, saj vsebuje vse oblike, ki obstajajo v naravi, kakor tudi tiste, ki ne obstajajo; bolj ga je treba povzdigovati in slaviti kot glasbo, ki se ukvarja le z glasom« (Studia humanitatis, 2005, str. 27). Tu smo nasprotno dobili nov hibrid vizualno-zvočnega kot enkratno in neponovljivo serijo podob, ki ostanejo v našem spominu še dolgo, saj se opiramo ne le na vizualen, ampak tudi glasbeni spomin. Pri tem je bil izziv toliko večji, saj ni šlo za znana glasbena ali vizualna dela, temveč za sugestivne vizije obojih, ki so nam pri refleksiji puščale prosto pot. Dinamika mlade ekipe študentov je projektu dala polet. Pripravili so res izvirno hibridno popotovanje, kot nekakšne sodobne »Slike z razstave«, le da je bila vsebina obeh kodov tekoče sugestivna in je ponujala obilo asociacij, ki so se opirale na posamezne oporne točke in se prosto odvijale v času izvedbe. Enkratna, sugestivna in obenem krhko minljiva zvočno-vizualna sinestezija se je igrala z našo zavestjo in spominom ter se neponovljivo vpisovala vanj kot izviren dogodek.

Za uprizoritev, predvsem pa za opravljeno pedagoško delo velja vse priznanje mentorjema in vsekakor tudi izvajalcem, študentom obeh akademij, ki jim lahko prisluhnemo ponovno spet 13. junija na zemljišču prihodnje stavbe UL ALUO na Roški in na Kongresnem trgu 16. junija 2025. Priznanje velja tudi samemu medpredmetnemu povezovanju na akademskem nivoju, saj se z njim raziskovalno odpirajo nove poti kot vizija prihodnosti.