Elektronski tankočutnež

Dolos je glasba za miselni pobeg, čeprav so morski betonski tetrapodi, ki so EP-ju posodili ime, v prostor umeščeni ravno zaradi kljubovanja naravnim elementom. Takšno soočanje sil se dogaja tudi na matrici mnogoterih analognih in modularnih mašin, ki Zergona oziroma Aleša Hienga vodijo že slabo desetletje. Hieng, producent, DJ in vsesplošni ustvarjalec na področju klubske in eksperimentalne elektronske glasbe ter raziskovalec DIY elektronike, je na sceni seveda že mnogo dlje. Leta 2003 je začel didžejati in se takrat tudi pridružil kolektivu Synaptic, kasneje, leta 2007, je začel sodelovati na izdajah Chilli Spacea, s katerimi je znotraj minimalističnih, dubovskih različic techna vzgajal domač prostor, zase pa vzgojil določeno cono udobja. A je kolektivni in očitno tudi individualni producentov spomin na to dobo zasedel zgolj obstransko vlogo, sodeč po aktualni izdaji. V primerjavi z ostalimi starešinami s te scene Zergona še vedno vodi klasična tankočutnost, ostanek tiste zgodovine elektronske glasbe, ki je ni narekovala rejverska maksima neposrednosti. Glasbenik morda res plava zunaj toka domače krajine in Dolos ni trendovski ali avantgarden, vendar je neizpodbitni prikaz svojstvenega razvoja ustvarjalca.

Z leti se niso premešali le aktivni ustvarjalci, ki so sodelovali ob Hiengu, stkale so se nove idejne mreže in Zergon je kot umetnik eden mnogih osamelih otočkov z domače scene, Dolos pa rezultat kreativnega odraščanja in razpada konkretnih žanrskih vezi. Tektonski premik, katerega posledice se še danes kažejo v glasbenikovem ustvarjanju, je bil spust v različne analogne in modularne mašine leta 2013, bolj drobne, po rezultatu enako silovite spremembe pa zadevajo žanrsko raziskovanje. Modularci so pri nas precej prominentni, zaznamujejo na primer delo Shekuze, Brgsa, Boštjana Simona, Stagnat in drugih, vendar so kot reagent odvisni od primarne kemične spojine. V aktualnem primeru gre za vprašanje postavljenih parametrov in manj seznama obstoječih danosti tehnoloških objektov, saj je iz Zergonove diskografije od leta 2019 dalje razvidno stilsko zaokroževanje. Po dronovski vesoljskosti EP-ja Shiny Protons Bursting in eksperimentalnega minimalizma Easel Explorations Pt. 1 Dolos odseva klubsko in galerijsko stran IDM-a, techna in acida, njihov kaos pa tematsko ilustrira z zgodbo grškega boga prevare in že omenjeno obalno infrastrukturo.

EP ne problematizira reza med različnimi izkustvenimi možnostmi elektronske glasbe, definicije plesne glasbe ne razširja z eksperimentiranjem, vendar se obenem pretaka med domačim in klubskim poslušanjem, različnimi žanri in čustvi. Tako je situacijsko prilagodljiv glede na obličje, proti kateremu se obrnemo, enako kot betonske strukture, ki soočajo morje z njegovim obstojem. Zaradi tega stilsko izjemno konceptualno izpopolnjeni izdelek deluje bolje brez obremenjevanja s tematsko zasnovo. Ta naj bo raje zgolj izhodišče za prebujanje domišljije, saj v nasprotnem primeru zakrije za kanček premočno Zergonovo redoljubnost, ki omejuje kaos in nepričakovane preobrate. Druga plat zgodbe v svetlejši luči prikaže vsaj kritiko krotkosti modularcev, saj kontrola nad njimi priča tako o obvladovanju inštrumentov, ki ni samoumevno, kot tudi o zadržanosti.

Točno takšna je tudi Hiengova narava, če sklepamo po njegovem diskografskem katalogu. V primerjavi z ostalimi starešinami s te scene Zergona še vedno vodi klasična tankočutnost, ostanek tiste zgodovine elektronske glasbe, ki je ni narekovala rejverska maksima neposrednosti. Glasbenik morda res plava zunaj toka domače krajine in Dolos ni trendovski ali avantgarden, vendar je neizpodbitni prikaz svojstvenega razvoja ustvarjalca.