Festival srednjeveške in renesančne glasbe
Flores Musicae 2025

Tudi letošnja koncertna sezona na goriškem se je začela v duhu srednjeveške in renesančne glasbe, z zdaj že tradicionalnim in resnično nepogrešljivim festivalom Flores Musicae. Prireja ga Kulturni dom Nova Gorica, njegove programe pa že petnajst sezon snuje umetniški vodja, sicer pa lutnjist in strokovnjak za staro glasbo Bor Zuljan. Sicer v Švici živeči domačin se je letošnjo edicijo festivala odločil obarvati s sodobnimi glasbenimi pristopi in praksami, kajti tudi sam na lastni glasbeni poti rad združuje staro in sodobno glasbo, v mešanico pa rad dodaja tudi vplive najrazličnejših glasbenih tradicij sveta, jazza in improvizacijskih praks. Kot je tudi sam povedal: »Če so se v preteklih letih na festivalu pojavljali posamezni programi, ki so se od strogo historične prakse bolj ali manj oddaljevali, bo to v tem letu glavna nit.«

Letošnji Flores Musicae so ponudili štiri zanimive sporede: v četrtek 18. septembra se je v Rotundi SNG Nova Gorica predstavil ženski trio TRËİ– glasbenice so skozi glasbo razodele svoje francoske, nemške, italijanske in turške korenine ter jih vpletle v kombinacijo starega, sodobnega in lastnega – avtorskega – repertoarja. Avstralski multi-klaviaturist Anthony Romaniuk je s čembalom, klavirjem, električnim Fenderjevim Rhodesom in računalnikom na Gradu Kromberk predstavil svoj izjemni eklektični program Perpetuum. Kvintet saksofonov SAXGO (v zasedbi: Jan Gričar, Betka Bizjak Kotnik, Boštjan Simon, Jovana Joka in Matjaž Drevenšek) se je združil z novo električno lutnjo v rokah umetniškega vodje Bora Zuljana, skupaj pa so podprli nastop pevke Severe Gjurin. Spletli so zanimiv spored ki združuje Dowlandove Lachrimae - cikel pavan – z različnimi improvizacijami, ter ga predstavili v mali dvorani Kulturnega doma Nova Gorica. Pri tem so v Dowlanovih delih saksofoni zamenjali izvirne viole, lutnja pa je dobila novo, elektrificirano zvočno preobleko. Ob pogledu skozi okna renesančne vile na poznopoletni sončni zahod nad Brdi ter ob zvokih nenavadne, a razumljive in prijetne glasbe smo se zavedali, da je umetniški vodja festivala Bor Zuljan imel prav, ko je napovedal, da je »tudi stara glasba lahko zelo aktualna!«

Festival se je zaključil z nastopom finsko-nizozemskega tria Peltomaa Franje Perkola v Villi Vipolže v nedeljo 21. septembra. Koncert je nastal v že tradicionalnem čezmejnem sodelovanju z italijanskim festivalom Musica Cortese. Se je pa tokrat pri organizaciji in izpeljavi dogodka pripetilo nekaj neželenih zapletov: italijanski obiskovalci so prek festivala Musica Cortese bili obveščeni, da je vstopnice potrebno rezervirati, kar pa slovenskim obiskovalcem ni bilo znano in je povzročilo neprijetnosti še pred začetkom dogodka; prav tako je pri pozdravnih govorih novi direktor novogoriškega kulturnega doma Andrej Šušmelj umetniškega vodjo Bora Zuljana nerodno potisnil v vlogo prevajalca, čeprav je obiskovalce v italijanščini nagovorila tudi predstavnica partnerskega festivala, Alessandra Cossi. Ti lapsusi so nekoliko pokvarili uglednost dogodka, a vendar na srečo niso pokvarili vzdušja.

Izpod prstov in glasilk ansambla Peltomaa Franje Perkola je prva oživela skladba Mika Perkole z naslovom Komorebi. Skladba je del drugega albuma zasedbe, ki je izšel leta 2023. Komorebi je težko prevedljiva japonska beseda v kateri sta zajeta vzdušje in podoba sončne svetlobe, ki prodira skozi drevesne krošnje ter z listi ustvarja igro svetlobe in senc. Skladba je mešanica slogov, katere komponente zlahka identificiramo, a so vendarle združene na izviren način: med seboj se prelivajo v skladnem sfumatu ter ustvarjajo enkratno ekspresiven glasbeni jezik in vzdušje. Skozi kopreno nežne, meditativne glasbe razbiramo drobce glasbenih svetov srednjeveškega korala, modalnega jazza, različnih ljudskih tradicij, pa tudi Vangelisa, Enye, Satieja, Glassa… Sledili sta v podobnem slogu oblikovani priredbi antifon Magnificetur in Jukundum - dveh brigitinskih koralov iz 15. stoletja, ki predstavljajo najzgodnejši ohranjeni koralni repertoar iz baltskih dežel. Melodija in besedilo korala sta lebdela nad zvoki klavirja, viole da gamba, zvončkov in elektronske glasbe ter ustvarjala magično, brezčasno vzdušje. Elektronika in ozvočena glasbila so oplemenitila vokal in strune harfistke Aino Peltomaa tudi v priredbi napeva Quis dabit iz Codexa Las Huelgas iz 14. stoletja. Ekspresivno meditativna skladba Harmena Fraanjeja Within je »impresionistično-jazzovsko-koralni samospev« ali vokaliza s klavirsko spremljavo, ki razodeva avtorjevo zvočno govorico in inspiracijo, ki pa sta očitno skupna vsem članom tria. Sledila je skladba ÆR izpod peresa Aino Peltomaa z istoimenskega prvenca, ki ga je ansambel izdal leta 2021. Avtoričin vokal se je tudi tokrat kar brez besed razpenjal nad mogočnim zvenom klavirja, viole in zvonov ter z močno simboliko glasu in diha opeval zrak kot element. Nekoliko bolj romantično obarvana je bila skladba Lohtu/Or his Myth Perkole in Fraanjeje, spored pa je sklenila zdaj že v prepoznavnem slogu prirejena hvalnica Polonum regina iz glasbenega rokopisa Libre Vermell de Montserrat iz 14. stoletja.

Ob pogledu skozi okna renesančne vile na poznopoletni sončni zahod nad Brdi ter ob zvokih nenavadne, a razumljive in prijetne glasbe smo se zavedali, da je umetniški vodja festivala Bor Zuljan imel prav, ko je napovedal, da je »tudi stara glasba lahko zelo aktualna!«