Glasba, svoboda in digitalne mreže IV

Ne da bi šel res prebirat svoje prejšnje tri prispevke, imam močan občutek, da so pretekla pisanja nekam nerodno fragmentirana. Kakor da bi imel namen povedati marsikaj, a ne znam vzpostaviti linije pripovedi, toka argumentacije, rdeče niti, ki bi po ustvarjanju napetosti, različnih trditev in kontraargumentov pripeljala do neke resolucije, do zaključka. Mogoče je to neki specifičen subjektivni problem, ki je nastal po večletni zagrizenosti v različne izvajalske projekte, ki večinoma niso vključevali kaj veliko pisanja v slovenščini. Ali pa gre morda za zrcaljenje nekega bolj globalnega simptoma v blatni vodi lokalnosti? Morda pa drži, da je dandanes plačilno sredstvo naša pozornost, dolgoročna cena pa je izguba ostrine?¹

Skozi pisanje ta mesec me v resnici grize nekakšno notranje protislovje. Začel sem z »dobrimi starimi časi«: z dobo razcveta osebnih računalnikov, njihovo nenadno povezljivostjo in prvimi globalnimi omrežji in kreativnostjo, ki se je prosto pretakala med programerji, pirati in entizuasti. Potem sem evangeliziral svobodno programje, filozofijo in hekersko etiko² GNU/Linux gibanja in si nazadnje površno zavrtel ploščo o avtorskih pravicah. Ves čas pa sem v resnici razmišljal o tem, kako močno se je medmrežje spremenilo, odkar sem se prvič srečal z njim.

Ta začetna leta interneta so bila res fascinantna. »Vlade industrijskega sveta, vi, ki ste iz preteklosti, pustite nas, kiberščake, v imenu prihodnosti, pri miru. V kiberprostoru niste dobrodošli,« je pisal leta 1996 kiber libertarec Barlow, in kako smo nekateri radi sanjali z njim o možnostih povezovanja in izmenjave s pomočjo informacije, ki hoče biti prosta, in o boju za boljši, pravičnejši svet, možen na novem divjem internetu! Vendar je bilo že takrat nekaterim jasno, da se v kiberprostoru ob radikalnem premetu tradicionalnih struktur moči vzpostavljajo drugačni načini dominacije.³

Kljub temu da je internet prešel nekaj faz divje komercializacije – brez te danes interneta verjetno ne bi bilo v obsegu, ki ga doživljamo – sem vedno vztrajal pri ideji, da je splet inherentno emancipatoren, da vzpodbuja enakost in demokratičnost. In prosto deljenje glasbe, kjer pri distribuciji kreativnosti ni geografskih in ekonomskih mej, se mi je zdelo neverjetno darilo za človeštvo, ki se že ves čas utaplja v reifikaciji sebičnosti in pohlepa.

Še vedno vztrajen, se dandanes srečujem z realnostjo, ki podira upanje, ki sem ga imel v emancipacijo in enake možnosti na internetu.

V zadnjem letu sem se s ciljem izdaje albuma in vzpostavitve (samo)založbe potunkal v neverjetno obilico informacij, mnenj, zapisov, servisov, spletnih mest, blogov in navodil o izrabi interneta za distribucijo in promocijo glasbe. Ali ponuditi glasbo zastonj ali ne? Za prost prenos zahtevati elektronski naslov? Zahtevati en facebook »like« (všeček) za prost dostop? Kam, od vseh možnih spletnih naslovov, naložiti glasbo, da bo čimbolj dostopna, da bom imel vpogled v statistiko, da bo na voljo za nakup? Izdelati CD? USB? Vinilko? V kakšni nakladi? Uporabiti Bandcamp? SoundCloud? Archive.org? Last.fm? Spotify? ReverbNation? TuneCore? iTunes? Amazon? Beatport? Juno? MailChimp? Instagram? Blog? Facebook? Twitter? V kakšni frekvenci je treba objavljati na Facebooku? Ima smisel napraviti Google + stran? Kako tvitati? Kako aktivirati svojo publiko? Ohranjati konsistentno grafično podobo po vseh teh spletnih mestih? Kako tretirati svoje fene? Jih stalno cukati za rokav in jih zasipati z informacijami, jih aktivirati, dodati na vse možne elektronske poštne sezname ali delati z njimi v spoštljivih rokavicah, največ enkrat mesečno poslati obvestilo o aktualnih dogodkih? Kako prekričati ves hrup, ki ga ustvarjajo drugi (ustvarjalci)?

Naenkrat ugotovim, da se ukvarjam z nečim, kar je nesramno blizu vprašanju »kako uspeti v glasbeni industriji?«. Po mnogih flopih, zastarelosti, agresiji in manipulaciji (Napster, MP3.com, različne tožbe pod DMCA, RIAA ipd.), ki jo je industrija defenzivno izvajala, odkar so se pojavili prvi posnetki na spletu, je videti, da se je plošča obrnila in da gre za distribuirano razpršeno zavojevanje kiberprostora. S prihodom t. i. Web 2.0 in z levitvijo sveta informacijske tehnologije, ki je do sedaj vključevala uporabo programja na uporabnikovem računalniku, v svet programja-kot-servisa (SaaS), torej aplikacij v oblaku, je za pozornosti željne glasbenike ponudba eksplodirala. Tisti pohlepni posredniki, ki se jim je internet tako briljantno izogibal, so se zrinili v kiberprostor. Enostavnost uporabe aplikacij (večinoma brezplačnih, a nesvobodnih!) na poceni netbookih in mobilnih telefonih pomeni med drugim premik k vse večji centralizaciji in h kontroli – s tem pa je industrija s svojo paranojo pred krajo intelektualne lastnine lažje vstopila v kibersvet in pričela s konkretno teritorizacijo skupnega.

Medtem ko je jasno, da industrije, ki historično temeljijo na fizični (in relativno dragi) manifestaciji vsebin in intelektualne lastnine, ne popuščajo v svojem boju, da bi zasužnjile vse, kar je ostalo javnega ali vsaj skupnega (commons, »gmajna«) – PIPA, SOPA, ACTA in IPRED so le vrh ledene gore – analiza sodobne ekonomije pozornosti nakazuje, da gre za nove načine ekspropriacije in izkoriščanja splošnega (common) in skupnega (commons).⁴ Plačilno sredstvo postaja naš čas, naša pozornost, dodajanje v bobnečo reko posodobitev naših zidov na družbenih omrežjih in portalih.⁵ Ne izmenjava in komunikacija sporočil, temveč dodajanje – fotografij, komentarjev, lokacijskih podatkov, enciklopedičnih podatkov ipd. Bobneča reka pa poganja kolo globalnega kapitala vse od malih startupov do gigantov, kot so Facebook, Google, Amazon ...

Protislovje, ki me grize ves čas, je tenzija med željo po družbeni enakosti in pravičnosti, ki sem jo zagledal v emancipatornem potencialu interneta, in strahom pred tem, da je sila nereguliranega komunikativnega kapitalizma⁶ prevelika, da bi lahko ohranili oaze skupnega dobrega, ustvarjalne gmajne, ki smo jih uspeli zgraditi. Počutim se kot stranski lik iz kakega Gibsonovega kiberpankovskega distopičnega romana, kjer je gonilo bivanja v celoti zaseben in/ali korporativen kapital in kjer ni več nobene sledi o ideji družbe enakosti. So res iniciative za boljši jutri vedno pohopsane, vedno le hrana za nadaljnji krizni cikel izčrpavanja ljudi, dežel, kontinentov in planeta? Rad bi zaključil optimistično, vendar se bojim, da mi je zmanjkalo časa. V družbi, v kateri moram uspeti kot sebični individuum – teči moram sam, da pridem pred drugimi na cilj – se zdi, da bo moja pozornost mojemu Facebook profilu na koncu dejansko plačala račune. Ali pač?

1 »We pay with attention and the cost if focus«, Jodi Dean, iz neobjavljenega teksta, pripravljenega za predavanje na Zeleni akademiji na otoku Vis leta 2012. Gl. tudi: Jodi Dean, The Communist Horizon, 2012, str. 124.

2 Gl.: Pekka Himanen, The Hacker Ethic and the Spirit of the Information Age, 2001.

3 Gl.: Tim Jordan, Cyberpower: An Introduction to the Politics of Cyberspace, 1999.

4 Gl.: Marcel Mars in Tomislav Medak, »Digital Commons – Working Session«, Zelena akademija, 2012.

5 »The communicative excess, the surplus comnwn, suggests a field or milieu wherein activity has become passivity, a mode of capture or entrapment in the 'not yet' or 'perhaps'. Social media take our ensemble of actions and retum them to us as an endless communicative common. Generation is for circulation as our images and affects, opinions and contributions flow round and round, accumulating and distracting«, Jodi Dean, nav. d.

6 Gl.: Jodi Dean, Democracy and Other Neoliberal Fantasies: Communicative Capitalism and Left Politics, 2009.