Glasni (ne)znani klic

Ne glede na to, kam bo šla njegova pot, bo Delta Riff tisti bend, ki je šel s tremi komadi v Kino Šiška. Resda v manjšo dvorano Komuna, ampak v enem letu, od februarja 2025 do februarja 2026, je prišel že en štuk višje, v Katedralo. In to s Klicem v neznano!, svojim hrabrim prvencem. Ker je »žmohtni« rock, kot v bendu imenujejo svojo muziko, pač za šov, zamišljen, nastavljen, posnet za večje, če ne kar velike stvari. Napolniti Kino Šiška ni nekaj preprostega ali naključnega, ko gre za mlade domače izvajalce, četudi to spet ni super redko. Tako se Delta Riff v marsičem ne loči od mlajše (rock/kitarske) generacije. Ima dve popevki tedna na Valu 202 in za povrh je bend lani pobral nagrado Zlata piščal za novince leta. Ampak Delta Riff vseeno ni šablona, po svoje relativno štrli ven, saj gre za predane glasbenike, združene v kitarskem, rifovskem rocku na prvencu Klic v neznano!, kjer so zvesti, direktni in prepričani vase. In sploh ne svetli, čeprav to ni toliko temen album, kolikor je zatemnjen, osenčen. Je neke vrste klic iz časov stacionarnega telefona, ki pokliče v današnji čas tiste, ki se še javljajo na klice. V Delta Riff so glasni, kitarski, močni. Izziv bo zdaj, kako nadaljevati, da ključna prednost benda – organski, močni, predani bendovski zvok – ne postane omejitev. Tisto, kar bend dela močan, dober, drugačen, ga lahko tudi potisne na rob. Klic v neznano! vsekakor ni klic v prazno. Kdor bo dvignil slušalko in prisluhnil, kaj ima klicatelj povedati, si bo številko najbrž shranil. In počakal na naslednjega.

V dobre pol ure, ko se odvrti deset komadov, nas Delta Riff v obronkih spomni na koncept klasičnega vokal/kitara-bas-boben tria, še bolj pa s samo celoto dreza tja, kamor redkokdo še dregne na tako odkrit, nesramežljiv, celo nazoren način. Ne čudi, da fantje v intervjujih dobivajo vprašanja o vplivih Royal Blood ali The Black Keys. Ne kot kopija, a se sliši, res ne vedno, ne očitno, a se. Tako osrediščenega kitarskega rocka, ki ponosno sloni na rifih in odkrito žaga, ni veliko. Obstaja, ampak bendi tipa Lumberjack so še vedno prej izjema kot pravilo. In enako zdaj velja za Delta Riff. Blizu je in ni zasedbi Masharik, blizu je Jet Black Diamonds in spet ne, saj se zdi, da ne nagovarjajo nujno istega občinstva. Ne dobimo pa zaradi tega občutka, da bi v Delta Riff radi zamajali status quo, da bi bili radi kritika, alter, paralela, še bolj stari rock mainstream. Ne gre za to, da bi čas kitarskih bendov minil, ampak v tako napolnjenem prostoru glasbenih skupin je prostora za take rock skupine res bolj malo. Ali pač? Po svoje Delta Riff na prvencu ne počne nič bistveno novega. Ne postreže s posebno novostjo v vsebini, pač pa je drugačna oblika. V tem žanru je to tako in tako zdaj že dana stvar. Največja odlika, skoraj zavidanja vredna Delta Riffa je neomajna predanost ustvarjanju, ki jo v bendu negujejo v videospotih, zares pilijo pa v zvoku. Zabubijo, zaženejo se v svoje rife in komade – in zdravo. Saj to lahko legitimno reče najbrž skoraj vsak izvajalec, ampak redki potem dejansko izdajo takšen album, kaj šele prvenec. 

Triu se pozna, da ve, zakaj je nastal, in to že samo, če poslušamo album. Tit Potecin je frontman z izdelanim, hrapavim, močnim, zgodbenim vokalom, ki ga komplementarno zlaga z mastno, ostro, naciljano kitaro. Rifi niso premočni, niso pretežki, prav tako pa tudi ne le preigrani. Delta Riff ni čisto klasičen trio, razdelan na posamezne elemente, kajti Tilen Lampret na basu in Luka Rener na bobnih poskrbita za to, da je skriti adut skupine ritem. Eno je imeti rif, drugo pa song. Temu so fantje dodali še izkušenega producenta Dejana Radičevića, ki je trio predvsem postavil v okvir, znotraj katerega imajo fantje svobodo. In tako so dobili celostni album, na katerem ni resnega predaha, ni odkritih mašil, ni pop momentov. Najbolj prebojna je Koža, priredba sarajevskega glasbenika Emirja Balića, kjer je regijska avra zelo vidna – do točke, ko dosežejo premislek o lastnem ustvarjanju na tisti žlahtni način. Ampak Koža vseeno ne more biti glavni komad tria, ne glede na to, da je Potecinu najljubši. Delta Riff torej ni en komad, ni en rif, ni kratka pozornost, je paket, celota, komplet. Obstajajo albumi, kjer se rdeča nit slej ko prej najde, in obstaja tak album, kjer je rdeča nit kot uperjeni, nezgrešljivi, očitni žarek, v katerega nezadržno strmiš. Od uvodne skladbe Jutro, kjer skupina Delta Riff jasno pokaže, da je prav to – skupina. Oster, distorzirani bas in bobni, potem pa rif in nizajoči se verzi. Če je Jutro predstavitvena točka, Delta Riff vsekakor ne išče zlate sredine, ni  kompromis, ne odpira vrat. Prej jih celo zapre, in kdor zaradi slišanega odpre ta vrata, bo poplačan za svojo radovednost. 

Ironično je sicer, kako se skozi čas garažni kitarski rock spreminja v percepciji. Bil je čas, ko bi Delta Riff veljal za še enega od slo-rock bendov, res pa je, da bi na prelomu tisočletja zagotovo zvenel drugače in vsekakor v angleščini. Kako to izgleda v praksi, pokaže komad Heart of Gold, ki nekako na prvo žogo povleče na Tide, tisto slovensko kitarsko skupino, ki je znotraj domačih meja v angleščini še najbolj dognala klasični rock z modernim zvokom. Ampak Delta Riff deluje v drugačnem času, svojem. Ne skuša ga premakniti, spremeniti ali mu nasprotovati, zaveda se okolice in časa, ravno dovolj, da lahko stvari neobremenjeno dela po svoje. S tem očitno prepriča urednike nacionalnega radia, ki bodo v tej glasbi prepoznali svojo mladost. Vendar Delta Riff v prvi vrsti nagovarja sovrstnike. In ti domačega rocka s tako bazičnim, direktnim in organskim zvokom najbrž niso vajeni v takem paketu. Delta Riff bi lahko bil bend za alter place, ko so ti še bili alter. Ampak zdaj tja tako in tako ne bi spadal, sploh ne s skladbo, kakršna je mojstrska Duhovi, kjer Potecin zablesti z vokalno tehniko, odrezavo in narativno na fenomenalno zvočno sliko in poln refren z jokajočo kitaro. Da to ni izjema in da gre za dodelan album, dodatno potrdi Mesto mrličev. Še en presežek, ki pride do točke, ko se porodi vprašanje, ali ni morda drugi del prvenca celo udarnejši. Le predzadnji komad, Anno, je nekoliko vprašljiv, ker gre za vokalni preizkus, v katerem Potecin ni tako suveren. Čeprav se čuti, da gre za basovsko podložen komad, ki želi preizkusiti širino tria in še bolj potrpežljivost in radovednost poslušalstva. Pogumno, hrabro? Ja. Uspešno? Srednje. Da se sklepni Vsak v svojo smer začne z (elektro)akustično blues kitaro, ni ravno presenečenje, bolj preseneti, kako zazveni Potecinov vokal, ko ni distorzije. Zelo svojsko in s potencialom. 

Ključno, unikatno, nemara celo usodno vprašanje po nepopustljivem prvencu, kakršen je Klic v neznano!, je torej, kam umestiti Delta Riff. Na Val 202 in na spisek komisij, ki podeljujejo nagrade? To že, ja. Ampak eno je napolniti Kino Šiška, dobiti podporo in trepljanje stanovskih kolegov v t. i. Detroitu, nekaj povsem drugega pa je na terenu ohranjati splošno prepoznavnost in svoje jasno mesto. V Delta Riff so glasni, kitarski, močni. Izziv bo zdaj, kako nadaljevati, da ključna prednost benda – organski, močni, predani bendovski zvok – ne postane omejitev. Tisto, kar bend dela močan, dober, drugačen, ga lahko tudi potisne na rob. Klic v neznano! vsekakor ni klic v prazno. Kdor bo dvignil slušalko in prisluhnil, kaj ima klicatelj povedati, si bo številko najbrž shranil. In počakal na naslednjega.