Glasba v črkah: Slovenski Mozart

Nov biografski esej navaja vsa relevantna biografska in bibliografska dejstva, ki so zadnjega iz dinastije štirih zdravnikov in skladateljev Ipavcev (Alojz, Benjamin, Gustav in Josip) povzdignila na evropsko raven glasbene ustvarjalnosti. Josip Ipavec (1873–1921), čigar 100-letnico smrti obhajamo letos z državno razglašenim Ipavčevim letom, je bil glasbeno najbolj izšolan od četverice, četudi čisto prave, profesionalne skladateljsko obrtne šole ni imel za seboj nihče izmed njih. Josip je bil tudi edini, ki je večino vokalne glasbe (samospevi in zbori) komponiral na nemška besedila; med njimi najdemo pomembna evropska pesniška imena, kot so H. Heine, J. W. v. Goethe, E. Geibel, L. Uhland, N. Lenau, E. Schönaich-Carolath, J. Rodenberg idr. Njegov kronski življenjski opus je brez dvoma balet-pantomima Možiček (1900–1901) kot prvi slovenski balet, manj uspešen pa je bil Ipavec s svojo opero/opereto Princesa Vrtoglavka (1905–1910). Na premieri te leta 1997 je bil tudi avtor Slovenskega Mozarta, Igor Grdina. Grdina, avtor novega biografskega eseja, je največji poznavalec ne le Josipa, ampak celotne dinastije Ipavcev iz Šentjurja pri Celju. Je izredno uspešen literarni zgodovinar in zgodovinar z bogatim muzikološkim zanimanjem. Spomnimo se ga kot avtorja Od rodoljuba z dežele do meščana (1999), ko je Josipa Ipavca prvič naslovil kot slovenskega Mozarta, pri čemer ni pretiraval. In Ipavčeva glasba je zagotovo še bolj svetovljanska tudi po zaslugi Igorja Grdine. Vse to je torej pripomoglo, da je Josip (alias Pepi, Pepo) Ipavec ostal na visoki nadnacionalni ravni. 

Josip Ipavec velja za eno bolj tragičnih osebnosti v slovenski glasbi. Živel je v času, ki ga radi označujemo kot fin de siècle (konec stoletja) ali la belle époque. Politično življenje je imelo močna strankarska in svetovnonazorska obeležja. Tudi glasbena politika je imela močne nacionalne predznake in je bila tako tudi orientirana. Okoli leta 1910 je dodatno prišlo še do občutnega premika v kompozicijskem mišljenju večine slovenskih ustvarjalcev. Glasbene nadarjenosti na slovenskih tleh ni nihče več tolmačil v idealizirani luči, češ da že ta sama po sebi zadostuje. Hkrati se je predramila potreba po profesionalni, poklicni glasbeni izobrazbi ter širši razgledanosti. Ipavec je dobro poznal glasbena dogajanja svojega časa in prostora, zato ni čudno, da je računal na uveljavitev predvsem v tujini, ne pa med Slovenci. Tudi sicer mu druge okoliščine niso bile naklonjene. Pretresljivi življenjski zgodbi je usoda dodala izbruh prve svetovne vojne in nato razpad monarhije ter nastanek nove države. Zaradi sifilisa, ki je povzročil progresivno paralizo, izgubo občutka za realnost in zmanjšane miselne sposobnosti, je umrl zmeden in osamljen. Tudi čas se je z njegovo glasbo kruto poigral. Sodobniki niso doumeli, da so dimenzije Josipove glasbe prerasle krog domačijske glasbene kulture. Njegovo delo so imeli nekateri celo za »neuravnovešeno« in »emotivno neurejeno«, zato je bil Ipavec kot skladatelj dolgo skoraj neznan in podcenjevan. 

Nasprotno njegove samospeve danes uvrščamo med najboljše strani antologije slovenske vokalne lirike. Ipavec je bil eden tistih glasbenih ustvarjalcev, ki so slovenski literarni moderni in slikarjem impresionistom enakovredno dopolnilo. Josip je imel tudi temeljitejšo in širšo izobrazbo v primerjavi s preostalimi člani svoje rodbine, tako od svojega očeta Gustava kot strica Benjamina. Zato je zlahka ustvaril nekatere klavirske skladbe, med zborovskimi pesmimi pa naj izpostavimo Imel sem ljubi dve in Zimsko, med samospevi na nemško poezijo Abschied im Herbst (Slovo v jeseni), Am Kirschengarten (V češnjevem vrtu) in Die Zingara (Ciganka), med cerkvenimi deli Ave Maria ter vokalno inštrumentalno Himno, medtem ko v vrh njegovega opusa zagotovo sodita opera/opereta Princesa Vrtoglavka in prvi slovenski balet Možiček. Zlasti njegovi samospevi spadajo med bisere slovenske vokalne lirike ob prelomu 19. v 20. stoletje. Med drugim je uglasbil nemško poezijo, kot sta to pred njim počela že R. Schumann in R. Franz. Analiza teh pokaže, da je bil Ipavec tu izvirnejši v okvirih romantičnega pojmovanja glasbene govorice. Vse to kaže na mojstrsko pero, ki daleč presega običajni okvir tistega časa in prostora. Zato je njegov prispevek k slovenski glasbi pred prvo svetovno vojno izjemno pomemben, saj razširja njena obzorja do evropskih dosežkov. Josipu Ipavcu pa je bilo dano praktično le eno desetletje komponiranja. Če skladatelj ne bi zbolel in če se ne bi leta 1914 začela vojna, ki je prekrižala marsikatere načrte, bi zagotovo dosegel še kakšno vrednostno točko več, kot pa jih že ima v okviru posebnega mesta v zgodovini glasbe na Slovenskem na začetku razvoja samospeva od sredine predprejšnjega stoletja. Josip Ipavec namreč spada med skladatelje »širšega slovenskega kulturnega prostora«, včasih tudi zunaj nacionalnega, narodnostnega in matičnega prostora. 

Grdina, avtor novega biografskega eseja, je največji poznavalec ne le Josipa, ampak celotne dinastije Ipavcev iz Šentjurja pri Celju. Je izredno uspešen literarni zgodovinar in zgodovinar z bogatim muzikološkim zanimanjem. Spomnimo se ga kot avtorja Od rodoljuba z dežele do meščana (1999), ko je Josipa Ipavca prvič naslovil kot slovenskega Mozarta, pri čemer ni pretiraval. In Ipavčeva glasba je zagotovo še bolj svetovljanska tudi po zaslugi Igorja Grdine. Vse to je torej pripomoglo, da je Josip (alias Pepi, Pepo) Ipavec ostal na visoki nadnacionalni ravni. 

Uvodnik h Grdinovi noviteti je prispeval župan Občine Šentjur Marko Diaci. Moto pred spominom enemu od Josipovih sinov, slikarju Jožetu Ipavcu (1910–1998), ki mu je Grdina posvetil aktualno delo, se glasi: »Le ne preveč umetničiti: izmisliti si lepo melodijo je mnogo težje, kakor napraviti najbolj zapleten glasbeni stavek« (Benjamin Ipavec). Potem se omenjeni biografski popis pne od Priloga prek Post mortem, Korenin, Otroštva, Let šolskega likanja, Universitas vitae, Ustvarjalnosti in umetnosti, Možička, Uniforme, družine in splošne prakse in Princese Vrtoglavke do zaključne Tragedije v somraku sveta. Sledi zaključni popis virov in odprtih vprašanj s 30 slikami.