30.12.2020
Jerica Steklasa: »Opera je kraljica vseh umetnosti«
Intervju z mlajšo operno pevko Jerico Steklaso, ki si utira pot v tujini.

Jerica Steklasa je po šolanju solopetja na ljubljanskem konservatoriju odšla na študij v Avstrijo. Tam si uspešno gradi kariero in študira naprej. Velike uspehe dosega na tekmovanjih, ki so neizbežen način, da te spoznajo pravi ljudje za nadaljevanje kariere. Pevci smo lahko srečni, da imamo tekst. In tega želim prenašati ljudem. Včasih pride samo od sebe, a izhajati moraš iz svoje notranjosti. Samo tako lahko ljudje nekaj dobijo. In je to resnično. Tudi če govorijo samo oči. Zato mi rešitve z live stream koncerti niso blizu, saj je pomemben pretok energije med petjem, ko ljudi potegneš v svoj svet, oni pa ti dajo svojo pozornost.
Se spomniš najinega prvega srečanja?
Ja, seveda, midve sva imeli moj prvi intervju na radiu. Uf, kdaj je že to bilo? Čisto na začetku. Sem sploh že bila v srednji šoli?
Zato sem te našla, stara si bila 13 let in sprejeli so te v glasbeno šolo na konservatoriju k prof. Doroteji Cestnik Spasić. Pa še Dolenjka si.
Od tega pa je več kot 13 let! Vmes sta bili srednja šola in cela akademija.
Bila si na obisku v Sloveniji, deloma zaradi norega časa ob koronavirusu. Kako je potekal tvoj delovnik tu, »doma doma«, na Dolenjskem, v naravi?
Joj, tako lepo je bilo. V bistvu sem po nekaj mesecih izolacije na Dunaju že malo pogrešala dom in sem zelo vesela. Doma imam vse, možnosti za vajo, imam pianino, sobo zase, tudi note, saj sem se po novem letu selila in neke stvari prinesla domov. Tako da imam super pogoje, poleg tega pa še veliko narave, da lahko grem ven. Tu imam vse svoje, ki me res podpirajo in mi dajejo energijo za kasneje, ko se bodo stvari normalizirale. Skratka – nov zagon. Poleg tega sem za rojstni dan od mame dobila kužko maltežanko, tako da ta čas izkoriščam za vračanje k sebi, stran od vse norije, ki je bila prej, in letanja sem in tja. Ta čas nas je vse malo umiril. Po eni strani je to dobro, po drugi pa nekatere stvari malo stojijo, dobila sem precej odpovedi. Sem bila pa doma in mi paše.
Ko sva že pri »doma doma«, verjetno imajo največ zaslug za tvoje udejstvovanje v glasbi tvoji domači.
Moja mami je profesorica glasbe in že od malega je vse tri, tudi brata in sestro, usmerjala v glasbo. Začela sem z violino in klavirjem, pri trinajstih pa nadaljevala s petjem. No, že v osnovni šoli je mami pripravljala glasbene pravljice, igrice, in vedno nas je vzela s sabo, tudi vključevala, pomembno je bilo, da smo to srkali vase, ko še nismo hodili v šolo. In tako vse to vzljubiš. Zato opera. Vedno sem imela željo biti pevka, opera pa je nekako kraljica vseh umetnosti. Vsebuje igro, petje v živo, orkester, dirigenta, ki vse povezuje, režiserja, koreografa.
Tvoj brat je pa dirigent.
Ja in tudi on si s trdim delom utira težko pot, ki pa je zaradi čudovite glasbe vsekakor vredna, da se jo prehodi. Naši starši in tudi babica, tete so tisti, ki res podpirajo naše dejavnosti, delo, izobraževanje. Ne samo z dobro energijo, ampak tudi finančno (smeh).
In tako si kot mlada deklica prišla na glasbeno šolo konservatorija …
In po dveh letih že na srednjo glasbeno šolo.
To je bil verjetno kar logistični zalogaj?
V osnovno šolo sem hodila v Trebnje, sem bila kar navajena vožnje, saj sem violino in klavir delala v Ljubljani. Malo sem vmes hodila tudi na sodobni ples, tako je oči prišel domov iz službe (v Ljubljani) in nas razpeljal nazaj po Ljubljani. Dvakrat, včasih celo trikrat, ker je takrat tudi brat še treniral šport. Bilo je kar živahno, in ko si otrok, delaš z veseljem in vse to kar gre.
Na podlagi česa si se odločila za nadaljnji študij?
Moja profesorica Doroteja Cestnik Spasić me je zelo spodbujala, da grem naprej študirat v tujino. Preko Monike Bohinec, ki poje v Dunajski državni operi, smo navezali stik s prof. Claudio Visca, ki me je sprejela na Dunaju, pridobili smo vse informacije o možnostih. Stvari se sicer spreminjajo tudi pri nas, ampak možnosti za razvoj kariere so v tujini večje. Tam je več ljudi, hitreje jih spoznavaš. Že med študijem sem, recimo, imela priložnost nastopati v glavnih vlogah opernih predstav. Seveda je bila najprej avdicija, če si jo uspešno opravil, je bila potem celotna operna akademska produkcija s sceno, orkestrom … Na akademiji sem pela tri glavne vloge, poleg tega sem bila povabljena še v Avstralijo. Vse to v času dodiplomskega študija. Na prvem razrednem nastopu (Klassenabend) v prvem letniku me je slišal avstralski pianist, ki je tisto leto delal Čarobno piščal, in se odločil, da bi Pamino pripeljal iz Evrope. Nikoli si nisem mislila, da bom pri enaindvajsetih letih debitirala v glavni vlogi, poleg tega pa zunaj Slovenije, kaj šele na drugem kontinentu. Zato me je prof. Spasićeva, ki je poznala situacijo tudi preko nekdanjih učencev, spodbujala za študij zunaj. Dunaj je tudi blizu Slovenije, lahko bi se vračala vsak teden.
Povej kaj o Avstraliji. Kako je potekalo delo?
Tam sem bila skoraj en mesec. Premiera je bila v Sydneyju, imeli smo tri predstave. Teden kasneje smo predstavo uprizorili še v avstralskem glavnem mestu Canberri. Že priprave na Dunaju – celo vlogo sem se morala naučiti sama, tam ni bilo časa, saj sem prišla približno dva tedna pred premiero – vse je šlo zelo hitro in vse je bilo nepozabno. To je bilo tudi prvo potovanje, kamor sem šla sama, brez spremstva, in še letela sem. Pa moja prva služba je bila … To potovanje mi je dalo celo vrsto izkušenj. Poleg tega sem svoje domače vprašala, če bi šli v Avstralijo, ker bom tam debitirala, in so dejansko prišli. Po tistem niso imeli več strahu pred potovanji, tako zelo imajo radi glasbo, radi me gledajo in poslušajo na odru, tako da so tudi kasneje pogosto prišli na moje nastope. In seveda videli veliko več, ker sem jaz ves čas delala.
Se je tvoj pogled na opero oziroma glasbo kaj spremenil, ko si se vrnila?
Še bolj sem vedela, da res želim stati na odru.
Gojiš tudi samospev.
Samospev sem vpisala na magistrskem študiju, samospev in oratorij. Ker pevec mora biti celosten. Večji profil imaš, več možnosti se ti odpira. Vem, da je opera moj dom, tisto, kar res želim, ampak samospev je zgodba v enem. Želela sem se bolj izobraziti v tej smeri. Lani sem naredila avdicijo za letošnjo akademijo s Thomasom Hampsonom. Januarja smo v Berlinu en teden delali Schubertov repertoar in imeli zaključni koncert v Dvorani Pierra Bouleza. Marca bi morali biti v Heidelbergu, a so delavnico odpovedali. Je pa iz tega nastalo nekaj dobrega, saj smo zato tudi v sezoni 2020/21 isti štipendisti. Oktobra 2020 smo že bili v Heidelbergu, kjer smo poleg masterclassa s Thomasom Hampsonom imeli tudi neverjeten projekt LiedMe. Z odličnim timom je vsak štipendist ustvaril svoj video film, vsi bodo objavljeni na začetku leta 2021 na družabnih omrežjih »Heidelberger Fruehling«. V prihodnje bomo lahko delali tudi z Brigitte Fassbaender. S Hampsonom sem delala že lani septembra, en teden na operni delavnici, in takrat mi je povedal, da se je zaljubil v Slovenijo in da želi, da pridem na to Lied akademijo.
Tvojega študija je konec.
Lani sem zaključila, zdaj se izobražujem preko festivalov, prijavljam se za studie, projekte. Lani sem bila na Siciliji. Delali smo z odličnimi pedagogi in dirigenti iz Covent Gardna. Tam smo delali predstavo Don Giovanni in La rondine. Zanimivo je bilo, ker se prijavi veliko pevcev. Imeli smo šest predstav in vsak večer je nastopila druga Zerlina. Dobila sem zadnjo predstavo. To pomeni, da nisem imela veliko scenskih vaj. Vaditi sem morala tudi za drugo predstavo. Zame je bila to dobra izkušnja, saj nisem imela veliko scenskih vaj z orkestrom, ampak sem na predstavi prvič pela celo Zerlino. To je bila dobra šola, da sem preverila, če to res zmorem. Pogosto te namreč lahko pokličejo za vskok, ker vidijo, da imaš vlogo naštudirano. In zdaj vidim, da zmorem.
Lani si zmagala na enem od mednarodnih tekmovanj. Kako si prišla do tega? Bilo je namreč ogromno prijav!
Ja, to je bilo v Los Angelesu, Kaleidoskop. Dandanes moraš posnetke pošiljati praktično povsod. Ponavadi želijo video posnetke, to tekmovanje je bilo takšno. Brez posebnih zahtev glede izbora programa. Prijavljenih je bilo 1500 glasbenikov (ne samo pevcev), izbrali pa so šest pevcev in šest inštrumentalistov. Moja pričakovanja, da me v ZDA izberejo preko posnetka, so bila nizka, a so me izbrali. Program sem si izbrala sama, morale so biti štiri skladbe. To tekmovanje angažira orkester, ki igra brez dirigenta, vedno iščejo nove pristope, skladbe, skladatelje. Odločila sem se za eno skladbo v angleščini (I Feel Preety), rada kombiniram različne stile, jezike, in izbrala sem arijo Meseček iz Rusalke, arijo Norine iz opere Don Pasquale in arijo iz opere Manon. Na tem tekmovanju sem dokončno prišla do potrditve, da pevci v svoji frontalni poziciji lahko s publiko vzpostavimo še osebnejši odnos. Ljudi lahko sam nagovoriš. Tu ni bilo protokola, besedila mojih arij so bila v različnih jezikih, zato sem se na začetku predstavila, pozdravila publiko in na kratko, z enim stavkom, nekaj povedala o vsaki skladbi ter jih s tem povezala. Publiko sem s tem očitno zanimirala. Tudi gospod in gospa, pri katerih sem živela in sta spremljala tekmovanje, sta rekla, da je bilo to nekaj posebnega in je dodalo posebno noto mojemu nastopu.
Veliko sem te raziskala na internetu, poslušala izvedbe in zdi se mi, da imaš še nekaj … izraz. Pevec, ki je na odru statičen, brez čustev, je nekaj povsem drugega kot obraz, ki govori.
To smo sicer delali tudi na akademiji, a zdi se mi, da imam to že kar od začetka. Pevci smo lahko srečni, da imamo tekst. In tega želim prenašati ljudem. Včasih pride samo od sebe, a izhajati moraš iz svoje notranjosti. Samo tako lahko ljudje nekaj dobijo. In je to resnično. Tudi če govorijo samo oči. Zato mi rešitve z live stream koncerti niso blizu, saj je pomemben pretok energije med petjem, ko ljudi potegneš v svoj svet, oni pa ti dajo svojo pozornost.
Ko so se stvari s koronavirusom podrle, so se tvoji načrti spremenili. Domicil si si ustvarila na Dunaju? Kaj so tvoje sanje?
Zaenkrat sem še na Dunaju. Delam naprej, nadaljujem s pevskimi urami z drugimi profesorji, udeležujem se avdicij kot svobodna umetnica. To ima seveda prednosti in slabosti. Zaenkrat še lahko tekmujem. Trenutno bi morala nastopati v Kálmánovi opereti Grofica Mariza v Teatru Baden (v Badnu sem že pela v Straussovi operi Karneval v Rimu in me je prišel poslušat cel avtobus iz Trebnjega, peti za slovensko publiko je čudovito [smeh]), a so morali zaradi trenutnih razmer predstave žal odpovedati. Upamo, da jih bomo pred publiko vseeno lahko uprizorili kasneje. Predstavo smo okvirno že postavili na oder in jo vadili. Zato so v teatru našli drug način, da ne bodo šle vse vaje v nič. Te dni se torej ravno pripravljamo na snemanje Silvestrskega koncerta, ki bo brezplačno predvajan online na silvestrovo in bo potem dosegljiv na spletu še 48 ur za ogled. Če si ga kdo želi ogledati na silvestrovo, naj spremlja stran Bühne Baden, kjer bodo zagotovo objavljeni točni podatki in povezava. Na začetku novega leta naj bi imeli še dva koncerta, upajmo, da bo izvedljivo. Zdaj decembra bi morala imeti Managerski koncert v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, ki ga vsako leto organizira g. Slobodan Sibinčič. Za ta koncert smo bili v dogovarjanju že kar nekaj let, a se je žal tudi ta moral prestaviti na (upajmo) naslednje leto, decembra 2021. Želim omeniti, da res cenim, da mi je bila kljub odpovedi tega koncerta ponujena pomoč. Kajti vse to in še več sem načrtovala, da se bo zgodilo v letu 2020 ... Situacija za mlade umetnike že prej ni bila lahka, a sedaj, ko se odpoveduje še tisto, kar si že nekaj časa načrtoval, se včasih vprašam, če imamo umetniki sploh še prihodnost oziroma ali jo bomo morali zastaviti popolnoma drugače, kot smo si jo zamislili v času šolanja. Nastopati za slovensko publiko je še dodatno veselje, energija, motivacija. Upam tudi, da pride do treh koncertov v Los Angelesu, kot nagrade za osvojeno tekmovanje Kaleidoskop, in da to povežem z avdicijami, mreženjem …
Katera bi bila sanjska operna hiša, v kateri bi želela peti?
Dunajska državna opera, potem pa Metropolitanka, Covent Garden … A je izjemna konkurenca, tudi ni vedno vse pravično. Moraš iti naprej, moraš vedeti, kdo si, ker imajo ljudje zelo radi svoje mnenje, ki ti ga z veseljem tudi povedo. Če ne veš, kdo si, te lahko mnenja zmedejo do te mere, da se izgubiš.
Jerica, hvala za pogovor in srečno naprej.