Netopir

Nad novomeškim Netopirjem, kamor sem odpeljala svojo trinajstletno smrkljico, sem navdušena. Sva navdušeni. Promocijske fotografije so bile provokativne, le kaj so si izmislili, sem si mislila. Nedolgo nazaj, v začetku novembra, je bila objava avdicij za zbor, in po dobrem mesecu imamo že predstavo? Kapo dol, Zavod Novo mesto! Pravi zadetek v polno za veseli december: skoraj tri ure zabave, smeha, orkesterček, slovenski libreto Otona Župančiča, predstava v predstavi, iz vloge v vlogo, usnje, trakci, črnina, ampak na dostojen način. Prijetno je presenetilo, da so pevci, tako solisti kot zbor, v tem kratkem času usvojili plesno koreografijo, ne da bi se to poznalo pri petju. Izpostaviti moram tudi medsebojno usklajenost. Sočasno petje in ples namreč nista enostavna naloga.

Že nekaj let v Novem mestu spremljamo bohotenje operne scene. Težave z neustrezno in premajhno dvorano, ki je bila na premieri polna, prizadevna ekipa Zavoda Novo mesto rešuje z manjšimi zasedbami in prilagodljivo odrsko postavitvijo. Režijo Netopirja je prevzela Eva Hribernik, z veliko kilometrino pri ustvarjanju tovrstnih predstav, in se izvrstno ujela v tandemu z Jarom Ješetom kot scenografom. Kostumografinja je Sandra Dekanić, koreografinja pa Mojca Horvat, ki je za gib v nekaterih preteklih uprizoritvah Netopirja poskrbela že v drugih ustanovah. Šest njenih plesalk je vlogo koketnih deklet brezhibno odplesalo in verjetno za seboj potegnilo preostale akterje. Prijetno je presenetilo, da so pevci, tako solisti kot zbor, v tem kratkem času usvojili plesno koreografijo, ne da bi se to poznalo pri petju. Izpostaviti moram tudi medsebojno usklajenost. Sočasno petje in ples namreč nista enostavna naloga. Zborovodsko nalogo je prevzel Matevž Novak, sicer koordinator za kulturo pri Zavodu Novo mesto in dirigent Pihalnega orkestra Krka. Malo inštrumentalno zasedbo je zanesljivo vodil mladi dirigent Jakob Barbo, ki se že leta udejstvuje tudi kot zborovodja in korepetitor zborov, sicer pa je študent zadnjega letnika magistrskega študija dirigiranja na ljubljanski Akademiji za glasbo. 

Zdaj pa k solistični ekipi. Prav nikogar ne morem izpostaviti v nobeno smer. Vsi so bili izvrstni, odlično so se ujeli na odru, poznalo se je, da se večinoma poznajo že od prej in lepo sodelujejo. Ustvarjalci so imeli srečno roko tudi pri izbiri glavne ženske vloge, Rozalinde, saj so k sodelovanju povabili Jerico Steklasa, Trebanjko, ki živi in dela v tujini in se pri nas ne pojavlja pogosto. Vloga ji je pisana na kožo. Vsi se izvrstno znajdejo, ko gre za humor, z različnimi naglasi Klemen Torkar kot francoski markiz, Gregor Ravnik kot italijanski pevec, Jerica Steklasa kot madžarska grofica in Irena Yebuah Tiran kot ruski princ. Marko Erzar je direktor zapora, Lovro Korošec dr. Falk, Aleksandra Radovanović sobarica Adele in Lucas Somoza Osterc slepi notar, medtem ko je Ido upodobila Ema Starešinič, Ivana pa Maria Shilkina. Izpostaviti moram še Žabkarja, lik, ki je vse to dogajanje nekako povezoval; Srđan Milovanović, ki se ga lahko spomnimo kot Friderika iz celjske uprizoritve Veronike Deseniške, je v premikanje scene duhovito vključil gledalca iz občinstva, spet drugemu ponudil kozarček »vina«, pil »razkužilo« in se mimogrede pogovoril z županom Novega mesta, ki je sedel v prvi vrsti. Nastopajoči so pili »cviček«, jedli pico Kralj Matjaž (novomeška picerija), skratka, dogajanje je aktualiziral in povzročal salve smeha med gledalci. Vse to je nastajalo spontano, improvizirano z zgolj nekaj usmeritvami režiserke pred predstavo. Na uho mi je prišlo, da je dan kasneje ekipa osvajala srednješolce, ki so »umirali od smeha«. 

Ni treba v veliko mesto, ni treba zapraviti na tone denarja, da bi si privoščili čudovito decembrsko razvedrilo za novo leto. Zapeljite se do Novega mesta, kjer vas bodo sprejeli odprtih rok. Še nikoli me niso razočarali.