In memoriam Marko Munih (1936–2024)

Marko Munih, dirigent in kulturni delavec širokega spektra, se je rodil v glasbeni družini na Mostu na Soči. Takrat se je kraj imenoval Sveta Lucija ob Soči. Mati Karolina Dragica Makarovič je bila sestrična skladatelja Vinka Vodopivca, oče pa ljubiteljski zborovodja, ki je v kraju pustil močan pečat. 

Marko Munih se je v rodni kraj rad vračal, nekako ga sploh nikoli ni zapustil, čeprav je njegova umetniška kariera prečkala slovenske meje. Za domačine in vse ostale, ki smo ga osebno poznali, je bil nekdo, ki na svoj kraj, na svoje primorske korenine, ni nikoli pozabil. Vračal se je kot občan, kot velik ljubitelj okoliških rek Idrijce, Bače in Soče, vedno pa je našel čas tudi za umetniško spodbujanje lokalnih zborov, posebno domačega, ki se imenuje po njegovem očetu Zdravku Munihu. Srečanje z njim na ulici je bilo vedno zanimivo, rad je poklepetal, kaj zanimivega navrgel pa odhitel naprej po opravkih. Ne čudi, da je bil ponosen na naziv častnega občana občine Tolmin. Poleg omenjenega je dobil še veliko nagrad, kar dvakrat nagrado Prešernovega sklada, velike, ki bi jo zagotovo zaslužil, pa ni dočakal.

Na ljubljanski Akademiji za glasbo je dirigiranje študiral pri Danilu Švari, pri njem je leta 1961 tudi diplomiral, velik vtis pa je nanj naredilo izpopolnjevanje v Frankfurtu pri maestru Lovru Matačiču. Študijska pot je bila imenitno tlakovana, zato se je najprej zaposlil kot korepetitor v Slovenski filharmoniji in kasneje postal dirigent tega našega najbolj markantnega orkestra, zborovstvu pa je bil nekako zapisan že genetsko. Med letoma 1965 in 1975 je bil umetniški vodja in zborovodja Akademskega pevskega zbora Tone Tomšič, s katerim je prepotoval dobršen del sveta. Mnogi glasbeniki se v času aktivne kariere opredelijo za eno obliko glasbe, pri Munihu pa to skoraj ni bilo mogoče – bil je univerzalen tako v instrumentalnem kot vokalnem glasbenem svetu, kot kulturnik pa nenehno vpet v vse mogoče institucije. Med najbolj pomembnimi funkcijami je njegovo šestnajstletno delo odgovornega urednika in umetniškega vodje glasbenih programov na Radiu Slovenija. Vodil je tudi tamkajšnje Simfonike RTV Slovenija in komorni zbor ter radijski mladinski zbor omenjene medijske hiše. Pri raziskovanju njegovega dela ne moremo mimo dejstva, da je od Antona Nanuta (rojaka iz sosednjega Kanala ob Soči) prevzel vodenje Primorskega pevskega zbora Vinko Vodopivec. Zadnja leta je bil intenzivno povezan tudi s Posočjem: v Novi Gorici je pod okriljem Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti vodil tečaj za mlade zborovodje, na visoko poustvarjalno raven pa dvignil tudi Goriški oktet Vrtnica.

Ko je bila na Primorskem kakšna obletnica, brez Marka Muniha skoraj ni šlo. Ob stoletnici smrti pesnika Simona Gregorčiča je vehementno združil vse dobre posoške zbore in obletnico proslavil leta 2006 s koncertom v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Kot časten in zvest Primorec je ob devetdesetletnici konca prve svetovne vojne prevzel izvedbo Requiema skladatelja Avgusta Ipavca, med drugim s koncertom v dvorani Evropskega parlamenta. Domačini ga bomo pomnili tudi kot kreatorja mogočnega koncerta ob tristoletnici tolminskega punta. 

Čisto preprosto, Marko Munih je bil v prvi vrsti glasbenik, tak (kar je njegova velika prednost), ki je polno živel v glasbi kot enoviti umetnosti, kjer je delitev na stile, zvrsti in oblike precej nesmiselna. Glasbe ni na silo rezal na segmente, občudoval je vse, do vsega je bil dovzeten in odprt, od starih mojstrov in preverjene in prečiščene klasike prek ljudskih glasov do eksperimentalnih in modernih pristopov. Bil je pač »samo« glasbenik. Vse ga je zanimalo, ob vsem se je lahko navdušil, če je le zaznal iskriv in iskren umetniški agens. Zato ne preseneča, da so ga kolegi občudovali in spoštovali, kajti v njegovem repertoarju je veliko krstnih izvedb mladih ustvarjalcev. Sam je nekoč izjavil, navajam po spominu, da je vso glasbo zaslišal že v Soči, ko je pod njegovo rojstno hišo še brzela po kanjonu (pred zajezitvijo) in jo je kot otrok poslušal kot muziko, kot klic Evterpe, naj vstopi v njen svet.