Naključni izbor - tako daleč od naključja

Med številnimi edicijami Društva slovenskih skladateljev posebno mesto morda pripada zbirki Ars Slovenica, v kateri je doslej izšlo že več kot 130 avtorskih albumov slovenskih glasbenih ustvarjalcev. Del te dragocene zbirke (ne samo) nacionalnega pomena je album z nepretencioznim naslovom Album 2010–2015. Skromne podobe, a poln jasnega pomena. Razkriva antologijo bolj ali manj naključno izbranega ustvarjalnega obdobja, enega segmenta umetniške kariere, koščka življenja umetnika. In iz te nepretencioznosti in neposrednosti se kot iz razbitih koščkov kubistične slike sestavi portret, v katerem zlahka prepoznamo Milka Lazarja, skladatelja, ki je v današnjem kaotičnem času in prenasičenem okolju dejansko prepoznaven. Njegova glasba ni aktualna, ker bi sledila Zeitgeistu, teče v lastnem ustvarjalnem tempu in svojskem organskem razvoju. Zaveda se paradoksa, da je vsak človek nekaj posebnega in da smo si v tem vsi enaki. Zdi se, da iz tega gradi svoj umetniški profil oziroma ga ne gradi, temveč mu pusti, da  naravno raste. Na navdih ali naročilo se odzove z iskreno, intimno refleksijo, po kateri poseže v eno ali več prej omenjenih skled navdiha.

Eklektičnost njegovega osebnega sloga gre razumeti kot odprtost najrazličnejšim vplivom, nenazadnje je že v času študija zajel eliksir navdiha iz več skled – od baroka do avantgarde, od klasike do jazza, od čembala do saksofona, od prefinjenega in svetovljanskega do prvinskega in kozmičnega. Njegova glasba ni aktualna, ker bi sledila Zeitgeistu, teče v lastnem ustvarjalnem tempu in svojskem organskem razvoju. Zaveda se paradoksa, da je vsak človek nekaj posebnega in da smo si v tem vsi enaki. Zdi se, da iz tega gradi svoj umetniški profil oziroma ga ne gradi, temveč mu pusti, da  naravno raste. Na navdih ali naročilo se odzove z iskreno, intimno refleksijo, po kateri poseže v eno ali več prej omenjenih skled navdiha.

Vse omenjene značilnosti prepoznamo tudi med poslušanjem že šestindvajsetega avtorskega albuma Milka Lazarja. Zajema dela, nastala v obdobju med letoma 2010 in 2015 po naročilu dveh osrednjih slovenskih glasbenih inštitucij ter v izvedbi njunih ansamblov. S tem ilustrira eno poglavje iz zgodovine slovenske in svetovne glasbe, hkrati pa se z značajem same glasbe izloča iz časovnih in prostorskih okvirov ter posega po višji ravni umetniške svobode. Hkrati eteričen in mesen Koncert za dva klavirja in orkester, posvečen alpinistu Tomažu Humarju, sam po sebi ne razkriva preminulega raziskovalca višav kot vira navdiha. A ga prepoznamo v splošnem vzdušju dela, v katerem klavirska parta skladno dopolnjujeta orkester, ne da bi ga preglasila z zvenom ali pomenom. Nad repetitivnimi motivi, ki tvorijo kopreno krajine, lebdijo pastozne, z vsebino prežete spevne melodije, ki slikajo vzdušja odmaknjenih krajev, visoko nad vsakdanom in bližje zvezdam. Med zvezdami in planeti v iskanju harmonije sfer lebdijo tudi krhko prozorni, a ostro barviti zvoki skladbe Deimos & Phobos za simfonični orkester. Deli sta nastali po naročilu Slovenske filharmonije in ju lahko slišimo v vrhunski interpretaciji Orkestra Slovenske filharmonije. V prvemu, pod taktirko Luca Pfaffa, kot pianista nastopita skladatelj in njegov zvesti so-poustvarjalec Bojan Gorišek, medtem ko isti orkester na pot k Marsu in njegovima satelitoma popelje Pedro Halffter. M.ars, suita za simfonični orkester, jazzovski orkester in recitatorja je nastala leta 2013 ob 50-letnici Programa ARS. Milko Lazar se je odzval na naročilo RTV Slovenija ter delo namenil obema tamkajšnjima orkestroma in recitatorju Igorju Samoborju. Ta je ob glasbi interpretiral besedila, ki jih je iz opusa Edvarda Kocbeka izbral skladatelj sam. Na pričujočem posnetku se je ustvarjalec odločil, da predstavi zgolj glasbo, brez besede. In glasba uspešno nagovori poslušalca tudi v odsotnosti poezije, zahvaljujoč kompleksni, večplastni, dramsko zasnovani partituri in izvrstni izvedbi Simfoničnega orkestra in Big Banda RTV Slovenija pod vodstvom dolgoletnega šefa dirigenta Simfonikov, En Shaa.

Na albumu bi lahko pristala tudi dela, ki jih je Milko Lazar napisal med letoma 2015 in 2020 ali pa 1993 in 2001. Izbor se tako po eni strani zdi naključen, po drugi pa je skrbno, skoraj birokratsko načrtovan. Poslušalec naj presodi sam, ali gre za šalo, naključje, antologijo ali kaj drugega. Sam sem izbral najlažjo pot in se prepustil glasbi. In ta me je ponesla daleč stran od kontekstov, razmišljanja ..., v svetove čiste intuicije.