Tehtanje duš

Pripoved o rojstvu otroka kot simbolu odrešenja oziroma upanja na boljši jutri, je skladatelj Aldo Kumar umestil v kontekst sodobnega časa, v katerem nam situacija z begunci osvetljuje univerzalna moralna tehtanja človeštva. Sakralno tematiko rojstva Kristusa kot begunca v glasbi osvetljuje oratorij Tehtanje duš v skladu s postmodernističnimi nazori. 

Ideji bega in doma je Kumar simbolno povezal in uglasbil z dvema inštrumentoma, orglami in šinami – odrezanimi železniškimi tračnicami. Ta dva skupaj dajeta skladno zvočno barvo uvodnemu delu (prologu) oratorija, ki se začne z udarno in bogato clustersko zvočnostjo. Modernost slednje postopoma izzveni in se prelije v meditativno vzdušje kovinskega alikvotno bogatega zvena šin, tega pa prekinja piskajoči zvok, ki posrečeno aludira na mehanski zvok lokomotive. Meditativna zvočnost sproži asociacijo na višje sfere, astralno ozračje in vse, kar spada v ta programski kontekst. V nadaljevanju to zvočno teksturo nenadoma prekine tonalnosti zavezan glasbeni stavek.

V ospredje Kumarjeve glasbene ustvarjalnosti tako stopi melodična invencija znotraj zakonitosti tonalnega harmonskega stavka, v katerem je disonanca le dodatek k osnovni frekvenci in izpolnjuje funkcijo barvanja tona ter morda ustvarja občutek nelagodja in neskladja v poslušalčevi zaznavi.  

Kljub obče prisotni tonalnosti in homogeni ritmiki obsežno glasbeno delo vseeno išče kontrast med dvema tematskima sklopoma, ki ju naznačuje besedilo in deloma tudi glasbeni elementi. Prvi del, pisan na latinsko besedilo O magnum mysterium, gradi svojo pripovedno linijo in učinek z navezavo na sakralno glasbo klasicizma in z glasbenimi vzorci baroka (dvigajoč melodični postop), ki so izšli iz teorije afektov. Nekaj glasbenih elementov prihaja tudi iz popularne estetike filmske glasbe; takšno mesto je, denimo, nebeško čisto enoglasje (v višinah) ženskega zbora in razvez v oktavno intervalno razmerje. Ob poslušanju so me prešinili spomini na pasuse iz Händlovih in Mozartovih sakralnih del, božično vzdušje pa je vzbujala melodična kontura, ki je spominjala na božično pesem God rest Ye Merry Gentlemen.

Drugi del skladbe je posvečen slikanju zloveščih razsežnosti pekla. Tokrat je v ospredje postavljeno ljudsko besedilo pesmi, ki oratoriju daje njegov naslov. Besedilo spremlja vihravo tonsko slikanje nevihtnega vzdušja v godalih s sunkovitimi lokovnimi potegi in stopnjevanjem tempa v hitrih virtuoznih pasažah. K dramatičnemu afektu prispevajo tudi nizek, rahlo rezajoč register moških glasov, »vojaško« bobnanje, prodorna trobila, ki so mestoma slavnostno ritmično artikulirana, ter virtuozno hitro prevračanje razložene akordike v flavtah. Instrumentalne skupine tako ohranjajo svoje običajne semantične oznake. 

Oratorij je zasnovan kot niz glasbenih dogodkov oziroma niz glasbenih idej, ki pa niso motivično-tematsko glasbeno povezane ali razvite, temveč se v celostno podobo povezujejo preko zunajglasbenih vsebin in asociacij. Nekaj žanrske raznolikosti daje delu tudi Milko Lazar s svojstveno improvizacijo ter oratoriju dodaja še pečat minimalizma. 

Z nadrobljenostjo zunanje forme skladbe in eklektiko glasbenih zamisli in slogov se res lahko približamo sodobnemu glasbenemu izrazu postmoderne umetnosti, vendar se zdi, da v Kumarjevem oratoriju te značilnosti niso le odraz sledenja sodobnim umetniškim težnjam, pač pa morda kažejo na določene pomanjkljivosti v glasbeni zasnovi. Glasbeni material, ki vsebuje večje število nanizanih melodičnih zamisli, ne preseže preozkega okvira enostavnejše melodične invencije, ki izhaja iz pretekle klasične glasbe in posnema tipične vzorce filmske glasbe. V primerjavi z deli klasicizma se poleg tega glasbeni stavek še poenostavlja in razhaja v kratkih glasbenih odsekih, tako da oratorij sprva deluje dokaj nepretočno. Melodična invencija kasneje sicer pride do svojega izraza z ljudskim besedilom pesmi Tehtanje duš in še nazorneje v pesmih Kar je že dolgo želel svet, Eno je dete rojeno ter Poglejte vi ljudje, kjer se Kumarjeva spretnost v invenciji zborovskega idioma prosto razprostira in izraziteje razživi v razsežnosti pesemske oblike.  

Zvokovno uravnoteženo izvedbo s CD plošče, ki lahko domačemu večernemu vzdušju nedvomno vdahne poduhovljen glasbeni pridih, sta z zgledno interpretacijo soustvarila Akademski pevski zbor Tone Tomšič Univerze v Ljubljani pod vodstvom Jerice Gregorc Bukovec in Simfonični orkester RTV Slovenija pod taktirko Simona Krečiča. 

Premišljevanje ob pripravi tega zapisa me je med drugim vodilo k tehtanju pomena umetniškega dela v postmoderni dobi. Glasbenemu delu, ki skozi prevračanje že obstoječega materiala in tonskega sistema porodi v stari estetiki novo zmes lepote s potencialom, da v poslušalcu vzbudi izvirno misel, občutek ali uvid v modrosti sveta (kozmične musice mundane), se morda vendarle posreči preseči prag všečnega, saj od poslušalca terja čuječo pozornost ter pripravljenost, da razširi svoja obzorja, se sooči z novim, težje razumljivim, morda celo s tisto skrivnostno sfero, ki je lastna zares tehtnim glasbenim delom.