Iz moje poslušalnice: Barbara Švrljuga Hergovich

musica cubicularis / Giuseppe Tartini - Sonata v g-molu, »Didone abbandonata« (2011)

Barbara: Ob Beethovnovem letu, ki mu očitno ni bilo sojeno, da se ga slavi v velikem blišču, se rada spomnim še neke druge 250-te obletnice, ki jo prav tako obhajamo letos - obletnice smrti italijanskega Pirančana, skladatelja in vplivnega violinskega pedagoga Giuseppa Tartinija. Zame predstavlja njegova glasba enega vrhuncev baročne preprostosti in neposrednosti. Tartini je v tej triosonati speven, celo občasno operno afektiran, a hkrati poln zanj tako značilne ponotranjene lepote, ki prepriča tudi brez teatraličnosti. Tukaj v izvedbi glasbenikov spremenljive zasedbe musica cubicularis, posneto na koncertu cikla Stara glasba na Starem trgu v Ljubljani. Tem glasbenikom — gonilni sili Domnu Marinčiču in Tomažu Sevšku ter izjemnemu Žigi Faganelu, ki se jima je ob tej priložnosti pridružil — ne moremo izraziti preveč hvaležnosti za izjemno poznavalskost in napore, ki jih vlagajo v to, da tudi pri nas lahko slišimo najbolj raznoliko staro glasbo v vrhunskih izvedbah.

Luka Juhart / Vinko Globokar - Dialog über Luft (Dialog, 2010)

Barbara: Luka Juhart je eden izmed tistih izvajalcev, pa ne zgolj slovenskih, ki me fascinira kot celostni glasbenik. Luke kot izvajalca in glasbe, ki jo igra, kratko malo ni mogoče ločiti; zato me tudi ne preseneča, da je nenazadnje tudi sam pričel skladati. V poslušanje priporočam njegovo glasbeno in igralsko prepričljivo izvedbo nadčloveško zahtevnega Globokarjevega harmonikarskega izziva. Juhartova popolna predanost in virtuoznost zagotovi močno pretresljivo izkušnjo sodobne glasbe, ki kar na enkrat postane meseno neposredna in univerzalno razumljiva.

Petar Milić / Richard Wagner - Izoldina ljubezenska smrt (transkripcija F. Liszt) (2019)

Barbara: V Kranju živeči pianist Petar Milić je glasbenik posebnega kova. Je interpret izjemne občutljivosti in poglobljenosti, pri katerem dobimo občutek, da pianistična pot ne pomeni nujno ekstrovertiranega osvajanja koncertnih odrov, temveč je lahko polna zadržanega odkrivanja in pozornega poslušanja. Pot tako navznoter kot navzven, zanj in za poslušalca. Tukaj njegova interpretacija transcendenčnega izvena Wagnerjeve opere Tristan in Izolda v Lisztovi priredbi za klavir.

Nina Šenk / Klangforum Wien, Steven Loy (dirigent) - Gouache (Festival Slowind, 2018)

Barbara: Kvintet Slowind in njegov festival sodobne glasbe je močno zaznamoval moje glasbeno odraščanje - dvajset let je vsak tmurni november prežaril z novimi zvoki in zanimivimi mednarodnimi gosti. Vsak festival je bil priložnost za odkrivanje, učenje, debato. Zadovoljil je radovednost, ki je med sezono pogosto ostala nepotešena in imeli smo občutek, da je Ljubljana za kratek čas eno izmed živahnih vozlišč mednarodne sodobne glasbene scene. Tukaj je torej spomin na festival Slowind, njegovo bleščečo zadnjo izdajo 2018, pri kateri je sodeloval izjemni ansambel Klangforum z Dunaja, pod vodstvom poslovenjenega ameriškega dirigenta Stevna Loya ter z izvedbo bleščečega dela ene vodilnih slovenskih skladateljic.

Anton Lajovic, Li Tai Po / Sabina Cvilak (sopran), Nejc Lavrenčič (klavir) - Mesec v izbi (v živo, 2017)

Barbara: Svoj izbor končujem z meni enih najlepših glasbenih utrinkov slovenskega samospeva, s skladbico Antona Lajovca na besedilo Li Tai Poja, ki jo je preko nemškega prevoda prepesnil Oton Župančič. Ta lirični biserček zlije občudovanje prelepega trenutka s hrepenenjem. Zdi pa se mi, da se Lajovicu ni mar prepustiti trpljenju za nedosegljivim; raje se zaziba v lepoto trenutka, ki mu je dan.  Želila bi si, da jih tudi v našem vsakdanu najdemo veliko … Tukaj v izvedbi naše mlajše generacije mojstrov samospeva, sopranistke Sabine Cvilak in pianista Nejca Lavrenčiča.