Iz moje poslušalnice: Dominik Jakšič

Zvonimir Ciglič - Obrežje plesalk

Dominik: Eden najbolj po krivici zapostavljenih slovenskih skladateljev (tudi srednješolski profesor moje babice) je avtor sicer ne tako količinsko obsežnega, a vsebinsko izjemno bogatega opusa. Zvonimir Ciglič, ki je kompozicijo doštudiral pri Lucijanu Mariji Škerjancu in bil celo (s Krekom) njegov prvi diplomant, je bil kasneje s svojim profesorjem v prijateljskem odnosu. Ciglič je bil izvorno z goriških brd, sicer rojen v Ljubljani leta 1921. Vodil ga je razmišljujoč odnos do življenja, sveta in umetnosti. Nekaj časa je bil zaprt v samici, kjer je nastalo pručujoče delo, Obrežje plesalk, oziroma Simfonija ekstaze, kot ga je sam tudi poimenoval. Nekateri to delo imenujejo tudi "slovensko posvečenje pomladi" zaradi harmonskih in ritmičnih značilnosti. Zgodba je povzeta po pesnitvi Jana Havlase, Ciglič pa je delo skomponiral praktično "na pamet", v mislih, v času, ko je bil zaprt v samici.

Janez Matičič - Suita za godala

Dominik: Še en Škerjančev študent, tokrat Janez Matičič, ki je svojemu profesorju slogovno sicer najzvesteje sledil, a le do odhoda v Pariz, kjer se je preobrazil in se v studiu IRCAM ukvarjal tudi z elektronsko glasbo. Matičič, ki je študiral tudi violino in klavir, je Suito za godala napisal še v času študija pri L.M. Škerjancu in to delo prevevajo karakteristike, tako značilne za njegov slog. Suita ima sicer vse stroge sestavne dele, a daleč presega nivo zgolj "šolskega" dela. Ljubši mi je zgodnji Matičičev opus, a so tudi ostala dela zelo privlačna - k temu pripomore izjemno tehnično znanje, pa tudi široka muzikalnost, ki krasi celoten Matičičev opus.

Marjan Kozina - filmska glasba

Dominik: V bogato zakladnico domače glasbe spada tudi filmska in eden največjih na tem področju je nedvomno Marjan Kozina. Vprašanje je, kdaj bomo uspeli fimsko produkcijo pripeljati na kvaliteto takratne - imamo pa zato nekaj kultnih filmov, kot so tisti o Kekcu ter film Na svoji zemlji. Iz Kekčevih filmov bi izpostavil Mojčino pesem, v kateri so združene vse naravne lepote naše domovine. Je pa, če sem malo predrzen, sicer tema na las podobna tisti iz "Eine Herbstsymphonie" skladatelja Josepha Marxa (po mami slovenskega rodu), pri katerem je Kozina študiral - za primerjavo prisluhni povezavi. Na svoji zemlji je popolnoma drugih čustev, in sicer tistih ob zmagi v vojni, kar je bilo za takratne prebivalce, sploh primorske, ki so trpeli pod "okupacijo" že dolgo pred vojno, verjetno resnično odrešenje. In legendarne so prve besede v prvem slovenskem celovečercu: »Stane, glej jo, našo grapo! Baška grapa!«

Ambrož Čopi - Missa pro pace

Dominik: Če pomislim na sodobne slovenske skladatelje, je Ambrož Čopi nedvomno na vrhu. Ustvarja v vedno sveži govorici in vsebinsko izjemno bogata dela, zato presega okvire časa - kar pa je odlika največjih. Čopi je moj daleč najpomembnejši profesor - s svojo vsestranskostjo, razgledanostjo in odprtostjo pa je napravil name tudi velik vtis. Med Čopijevimi deli je sicer težko izbirati, a naj bo tokrat to Missa pro pace - v spomin in opomin vsem vojnim nesmislom ter miru posvečeno delo.

Lucijan Marija Škerjanc - Simfonija št. 5

Dominik: Škerjanc, moj največji vzor, od katerega sem se naučil praktično vsega v glasbi, je svojčas deloval v samem osrčju pariškega glasbenega življenja, po svoji smrti pa padel v nemilost muzikoloških potomcev Dragotina Cvetka ter nekaterih svojih učencev, ki jim je bil mamljivejši Osterčev duh, zato je malodane utonil v pozabo. Po letu 2000 je Tatjana Kralj s somišljeniki vložila izjemen trud in pričela z zbiranjem in organiziranjem Škerjančevega materiala. Nedvomno je Škerjanc najpomembnejši slovenski skladatelj, tako po kvaliteti in obsegu del ter njegovi nekdanji prepoznavnosti v svetu, kot tudi trudu, ki ga je vložil v rast in razvoj domače glasbe. Med vojnim časom je ustvaril kar štiri med petimi simfonijami, zadnja, Peta, pa je najobširnejša tako po obliki kot tudi inštrumentaciji. Tragika vojne vihre odzvanja v prvem stavku, ki se zaključi z obširno žalobno kodo, ljubezensko hrepenenje napaja drugi stavek, medtem ko zadnjega preveva optimizem, svetla bodočnost, korakajoč proti končni zmagi in svobodi.

Iz uredništva:
Dominik Jakšič je aktiven na različnih področjih - ustvarjalno kot skladatelj, glasbeni publicist, pedagog, organizator in pianist. Je dirigent Akademskega pevskega zbora Celje. Tri leta je bil umetniški vodja festivala Glasbeno popoldne z Antonom Lajovicem. Kompozicijo je doštudiral v Ljubljani. Dominikove skladbe so bile izvedene na številnih odrih po Sloveniji in po Evropi. Opus vključuje številna dela, od samospevov, komorne glasbe, klavirskih skladb, koncertov, do zborovskih in orkestrskih del. Je avtor prispevkov v Delu, Družini, radiu RAI ter programu ARS.