Iz moje poslušalnice: Jaka Jarc

Jaka: V teh časih veliko razmišljam o spregledani glasbi, o tisti glasbi, ki jo imam rad, pa nekako ne pride do širše publike. Pa tudi o tisti glasbi, ki je za trenutek sicer res zazvenela tudi v širšem slovenskem prostoru, potem pa znova potonila pod gladino spomina in pozornosti. Sklenil sem, da bom izkoristil SIGIC-evo pobudo za to, da jo morda za trenutek potegnem na plano, saj dobra glasba ne bi smela biti stvar enega trenutka, ampak večnosti. V duhu čiste iskrenosti pa moram priznati, da sem nekatere od teh izvajalcev bodisi snemal, z njimi nastopal, ali kako drugače vzel za svoje. Za ravnotežje pa vključujem tudi dve zelo znani skladbi, preprosto, ker si, vsaka po svoje, zaslužita pozornost.

Dan D – Voda (Dan 202, 2011)

Jaka: Prva skladba na mojem seznamu edina ni niti najmanj neznana, in to me zelo veseli. Z nastankom te skladbe nimam nobene osebne povezave, presenetila me je z valov in mi polepšala življenje. Zame je najvišje, kar lahko avtor doseže lepota glasbe, ki se ne ozira na žanr. Zame je Voda, skupine Dan D, eden temeljnih dosežkov slovenskega popularnega glasbenega prostora, ker je preprosto lepa. Ne pozira, ne skuša ustrezati in ne žrtvuje ničesar v kakšnem iskanju posebne originalnosti. S tem se ne ukvarja in prav zato prepriča brez težav.

Orkester Mandolina Ljubljana - Matjaž Jarc: Mili Jugo

Jaka: Skladateljski prijemi mojega očeta so včasih uglašeni na estetiko, ki mi ni blizu. Ne zato, ker bi bili preveč moderni, ampak preprosto zato, ker morda v glasbi iščem svojo pot in je ta nekoliko drugačna, bolj preprosta od njegove. No to vsekakor ne velja za skladbo Mili Jugo, ki se mi zdi, podobno kot skladba Dan D, preprosto v srce segajoča. Orkester mandolina Ljubljana je bil nekoč, preden je ta pesem nastala tudi moj dom, dom Mihe Guština, Boštjana Narata, Matevža Grada, je še danes dom Andreja Zupana (pod njegovo taktirko) in še prenekaterih slovenskih znanih glasbenikov iz drugih voda. Čeprav je družinskega člana podpreti precej pogumno, menim, da bi to skladbo dodal tudi, ko bi avtorja nikoli ne spoznal.

Melodrom - Zasebne sobe (Melodrom, 2004)

Jaka: Preden je Mina pristopila k znani slovenski skupini Laibach, je prepevala v danes precej pozabljeni skupini Melodrom. Tam je igrala tudi danes klaviaturistka Katalene, Polona Janežič, pa tudi kak drug član, za katerega nikoli ne vem, ali bi raje videl da ga ne omenim, je bistven element slovenske glasbene produkcije danes. Melodrom sem imel zelo za svoje, lahko bi rekel, da mi je srce v nekem obdobju bilo za njihov uspeh. Jaz menim, da vsekakor niso vredni pozabe, kaj pa vi mislite?

Moonlight Sky - One Day one Night (I am, 2009)

Jaka: Slovenska fusion zasedba Moonlight Sky med svojimi privrženci ni pozabljena, ampak je aktivna dalje in vsako leto bolj virtuozna. Žiga Kožar mi s svojim sproščenim in energičnim bobnanjem prikliče nasmeh vsakič, ko jih grem poslušat. Enako velja za basista Janeza Modra in pa modrega dirkača Miho Petrica. Skladba One Day one Night mi je všeč zato, ker je zanimiva, potuje skozi gladke prehode med rockom, fusionom, klasiko, etnom…
Dodajam, da je vredno poslušati tudi kakšne starejše skladbe te zasedbe, ko je z njimi igral in skladbe pisal tudi Andraž Kržič, ki je imel v skupini morda še najmanj fuisonovski in najbolj glasbeno komunikativni nastavek, predlagam recimo njegovo Family Wound.

Nipke - Noben me ne razume (2016)

Jaka: No, da bo mera shizofrenosti žanrov polna, dodajam še eno hip hop uspešnico. “Zakaj?” bi me presenečeno vprašali kolegi glasbeni zahtevneži, in me zraven precenjujoče gledali, češ kaj me je popadlo, da vključujem to urbano zvrst. Preprosto. Zaradi genialno preprostega a hkrati preprosto genialnega besedila. To je prav pri ritmično in harmonsko bolj zahtevnih glasbenikih pogosto porinjeno na drugo mesto, tako globoko osebno izpovedno, da je brez ključa težko razvozlati pomen, ali pa baročno in pesniško zavito tako, da je že skoraj vredno poglobljenega študija. Nipke je v svojih pesmih vešč povedati v ritmu in metrumu stvari tako, da z veseljem, brez težav in radovedno sledim zgodbi jaz, pa tudi moj osemletni sin. Te sposobnosti ne srečam pogosto in jo globoko spoštujem. Hip hop morda glasbeno res nima namena hraniti duše izobraženih. Vidim ga kot novodobni ekvivalent srednjeveškemu pesništvu, ki je prav tako nagovarjalo takrat trendovske teme in jih vešče, včasih tudi improvizirano podajalo ob ritmični ali glasbeni spremljavi.

Iz uredništva:
Jaka Jarc je na slovenski glasbeni sceni tiho in neopazno prisoten že od druge polovice devetdesetih let prejšnjega stoletja. Nastopal je kot basist in avtor v skupini Sfiltrom, skladal skladbe za manjše komorne zasedbe, z mandolino nastopal kot član OML in nekajkrat kot gost Slovenske Filharmonije ter SNG Opera in Balet Ljubljana. Kot studijski glasbenik se je podpisal pod raznovrstne projekte vse od Helene Blagne pa do Lare Baruce. Kot producent je sodeloval z mnogimi skupinami in zasedbami tudi izza mešalne mize. V Angliji je igral pri sorazmerno neznani Exetrski zasedbi the Pookas, kot zvočna kulisa pri dramskih produkcijah oddelka za dramo Univerze v Exetru, na isti univerzi pa tudi kot instrumentalist v podporo Exeter University Soul Choir. V zadnjem času se kot glasbenik bolj ali manj omejuje na igranje svoje avtorske glasbe v zasedbi JG3o, za katero trenutno piše skladbe za drugo ploščo.

Jaša Lorenčič: recenzija albuma There & Back Again (Odzven)