(Ne)mirno popotovanje paketa – trojčka

Plošča, ki je potni list, čeprav ga ne rabiš v trubarski brezmejni kvaliteti. Plošča, ki je atlas. Plošča, ki je popotovanje, četudi ti ni treba iti nikamor. Plošča, ki je prvenec, čeprav ni prvenec, saj nosi v sebi preveč izkušenj, modrosti, talenta in želje ter iskrenosti, da bi bila prvenec. Trio, ki spomni, kaj so takšni trojčki nekoč bili. Ker to je paket – trojček. Paket, ki v eni plošči zaziba, poboža in napleše. Pri čemer dva Jarca in en Gregorin niso tisti, ki bi šli tja in še enkrat nazaj, ne, poslušalec je tisti, ki dobi priložnost, da jih obkroži. There & Back Again je tja in spet nazaj. Popotovanje v prihodnost skozi preteklost, da bi sedanjost bila to, kar bi ves čas lahko bila. 

Jarc Gregorin Trio je, takoj ko prednevihtno zahlipa nežno, vendar sporočilno in predano, ideja, ki ni (zgolj) projekt. Kajti ko se prvenec izteče, še vedno ostaja ideja, pristna, nepokvarjena, nepolikana, nezlorabljena. Tole je nevihta, ki se obeta in zlovešče nakazuje, a se večinoma izogne rušilni kreativni moči. Preveč izkušenj imajo fantje z marketingom, piarjem, založništvom, mediji, da bi se možje s tem sploh ubadali. Seveda šteje tudi vse to, vendar je Jarc Gregorin Trio izdal ... no, plato. Tudi če poslušate, kot smo mi, s cedeja, na slušalke ali zvočnike, se zdi, kot da vse spraska dobra stara igla po dobrem starem granulatu, ki ga je vsako poslušanje bolj znucalo, a mu hkrati dalo patino. Kajti za to gre pri tej plošči, za patino, za blues patino. Za (ne)mir. 

There & Back Again je plošča, iz katere blues domala šprica. Vendar to ni blues zaradi bluesa, ni »white man can't jump« spodletelo čezatlantsko preizkušanje ne glede na to, da angleščina Jake Jarca deluje bolje v nižjih legah in obenem perfektno s sirenastimi, kadrovsko menjajočimi se spremljevalnimi vokali (Melisa Spruk, Mina Škrjanc, Simona Plešic). Blues tria je patina, kitara, okus po viskiju, mačku, ljubezni. Jarc Gregorin Trio zveni tako, kot bi lahko zveneli Hamo & Tribute 2 Love, če bi se čez desetletja našli v domu za rock'n'roll upokojence, kjer bi zažingali s Prismojenimi profesorji bluesa. Vendar počasneje, toliko bolj predano glasbi. Če ne verjamete, prisluhnite skladbi Change, kjer je kričanje, kako bo nastopila sprememba, vnemar, saj spremembe res ne bo. 

Toda There & Back Again je tudi popotniška plošča, ki se začne nevihtno (Storm Gathering), da bi plošča nato hitro raje poči(va)la v Time To Fly in Never Be The Same, dokler nam ne postane jasno, da se te glasbe ne da žanrsko popredalčkati. Blues, ja. Ampak Leonard Cohen in Nick Cave ne pojeta bluesa, ne? Ali pač? In ko pri Change pomislite, aha, taka plošča bo to, pride Wandering Jon, poklon southern rocku, kjer trio obdela Ameriko podolgem in počez. 

Prva, bolj globoka, intimna, lirična stran – ja, to je Side A. Side B se konča z No Place Like Home, kjer že naslov pove, da je popotništvo, vandranje, trubadurstvo krasno, izpolnjujoče in nujno, a ne zaradi prostora, temveč ljudi, ki ga napolnjujejo. Morda je besedilo na prvo žogo, toda ob tako skulirani podlagi je verz »Ni ga prostora kot doma, kamorkoli že pohajkujemo, se lahko počutim doma – ker moj dom si ti« nesluzasto sentimentalen. Neposredni prevod seveda ne zagrabi tako, ker je tudi bridge v pesmi preprosto predober, prepotrebna solaža, ki se jo čaka do šestega komada, pa za pregriznit kitarski vrat dobra. V instrumentalnih delih je trio to, kar trio mora biti: vsota posameznih delov. Bas kitara Matjaža Jarca je glasba zase, podlaga, »podn«, na katerega bi parket položil vsak tovrstni trio, kjer je basist osnova, ne le gost. Blaž Gregorin zna z bobni nuditi spremljavo, ki ni zgolj okras, temveč nevsiljiva in neizstopajoča opora. 

Da ima trio smisel za humor, nateg in prcanje, pokaže takoj in večkrat B stran. Najočitneje z Mati Kokljo, štiklom za ljubitelje Jessice in Allman Brothers Banda ipd. Najprej je namreč, na prvi strani, dom še sentiment, objem, dvojina. Nato blues šus, Going Home Again, distorzija, kričanje. Zdaj se poleti domov z avionom. Ni prostora za sentiment. Ha? Od kod pa to? Going Home Again je komad, ki bi zlomil ploščo, lok, bistvo kakega drugega benda. Ampak saj to ni bend, to je trio, ki lahko krik spremeni v hrepenenje. Po logiki stvari bi moral izstopati Jaka Jarc, vokalist in kitarist, vendar ves čas njegova (!) produkcija ostaja spoštljiva, čeprav je skladba Leti že mejni jazz fusion, kjer »sine« odstopi prostor gostu Christopherju Elphicu za (raz)plodno kitarsko onaniranje. 

Svojevrstna zmaga je Lep prelesten dan, skladba, kakršnih, naj še tako išče, ne najde Slovenska popevka, kaj šele EMA (Črni konji čez nebo?). Aranžma, produkcija, predvsem pa besedilo približajo trio vsakodnevnim ušesom, saj Lep prelesten dan že takoj zveni kot klasika. Ali to tudi res bo, je še vprašanje, saj v vrstnem redu plošče nekoliko netaktno izstopa pred Time Flies, pinkfloydovskem preizpraševanju časa, prostora, bremena, ki ga je Jaka Jarc najbolje nosil v Moonlight Sky, koketira pa s koketiranjem bendov tipa Arctic Monkeys, ki v prihodnosti iščejo preteklost (in obratno). Sklepna Nič ne bo, kot je bilo, slovensko prepesnjena verzija Never be the same, pokaže, da trio v slovenščini lahko premaga samega sebe. Takšno muziko ne le rabimo, temveč nujno rabimo. Slovenščina s tem dobiva tisto zatemnjeno lirično razsežnost, ki jo izraža zgodovina slovenske poezije.

Jarc Gregorin Trio je izdal prvenec, ki ni in ne more biti prvenec, saj je trojica preveč namazana, naučena in predvsem izkušena. Tole je namreč glasba, ki lahko skupaj z Leonartom naredi žanr, s Prismojenimi profesorji bluesa pa obdobje. Bistvo plate There & Back Again je nenazadnje tudi njena domala kultna naslovnica, ki rešuje bistvo naslovnic. Marjetka Pezdirc je izrisala vsa prevozna sredstva v eno: zasidrani čoln, ki je lokomotiva, ki je ladja, ki ga dviguje cepelin, ki je na pol riba. Leti, plava, brodi, sopiha, potuje ta plošča. V bistvu pa ne gredo tja in nazaj toliko fantje, kot lahko prebrodi in doživi poslušalec.