Iz moje poslušalnice: Jan Gorjanc

Milko Lazar: Sonata za violino in klavir št. 2, 2. stavek (2008)

Jan: Težko je bilo izbrati eno delo, zato sem se omejil na izbiro, ki jo ponuja YouTube. Energija, strast igrivost, eleganca, prava karakterna skladba za dneve, ko jo potrebuješ. Kot ravno prav začinjena orientalska jed, znana a skrivnostna, okusna a neopisljiva. Lazar ponuja v svojem opusu tako širok nabor karakterno in čustveno raznovrstnih skladb, da lahko najdem vedno kaj primernega danemu trenutku. 

Canso Ensemble: Rosa das rosas (Rosa das rosas, 2016)

Jan: Skladbe, ki jih izvajajo glasbeniki pod okriljem Janeza Jocifa, me popeljejo po prostoru in času, od srednjeveškega orienta do okcidenta. Nevsakdanje barve, harmonije, estetika in predvsem izjemno doživeta interpretacija ter glasbeno poudarjena pripoved prikličejo na dan domišljijske prizore živahnega srednjega veka. Virtuozni izvajalci osvobojeni kasnejših strogih glasbenih vplivov so vešči improvizacije, ki se naravno zliva z ohranjenim glasbenim okvirom. Po mojem mnenju eden izmed (preveč) skritih draguljev slovenske glasbene ustvarjalnosti.

Marij Kogoj: Črne Maske (1927)

Jan: Ta mojstrovina me vsakič znova prevzame, saj v svoji obsežnosti in obširnosti ne zanemari niti najmanjše podrobnosti. Delo neizmernih globin, v katerem lahko vsakič znova iščem pomene simbolov, ki se zrcalijo v besedilu, glasbi, orkestraciji, harmonijah… Nenazadnje pa je drzna skladateljeva vizija navdih in spodbuda za sledenje ciljem in vizijam lastnih skladb. Hrana tako za intelekt, kot za duha in željo po lepem, saj se lahko glasbi enostavno prepustim da me preplavi in odnese.
Gregor Pompe: Demitologizacija Kogojevih Črnih mask (Odzven)

Damijan Močnik: Jeruzalem (Jeruzalem, 2017)

Jan: Meditativna brezčasnost, nabita s čustvi in retrospektivo. Prepolna paleta barv zvokov, artikulacij, harmonij, ki se neopazno prelivajo in prepletajo. Ponujajo priložnost za razmišljanje in refleksijo. Kot vse ostale Močnikove zborovske skladbe je tudi ta mojstrsko napisana tako, da je pevcem hkrati užitek in izziv, meni pa odpira nova obzorja v možnostih in praktičnosti zborovskega skladanja. V izvedbi Dekliškega zbora sv. Stanislava Škofijske klasične gimnazije in Helene Fojkar Zupančič.

David Jagodic:  Kuda, kuda (Čajkovski)

Jan: Tenorist David Jagodic, ki ga je vedno užitek poslušati, kljub temu, da ponavadi raje prisluhnem kakšnemu nižjemu glasu. Občutene izvedbe, artikulirana izgovorjava, čustveno prepričljiv, izjemno versatilen in vedno absolutno prevzet od vloge, ki jo poje - tako se vedno vživim v dogajanje in operno zgodbo. Predvsem pa me je prevzel in ganil portret kralja v Devici Orleanski (P. I. Čajkovski), a ker posnetka žal ni na YouTubu, sem izbral ravno tako prelepo in čutno izvedbo arije Kuda, kuda iz Evgenija Onjegina.

Iz uredništva:

Mladi Kranjčan Jan Gorjanc je diplomant Kraljevega glasbenega kolidža v Londonu. Dejaven je kot harfist in skladatelj, aktivno pa nabira znanje in izkušnje tudi iz dirigiranja. Ustvarja vse od solističnih miniatur do večjih del za komorne zasedbe in orkestre, za katere črpa navdih z različnih področij. Večino njegovega opusa zapolnjujejo vokalno-instrumentalna dela, med katerimi so tri opere.