Iz moje poslušalnice: Sebastjan Weber

Avtomobili - V mrzlih dvoranah (Mraz, 1992)

Sebastjan: Če bi napisal, da so Avtomobili kot vino - starejši kot, so boljše zvenijo - bi bilo to samo na pol res. Avtomobili namreč zvenijo enako že od leta 1982, in to vedno odlično. Brata Marko in Mirko Vuksanovič sta z besedili in glasbo ter s kolegi, s katerimi sta si delila glasbeno cesto Avtomobilov, ustvarila enega od najbolj prepoznavnih zvokov slovenskega rocka v zadnji 40. letih. Že s prihodom na jugoslovansko sceno na začetku 80. let, ki so bila novovalovsko obarvana, so bili prepoznani kot eni od glavnih  slovenskih nosilcev tega rock obdobja, kar so potrdili tudi z nastopom na jugoslovanskem Band Aid maratonskem koncertu na beograjski Marakani leta 1985, ko so skupaj z Lačnim Franzom in Videosexom zastopali slovenske barve med takratno »all stars« zasedbo jugoslovanskega rocka. Zadnjih 20 let so zagotovo ena od mojih koncertnih stalnic, ki sem ji rad priča vsaj enkrat na leto. V Mrzlih dvoranah pa se najdemo vsi, ki smo kadarkoli sanjali in dosanjali koncertni oder, pa četudi  v izmeri 2x2 in v višini eko palete.

Neca Falk - The Nicest Incest Song (Nervozna , 1981)

Sebastjan: Neco Falk sem spoznaval po etapah in glede na svoj osebnostno-glasbeni razvoj. Kot otroku mi seveda ni ušla njena rockersko obarvana interpretacija Mačka Murija. V srednji šoli smo v parku in ob deci »Dobrovoljčka«obujali spomine na nikoli doživeto hipijado ob Dravskem mostu in Življenja krogu. Ob raziskovanju za razstavo Za domovino z rockom naprej, pa sem spoznal še njeno rockersko plat, ko sem naletel na njena albuma Najjači ostaju in Nervozna. Oba delana za jugoslovanski trg in zato pretežno odpeta v srbohrvaščini. Na albumih je sodelovala z Andrejem Šifrerjem, Tomažem Domiceljem, Daveom Cookeom, Andrejem Pompetom, skupino Atomsko sklonišče idr. Moje osebno mnenje je, da sta ta dva albuma najboljša in najbolj drzna izdelka ženskega rocka v Sloveniji ter hkrati tudi najbolj pozabljena in prezrta saj, razen v slovenski jezik prevedenih Banan, drugih odličnih songov ne slišimo več nikjer. Toplo priporočam rockerskim zanesenjakom in predvsem radijskim urednikom.

Planet Groove - Okus resničnosti (Zakon Groovitacije, 2000)

Sebastjan: Skupina, ki jo zagotovo najbolj pogrešam na slovenski glasbeni sceni. Poleg tega, da me je že od vsega začetka navduševalo njeno fankiranje in gruvanje, me nanjo vežejo tudi osebni spomini srednješolskega muziciranja v zasedbi, s katero smo si, takrat precej neuspešno, prizadevali poustvarjati njihov zvok in izvedbo.

 Elevators - Riff (Elevator music, 2001)

Sebastjan: Če bi bil slaven pevec in frontman ter bi iskal skupino za turnejo in bi moral izbrati  glasbenike, ki bi tvorili to skupino, bi izbral točno te posameznike, ki tvorijo ansambel Elevators. Zasedbo za občasne koncerte - zaradi tega, ker so člani stalno zaposleni pri drugih skupinah - tvori jedro Ranđelović, Hace in Klarič,  vmes pa so bili in so Tina Blazinšek, Mate Brodar in od leta 2007 dalje Robi Pikl. Izdali so tri albume, vsi odlični, a če bi se moral odločiti za katerega od njih, bi bil to prvi. Ker prvi je pač prvi, sploh, če se tako iskreno spogleduje z acid jazzom.

KLON - Sistemski heroj (KLON 1, 2020)

Sebastjan: Kot Celjan ne morem mimo »cjelskega« muziciranja. Čeprav Celje nikoli ni navrglo kakšnega res mega popularnega ansambla (če odštejemo posameznike kot sta Mojmir Sepe in Tadej Hruševar, ki pa sta delovala v Ljubljani, in kratkega obdobja, ko so slovenske odre polnili Nude), pa je imelo Celje vedno kvalitetno in pestro rockersko »podzemlje«, ki  je vse do začetka 21. stoletja uspešno gnezdilo v mestnih zakloniščih ter sem in tja izvalilo jajce, ki je odletelo na koncerte po Sloveniji, pa tudi v tujino. Žal so z rušenjem in zaprtjem nekaterih kultnih koncertnih prostorov v mestu, svoj DIY ustvarjalni zagon izgubili tudi mnogi garažni bandi. A nekateri sceno še ohranjajo pri življenju. KLON so zadnji tak produkt, sicer prekaljenih glasbenikov, katerih jedro sestavljata člana še ene celjske »milenijske« skupine Multiball, druga dva pa godeta še v skupini Jackson in v slovenskih težkometalnih prvokategornikih Noctiferia.

Iz uredništva:
Sebastjan Weber je kulturni antropolog zaposlen v Muzeju novejše zgodovine Celje, kjer se ukvarja tudi s popularno kulturo. Že od najstniških let dalje deluje v različnih sestavih kot bobnar ali tolkalist in se na tak način spoznava z različno glasbo, ki mu "širi tako glasbena kot tudi osebna obzorja, pa naj si bo to pleh muska, rock ali pa jazz standardi," kot se je izrazil sam. 

Tempera - Sundan