Jazz suita kot polilog osmih

Deseti album skupine Zhlehtet Roka Zalokarja je novembra letos izšel pri založbi Jazz Cerkno Records. Na njem je šest skladb, ki se lepo hladijo pod krošnjo naslova Pieces for Collective Change, kar nedvomno namiguje, da gre za neke spremembe, nove pristope in podobno. Drznimo si pomisliti, da v okviru ustvarjalnega procesa glasbenikov, ki so že tako in tako polni svežih idej, prihaja do kreativnih konceptov, izvirnih rešitev, novih muzičnih dosežkov, kjer ne bo nič več tako, kot je bilo prej, in obratno. Jazz je jazz, kakorkoli ga usukaš, vedno preseneča. Na albumu sodelujejo vsi člani okteta, če se zanesemo na podatke o zasedbi, v nadaljevanju pa lahko povemo, da njihov zven na trenutke naplavi mistične, spiritualne občutke, kar jim omogoča elektro-akustični aparat in široko poznavanje predhodnih mimikrij, jazzovskih zgodb sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko se je improvizatorjem odpiralo nebo brez obzorij. Toda v nadgradnji je glasba prepuščena kolektivnemu improviziranju, ki albumu daje jasne smernice: vzemi ali pusti, improviziraj ali se drži vnaprej zapisanih idej skladatelja Zalokarja. Alora, da ne bomo pleteničili, smo točno tam, kjer je jazz najbolj suveren.

Kljub dokaj klasičnemu namigu, da gre za suito, lahko vse oznake razumemo programsko, se pravi, da nam naslov ponuja navodilo za uporabo, je pa to samo blag namig, kajti svobode je v teh stavkih preveč, da bi se lahko lotili formalne analize. Šest stavkov (skladb) je pogosto število enot suite, če štirim dodamo še kaj avtorsko navdahnjenega, ampak dlje kot do sem vzporednic s klasično suito ni mogoče vleči. So pa nasprotja, različna občutja, kontrasti, miganje po živi glasbeni melasi … Saj ni pomembno, jazz se rad poigrava s formami, in ko mu pade na misel, da bi formi pogledal v zobe, se z lahkoto prepusti kreativnim vzgibom, ki so potem artefakt svobode in vreča odklonov od standardov. Še več, privošči si nepredvidljive cilje z improviziranjem in bluzenjem po neznanem.

Na albumu sodelujejo vsi člani okteta, če se zanesemo na podatke o zasedbi, v nadaljevanju pa lahko povemo, da njihov zven na trenutke naplavi mistične, spiritualne občutke, kar jim omogoča elektro-akustični aparat in široko poznavanje predhodnih mimikrij, jazzovskih zgodb sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko se je improvizatorjem odpiralo nebo brez obzorij. Zasedba okteta je taka, da ponuja veliko izraznega prostora: Alja Petric, vokal, perkusije; Lenart De Block, tenor saksofon, flavta; Boštjan Simon, sopran in tenor saksofon; Rok Zalokar, klavir, elektronika, sint; Urška Preis, harfa, efekti; Kristijan Kranjčan, violončelo; Jošt Drašler, kontrabas; Žiga Smrdel,  bobni. Toda v nadgradnji je glasba prepuščena kolektivnemu improviziranju, ki albumu daje jasne smernice: vzemi ali pusti, improviziraj ali se drži vnaprej zapisanih idej skladatelja Zalokarja. Alora, da ne bomo pleteničili, smo točno tam, kjer je jazz najbolj suveren: ideja, včasih resnično zapisana z notami, pogosto samo skicirana z osnovnimi parametri, zaživi šele s skupinskim doživetjem, ki jo premakne z lagerjev in jo spelje čisto drugam, včasih daleč stran, rada pa se tudi vrti okrog osnovne postavke, tam nekje na blue note, kjer je vse mogoče. Pri tej plošči smo pri tem drugem konceptu, vrtenju okrog ideje. 

Jazz, če je le mogoče, vedno sili v nove podobe. Zato je njegova vloga izvedbe v živo mogoče največje poslanstvo. Posnetki so pač za nazaj, dokumentacija, zamrznjeni spomin. Tudi na tem albumu imamo take občutke. Od začrtanega skladateljskega navdiha se ob živi izvedbi vse pretoči skozi nove filtre, drugačne spektralne barve, nepredvidljive izpeljave. Na tem albumu ni prav hudega dramatiziranja, to opazimo že ob blagodejnem harmonskem redu in dokaj čisti zvočni sliki, brez pretiranih konkretizmov in preparacij. Skladbe so nekako urejene in gladko, včasih božajoče nežno tečejo v poslušalčevo uho. Ko so glasbeniki kolektiv, je to spontan proces. Uh, kako jazz tu z lahkoto poseže v bistvo glasu oziroma tona, muzike izraza – enostavno izreče in mu ni mar, kam dotično pade, če malo karikiramo. Že dejstvo, da imamo opraviti s tokom suite za oktet, ima več namigov kot odgovorov. Oblikovno se glasba navezuje na spiritualne forme, se pa rada pogrezne tudi v skupinsko improviziranje. To je nekaj takega kot polilog osmih z intenzivnim poslušanjem drug drugega. 

Kot že rečeno, je delo na tej plošči suita, ki je bila premierno izvedena na lanskem jazzovskem festivalu v Cerknem, kasneje pa so glasbeniki isti material posneli še v studiu, v bolj zgoščeni, kompaktni obliki. In pri tem so strukturo suite precej zaobšli. Zanimiv je podatek, da so zaradi omejenega prostora, ki ga ponuja vinilna plošča, skladbe prilagodili in jih skrajšali. Edina v živo posneta skladba na albumu je bila lani zaigrana v dunajskem jazz klubu Porgy & Bess, kjer so glasbeniki nastopili v okviru dogodka Step across the border – Slovenia in zastopali našo improvizirano stvarnost.

Če strnemo, zasnova suite, ki je Zalokarjevo skladateljsko delo, se na tej plošči prav po jazzovsko izmika temeljni zamisli in združuje zapisani projekt z izvedbo kolektivne improvizacije, kjer so prestopi v neznano prej zakonitost kot slučaj. Torej na način, ki je jazzistom najbolj domač: v danem trenutku preurediti zastavljeni cilj in ga spontano osmisliti v novi podobi.