Dočakana zmedenost

Kdor čaka, dočaka. To še vedno drži, v primeru rock zasedbe Šesti pa sploh. Dokaz, da nikoli ni prepozno? Vsekakor. Ampak da čakaš šestnajst let? To je srednja šola, faks in še kako leto ostane. In to z glasbo, večinoma kitarsko, zagnanim, glasnim rockom, ki že skoraj pregovorno ni ravno najbolj potrpežljiv. Vsekakor ne ob prehodu iz najstništva. in čakaš šestnajst let? Potem res kaj tudi spremeniš, premisliš, zamenjaš, obdelaš, če se zadeve resno lotiš. Najbrž je marsikdo imel bend, pisal pesmi, se družil, počel vse, kar počnejo in imajo bendi. Ampak vztrajati tako dolgo, dati skozi pandemijo in šele nato izdati prvenec? Tako zagnan, dodelan, premišljen album? Zakaj? Ker nikoli ni prepozno? Očitno.  Zmeden bo dober prvenec, če bo kdaj dobil odlično nadaljevanje. Zdaj je soliden, dobro produciran, dodelan in varen album. Še eden, le da ima zgodbo benda, ki se je načakal in dočakal. In če bo vzel tisto, kar se nakazuje, ter okrepil močne trenutke, nemara kdaj postane »resnično obrit«. Potem bo precej več.

Za Šesti in prvenec Zmeden, ki je sicer bolj skupek enajstih skladb kot celovit album, čeprav sprva obeta več, ni bilo prepozno. Morda je bilo celo bolje počakati. Najprej je bil to Jeti band, tam od leta 2009, ko so eni še preračunavali nazaj v tolarje. Bili so to res drugi časi. Doba, ko se je človek počasi že spraševal, kdaj bodo prišli novi rock ali kitarski ali alter bendi, čas, ko niti zasedba Mi2 še ni bila to, kar je danes, ne zares. Stožic še ni bilo, Kino Šiška se je šele odpiral. Ni bilo še skomin po mladosti. In slovenščina? Ta je bila na kitare precej redka. Mladi val je bil še daleč.

Šesti je dragocena tvorba ravno zaradi časovne dimenzije. Za bend iz Slovenske Bistrice se zdi, da je z leti samo pridobival. Ne komadi, kajti ti so začeli nastajati pozno, najstarejši na albumu je iz leta 2019, to torej niso petnajst let stari komadi, ki bi se medili in čakali na pravi trenutek. Bend je resen zagon dobil v zadnjih dobrih petih letih, ampak nekaj osnovnega zagona je še moralo tleti. To se sliši. Gre za časovno kapsulo »iskanja samega sebe, odraščanja, raziskovanja tako glasbe kot tudi posameznika in družbe«. Velikopotezno. Svojo glasbo v bendu dobro premišljujejo in lucidno opisujejo, morda celo za odtenek preveč. Kajti sprva je album skozi udarne začetne komade neposreden in jasen. Ja, ima tudi podtone in sporočila, vendar je direkten. Velike zasluge mora imeti Matic Mlakar, ki vse to s kitaro in produkcijo počne v Alo!Stari, čeprav gre tam za bolj osredotočen pop punk postdevetdesetih. Alo!Stari ve, kaj je, od kdaj je in zakaj je. Šesti pa je vmes menjal ime, nekaj članov in šele kasneje začel ustvarjati. Na prvo žogo torej ni nujno jasno, ali je to album, ki bi ga lahko posneli srednješolci. Najbrž ne. Se pa čuti, da je bila ta energija ves čas prisotna. V Šestem niso izgubili zagona. 

To je bend, ki hoče in zna biti bend. Kitare, kitare, kitare. V uvodni skladbi Fantazije poda sporočilo: »Srce človeka preveliko / je za eno, je za enega / ne delaj prav vsega z odliko.« Ob izidu singla smo brali, da so »Fantazije iskren rock poklon vsem, ki si upajo pogledati izven okvirov, tistim, ki se borijo s svojimi demoni in hkrati iščejo svobodo – v glasbi.« Zveni preudarno, ampak v osnovi je to nabrit, glasen, neustavljiv rock. Čisto dovolj. Morda pa je pojasnilo takšno tudi zato, ker so refreni sprva kar tekstno polni in komad navzlic definiranemu zvoku ne stremi k popolnosti, čeprav je vokal Krištofa Blažiča zgodben, izrazit, dodelan, še bolj pa kitarska moč (ob Blažiču še Mitja Galun), ki jo ravno prav potencira klavir Barbare Ferčec. Ritmična sekcija s Klemnom Javšovcem (bas) in Timotejem Auguštinom (bobni) je večji del zvesta, temeljita in skrbna spremljava. Pesem naprej potiska kitara, ojača jo vokal. Za uvod v album več kot zadovoljivo. Kako lahko produkcija nadgradi komad, kakršnega na silo iz prve in premlad ne moreš posneti, se pokaže v Negativi. Gre za najstarejšega od komadov na albumu, a ne deluje tako. Njegov poln, svetel, migetav zvok je studijsko marljivo delo, ki se pohvali s spevnim vzklikom v refrenu in se vzpenja z verzi »padeš kdaj na poti / naj te to ne zmoti / sreča v tem le skriva se«. Ni še čisto jasno, koga se tu nagovarja v drugi osebi ednine, toda jasno je, da kdor da bendu priložnost, jo da tudi sebi. Dokaj soroden je komad Tema, ki ima rep in glavo, vendar je zgodba o »njeni in naši poti v tem pohlepu po neskončni rasti« le na papirju in v opisu eno, v praksi pa nekaj drugega. Tema je solidna skladba, premišljeno sestavljena in spisana. »Bojimo se smrti svoje / Hudiča sveta žganica / Nas po grlu peče le šnopsa krivica / Šnopsa krivica, šnopsa krivica.« Ni pa ravno dosegljiva v manj kot treh minutah, ni tako otipljiva. Morda Šesti, ki tukaj s premislekom o tveganjih kaže, zakaj se je nekoč imenoval Šesti metek, seže predaleč v metaforah in simbolih, vsaj na tako podlago. V osnovi je to pač kitarski rock bend. Za sporočilo je včasih potrebnega nekaj več, kilometrina ali besede. Zanimivo je, kako se v kontekstu albuma Zmeden umesti zelo globoko, kot da je medtem album postal že samoumeven. Vse do refrena. Kajti ko pride refren, bend res ima tisto, česar ni lahko imeti. Vsekakor ne s tršimi kitarami ob nečem, kar vendarle želi nagovarjati s popevanjem. Opis komada (»O razpadu in osvoboditvi. O tem, ko ne razumeš nikogar več, niti sebe«) je na mestu, ampak ni nujno jasno, ali gre za vodilo ali pojasnilo. Pesmi so dovolj nazorne, a morda je skladba Zmeden uspešna, ker je manj več in popevanje deluje, saj ponudi čas za premislek. Ni čudno, da gre za daleč najbolj popularen komad. V uho gre in malo tudi zadiha, ni zgolj bendovski. Mlakar je vedel, kaj je treba dati naprej, zato se komad tudi konča tako, da osnovni prepevajoči motiv ostane. In postane skoraj hit. Nekaj, kar taka skupina rabi, če želi pozornost. 

Dvojni prelom je Forget About You. Prvič, ker je akustičen, drugič, ker je prvi od dveh komadov v angleščini. Ima smisel, mesto, sporočilo? Ima, vendar ne najbolj konciznega. Ne gre toliko za to, da angleščina zmede, ne bi smela, ampak izrazoslovje, pristop, opisi, videnja v ostalih komadih so bolj povezani. Imajo stil. Forget About You pa je lepa pesem z lepimi besedami, preigravanje nečesa, kar je nastalo iz preigravanja. Nekje vmes je, ja, tudi sporočilo. Saj ni nič narobe s preprostimi skladbami, ampak ko pride Disconnect, še druga v angleščini, se zdi, da je Blažičev vokal v angleščini precej drugačen od tistega v materinščini. Ne boljši ali slabši, bolj sredinski, manj zgodben, manj prepoznaven. Tukaj bo bend težje našel občinstvo. Zveni tudi mnogo mlajše, naivno, in to ne nujno v pozitivnem smislu. Disconnect je tudi žanrski odmik v bolj pop-punk-rock in tako postane razvidno, zakaj se je poudarjalo, da so komadi nastajali v različnih časovnih obdobjih. Ta povrh še na daljavo med kovidom. Sredina albuma je torej tista, kjer se Zmeden kot album zmede. Nekaj manjka temu hrapavemu komadu, ki se ne zna odločiti, kaj bi zares hotel biti. 

Boginja v črnem je hiteča, osvobojena, glasna, nažigaška pesem. Rockerska simbolika in nekaj, kar se zdi, da je nastalo res za to postavo leta 2009, ne leta 2023. Se pa takoj pozna, da so Tema, Fantazije in Boginja v črnem iste letnice. To je osnova za Šesti. Močne kitare, glasen vokal, bendovski šus, ki hkrati stavi na spevni moment s spremljevalnimi vokali vred. Ti so solidni, a ne še to, kar bi lahko bili. Svojevrstni biser, toda ne tako kristalen je V umu. To je naiven, preveč odkrit, preveč ranljiv komad, ki s crunch kitarami pokaže, kakšen je Blažič lahko kot pevec. Ni tako močen in poln kot sicer, ampak refren je lušten, srednješolsko prikupen, najbolj refrenski refren na albumu, ko gre za popevanje s tekstom. In kar je bistveno, tak refren gre hitro v uho, kar je zmaga takšnih komadov in takšnih bendov. Ne, ni lahko delati refrenov, ki bi jih publika hitro osvojila. Sploh pa ne več danes. V umu je sicer prej izjema, ki se zdi mimobežna, a bi lahko bila glavni hit, nosilna skladba. Tako pa je skoraj slovo od mladosti. 

Da je Zmeden primerno naslovljen, se dokončno potrdi v baladi Čas nazaj s klavirsko zasnovo, kjer so kitare dovtipi in vokal ranjen. Čas nazaj je zelo suverena balada, najbrž najboljše delo Blažiča kot vokalista. A Čas nazaj je še bolj to, kar pravi naslov: ozre se nazaj in se najde tam nekje v poznih devetdesetih ali v začetku novega tisočletja. In za spremembo je kitarski solo tudi klasičen, kar je dobrodošlo. Naj bo enkrat nekaj takšno, kot se zdi, da bo, končno nekaj, kar noče biti nekaj več. Čas nazaj bi bil sredi devetdesetih s pop aranžmajem medijski hit. Zdaj pa je še ena retro rock balada. Sodobnejša je Dlan, ki je kitarski presežek z razvezanimi akordi, polnimi topline in občutij, ki povedo skoraj več od besedila. Dlan ravno zato postane izziv za Blažičev vokal. Nekam drugam še gre, zavije. Dlan si ob kitari navidezno vzame čas, čeprav nobena skladba ne doseže niti blizu štirih minut. Blažič ima v polnem, počasnejšem zlogovanju potencial, prav tako bend. Poudarjeno je vse, kar se išče in zlepa ne najde. Blažičev vokal ima prepoznavno barvo, je zapomnljiv, kar je v konkurenci bendov dragocenost redke sorte. Vsekakor bolj kot Resnično obrita. Okej, razumljivo je, da si bend nekaj privošči, navrže in razkaže svoj eksperiment, ampak Resnično obrita tako očitno štrli, da ni le črna ovca. Nič ni narobe s črnimi ovcami, ampak to ni album o ovcah. Tako kratek krik, zajebancija je nekaj, kar drugi vzamejo ne nujno bolj resno, ampak vsekakor bolj konkretno in so v tem uspešnejši. Nagovarjajo, tam to ni le manj kot dve minuti dolga zajebancija. Zato Resnično obrita resnično zmede. To je tudi edini komad, ki ga ni produciral Matic Mlakar, pač pa Simon Hribovšek. 

Zmeden bo dober prvenec, če bo kdaj dobil odlično nadaljevanje. Zdaj je soliden, dobro produciran, dodelan in varen album. Še eden, le da ima zgodbo benda, ki se je načakal in dočakal. In če bo vzel tisto, kar se nakazuje, ter okrepil močne trenutke, nemara kdaj postane »resnično obrit«. Potem bo precej več. Kajti kot pravijo, za prvi album imaš čas celo življenje, za drugega pa precej manj. Šesti se je šestnajst let odločal in spreminjal in povedal, da je Zmeden. Kar je kreativno in svojevrstno in igrivo. Za prvič, sploh po šestnajstih letih, luštno. Ampak zmedenost je prikupna samo nekaj časa.