Better Live

Avgusta letos se je zaključil dvoletni mednarodni projekt Better Live, ki se financira iz programov Kreativne Evrope in je namenjen trajnostni cirkulaciji glasbenikov v Evropi in njihovi zaposljivosti, upoštevaje ekonomske, družbene in okoljske vidike. Naslovil je razmere, ki so se na glasbeni sceni in trgu pojavile v času covida-19 in zlasti po ponovni sprostitvi ukrepov za njegovo preprečevanje, in hkrati iskal mehanizme, ki bi omogočali trajnostni način organiziranja turnej, s posebno občutljivostjo tudi do ekološkega vidika. Projekt je v dveh letih povezal enajst partnerjev, organizacij, katerih programi se osredotočajo na izvedbo koncertov jazza in improvizirane glasbe. Slovenski partner v projektu je bil Zavod Sploh, ki je projekt Better Live povezal s svojim koncertnim ciklom Razsrediščenja, med uglednimi partnerji iz tujine pa so v projektu sodelovali legendarno nizozemsko prizorišče Bimhuis, nemški Jazzahead, francoski Le Périscope, poljski INTL Jazz Platform, irski Improvised Music Company in drugi. A koncept je bistveno širši, saj nato vsak partner plete tudi regijske in lokalne mreže s sorodnimi organizacijami in prizorišči ter na ta način skrbi za strnjeno mobilnost glasbenikov in intenzivnejše medsebojno povezovanje. V okvir teh dejavnosti ne sodijo zgolj turneje, ampak tudi rezidence, glasbene delavnice, snemalne seanse in druge oblike povezovanja z lokalnimi glasbeniki. Znotraj mreže devetih regij se je odvilo več kot 300 koncertnih dogodkov, pri čemer je vsak od lokalnih partnerjev mrežo razprostrl na od 15 do 30 prizorišč. 

Zavod Sploh je organiziral nekaj rezidenc in tri turneje, na katerih je sodelovalo trinajst regionalnih partnerjev iz Slovenije, Italije in Hrvaške, med njimi Jazz Cerkno, Fri-fru-fra, Brda Contemporary Music Festival, KUD Kussa (Klub Štala), Sajeta, Defonija, GT 22, Non-Aligned Music, HUD-O, festival in cikel koncertov Impronedjeljak iz Zagreba, DobiaLab in Hangar Teatri iz Italije itd. Pri nas je bil na rezidenci na primer mednarodni Oktet Kaje Draksler, ki je v Sloveniji priredil koncert in posnel ploščo ter jo pred kratkim predstavil še na legendarnem nemškem festivalu sodobne glasbe v Donaueschingenu. V mrežo sodelovanj je bila vpeta tudi zasedba Tepih in še drugi glasbeni akterji. O projektu smo se pogovarjali s producentko, glasbenico in promotorico Brigito Gračner. Mislim, da je scena pri nas kar bogata za tako majhen prostor, predvsem kar se tiče glasbe, ki je improvizirana muzika ali se te dotika; to je namreč del, kjer pretežno delujem. Kar nekaj organizacij je, ki prirejajo tovrstne koncerte po celi Sloveniji. Dvomim, da imajo Francozi možnost izpeljati turnejo impro muzike, kjer bi imel lahko pol ure do uro potovanja ali izjemoma nekaj več do naslednjega prizorišča. In po možnosti bi še vsi imeli ekskluzivo. Veliko je tudi improvizatorjev, ki že sami organizirajo dogodke v svojih lokalnih skupnostih. Predvsem pa je dosti podmladka – mladih muzičarjev in mlade publike, ki jih tovrstna glasba zanima, s čimer imajo v tujini večje težave, saj na prizoriščih videvaš zgolj starejše generacije.

Mednarodni projekt Better Live se je iztekel. Kako gledaš nanj, kaj je v teh dveh letih s svojimi mehanizmi prinesel tako domači kot širši regijski sceni in nenazadnje mednarodni mreži?

Projekt je gotovo poskrbel za to, da se je tako v našem kot tudi v mednarodnem prostoru zgodilo kar nekaj mednarodnih turnej, in to v kar se da trajnostnem, predvsem ekološkem smislu, do česar brez njega ne bi prišlo. Veliko vlogo pri tem je igral finančni vzvod, ki ga je projekt omogočil, torej sofinanciranje honorarjev, prevozov, prenočišč itd. za glasbenike in nenazadnje sofinanciranje organizacij, ki so bile vključene v produkcijo. Kar se tiče mednarodne mreže, je bila ta v določeni meri že vzpostavljena. Močna je bila naveza francoskih in poljskih partnerjev, ki so na neki način glavna vodilna sila že iz predhodnega, prav tako trajnostnega projekta, Footprints; sama sem bila vanj vključena kot agentka. Sodelovali so tudi že Norvežani in Nizozemci. Z novim projektom se je podobna pot odprla še drugim partnerjem in vzpostavila dodatne vezi za morebitna nadaljnja sodelovanja, ki so sicer ponovno pogojena z razpisi. Kar se tiče širše regijske scene, je seveda veliko odvisno od iniciative posameznih partnerjev. Kako uspešne so bile posamezne nacionalne mreže, bodo pokazali rezultati proti koncu leta ali šele naslednje leto. Za našo nekoliko širšo regijo, saj smo v t. i. akcijsko skupino vključili tudi Italijo (Hangar Teatri, Trst; in DobiaLab, Staranzano) in Hrvaško (Cargo, Zagreb), pa bi rekla, da je sicer omogočila večjo povezanost ali vsaj poznanstva in nekaj prizorišč se je povezalo, vendar spet ne v tako veliki meri. Cikel Razsrediščenja je že prej odpiral nove prostore za improvizirano glasbo in prav tako tudi sama prizorišča, saj ta v mnogih primerih vodijo improvizatorji sami. In ti zaradi naše specifike, majhnosti, že dolgo poznajo drug drugega in sodelujejo že od prej. Je bil pa projekt z naše strani v celoti sofinanciran, torej je prizoriščem dal možnost, da koncerte izpeljejo, če le imajo razpoložljive datume in vsaj osnovno ekipo za produkcijo. 

Kako je potekal izbor gostujočih in domačih glasbenikov? Ali so obstajali kakšni mehanizmi in kriteriji znotraj mreže in medsebojna dogovarjanja in predlogi oziroma izmenjave?

Kar se tiče naše mreže, je ta zelo specifična. Povezave med organizatorji so obstajale že od prej, kar je kar privilegij in česar mednarodni partnerji niso imeli v tolikšni meri. Prav tako je to mreža, kjer je interes za pretežno prosto improvizirano glasbo že obstajal. Ko smo prešteli vse morebitne partnerje, smo jim poslali skupni mail, razložili pogoje, jih povabili k sodelovanju in jim postavili preprosto vprašanje: Si kdo želi koga od improvizatorjev iz tujine povabiti v našo regijo? Tako da sta v prvem letu predloga prišla s strani drugih partnerjev. Po dveh turnejah in samorefleksiji je Zavod Sploh kot slovenski koordinator poskušal najprej spodbuditi partnerje, nato pa je sam predlagal glasbenici iz držav, ki v sklopu projekta do takrat še niso bile reprezentirane (tu mislimo na celotno evropsko mrežo). Z izborom smo želeli spodbuditi oziroma korigirati vključitev improvizatork, saj je bil cilj projekta enaka spolna zastopanost. Ko so bili mednarodni glasbeniki in glasbenice izbrani in potrjeni, so lahko vsi producenti dodali še enega ali več lokalnih glasbenikov. Tudi kombinacije in formati muziciranja so bili stvar dogovora vseh vpletenih, upoštevajoč naravo prizorišč, njihove kapacitete ter želje mednarodnih in lokalnih umetnic in umetnikov. Izjema je bil Oktet Kaje Draksler. Gre namreč za stalno mednarodno zasedbo, kar je zahteven in kompleksen projekt tako organizacijsko kot finančno, zato improvizacija ni bila mogoča. Rezidenco, snemanje in koncerte tega okteta smo zato izpeljali na večjih prizoriščih in s finančnim vložkom javnih inštitucij.

Vsaka izmed enajstih organizacij je v svojem regijskem prostoru spletla mreže z dodatnimi prizorišči. Pri nas jih je sodelovalo 13, tudi iz Hrvaške in Italije. Kako so potekale te izmenjave s prizorišči in kako ste jih izbirali?

Takoj ko smo izvedeli, da smo dobili projekt, smo naredili seznam organizacij oziroma prizorišč, kjer potekajo koncerti prosto improvizirane glasbe. Z mnogimi je Zavod Sploh sodeloval že v sklopu cikla Razsrediščenja ali pa ob kakšni drugi priložnosti. Večina organizatorjev se je med seboj že poznala, saj gre za dosti specifično muziko in so se organizatorji že prej dogovarjali za izmenjavo kakšnih glasbenikov, da se s tem turneja podaljša, da se delijo potni stroški itd. Vsi so se odzvali in se vključili v projekt, nekaj se jih je pridružilo tudi kasneje. Za vsako turnejo smo najprej določili časovni okvir in se nato znotraj tega usklajevali in delali rošade, dokler nismo prišli do končnega poteka turneje, ki je vsem ustrezala. Poskušali smo upoštevati posebnosti prizorišč in programov: nekdo je na primer organiziral dogodke zgolj ob petkih, drug ob sobotah ipd.

Kljub temu da se mreža giblje na precej trdoživem polju jazza in improvizirane glasbe, ki se že samodejno medsebojno povezuje in mreži, me vendarle zanima, kako težko je danes organizirati turnejo, najti prizorišča z ustreznimi pogoji, zagotoviti honorarje iz Slovenije ali mednarodnega priliva, in sicer brez sredstev ali pa, kot konkretno v vašem primeru, z njimi?

Zdi se mi, da se pri nas da precej dobro delati. Seveda brez sredstev ne gre, a obstajajo organizatorji, ki so pripravljeni zapolniti luknje v turneji mednarodnih organizatorjev vsaj s koncertom in prenočiščem. Mnogi improvizatorji pri nas so tudi sami glasbeniki in priskočijo na pomoč. Ampak seveda vseh koncertov ne moreš delati z minusom. Pri nas je na srečo kar nekaj finančnih mehanizmov na občinski in nacionalni ravni, ki podpirajo tudi tovrstno glasbeno umetnost, je pa redkost, da bi kdo preživel zgolj od organiziranja koncertov v Sloveniji. Organizirati turnejo v tujini, to pa je čisto druga stvar. Sicer nimam toliko izkušenj, a v Francijo, denimo, skoraj ni mogoče pripeljati koga, ki ni že znan. Francija je že sama po sebi ogromen trg, tako da razen bolj znanih ustvarjalcev raje podpirajo domače glasbenike.

Koliko povezovanja pa je bilo s prizorišči ostalih partnerjev? Koliko naših ustvarjalcev in ustvarjalk je v okviru projekta koncertiralo v teh dveh letih v tujini?

Stikov s prizorišči ostalih evropskih partnerjev ni bilo veliko. Imeli smo sicer nekaj mednarodnih srečanj v smislu sestankov, ki so se vedno zgodili v času kakšnih festivalov in konferenc v partnerskih državah. V teh primerih smo vedno vsaj večere, če že ne konferenčni del za delegate preživeli v teh prizoriščih. Smo pa ves čas v stiku po mailih s partnersko organizacijo Le Périscope. Tam skrbijo za večji del projekta. Glede naših ustvarjalcev je tako: partnerji iz tujih držav jih niso prav veliko vabili. Zavodu Sploh je uspelo prepričati le francoskega partnerja, da je povabil mednarodni kvartet Tepih z dvema slovenskima glasbenikoma in sofinanciral turnejo po Italiji, Franciji in Švici. No, roko na srce, večji del organizacijskih dejavnosti je pri tem prevzelo švicarsko društvo Bruit. Poljaki so gostili projekt Matter 100 Kaje Draksler, v katerem sodeluje tudi Samo Kutin. Če ne bi mi imeli pri nas svojega koncepta impro koncertov, na katerih smo vedno gostili tudi lokalne glasbenice in glasbenike, bi bilo vključenih slovenskih ustvarjalcev bolj malo.

Za konec pa, ker sama deluješ na tem področju kot producentka in promotorka: kako bi ocenila trenutno stanje na sceni pri nas in širše?

Mislim, da je scena pri nas kar bogata za tako majhen prostor, predvsem kar se tiče glasbe, ki je improvizirana muzika ali se te dotika; to je namreč del, kjer pretežno delujem. Kar nekaj organizacij je, ki prirejajo tovrstne koncerte po celi Sloveniji. Dvomim, da imajo Francozi možnost izpeljati turnejo impro muzike, kjer bi imel lahko pol ure do uro potovanja ali izjemoma nekaj več do naslednjega prizorišča. In po možnosti bi še vsi imeli ekskluzivo. Veliko je tudi improvizatorjev, ki že sami organizirajo dogodke v svojih lokalnih skupnostih. Predvsem pa je dosti podmladka – mladih muzičarjev in mlade publike, ki jih tovrstna glasba zanima, s čimer imajo v tujini večje težave, saj na prizoriščih videvaš zgolj starejše generacije.

Verjetno imajo dosti zaslug za to lokalni in državni finančni vzvodi, ki tovrstno kulturo podpirajo, in predvsem organizacije in glasbeniki z entuziazmom, da se scena ohranja. Čeprav je redko katera organizacija sposobna dejansko koga zaposliti, razen če uspe na kakšnem razpisu specifično za zaposlitev za leto ali dve. Prav tako so zgolj izjeme, da glasbeniki na tem področju preživijo zgolj in samo od igranja, a to pogosto velja tudi za druge države. Pravzaprav se mi zdi zelo žalostno, da imamo tako bogat bazen muzičarjev na tem področju v Sloveniji, ki se kar bojujejo, da naberejo skupaj za kak minimum, in hkrati premalokrat dobijo priložnost, da bi jih prepoznali in povabili k igranju v tujini.