Prepoznavna osebna občutljivost

Pred devetimi leti je Nina Šenk v sodelovanju z ZKP RTV Slovenija oblikovala impresivno zbirko štirih CD plošč s svojimi deli v izvedbi predvsem domačih glasbenikov in v tistem času prejela nagrado Prešernovega sklada. Takrat je zaključila s skladanjem vrste koncertantnih skladb in zlasti v tolkalskem koncertu Quadrum (2016) tako rekoč docela razvila svojo virtuozno glasbeno pisavo, v delu Flux (2016) za rog, trobento, harmoniko in godala pa je s prostorskimi postavitvami in novo senzibilnostjo zvenečih barvnih ploskev nakazala novo smer. Nova izdaja November Night je odraz njenega nadaljnjega razvoja, s pomembnimi razlikami: pozornost ji tokrat namenja mednarodna založniška in izvajalska srenja, rezultat pa je skladateljska nagrada Erste Bank, ki vključuje naročilo novega dela, izpostavitev na festivalu Wien Modern ter zvočno izdajo. Glasbeni tok Nine Šenk potrebuje nekaj pasusov, da zagrabi našo pozornost, nato pa jo spretno vodi skozi fino odmerjena ponavljanja in prekinitve, gosta hrumenja in diatonična tanjšanja, skozi dramaturške izbruhe in pomirjanja. To so dela, ki se poznavalsko napajajo iz bogate zvočne zaloge, znane iz sodobne prakse ansambelske kompozicije, vendar jo mislijo in gnetejo s prepoznavno osebno občutljivostjo. 

CD plošča November Night je izšla pri založbi col legno, na njej pa so štiri skladbe. Naslovno November Night izvaja ansambel, ki je tesno povezan s podeljevanjem nagrade Erste Bank, Klangforum Wien (dirigent Vimbayi Kaziboni), skladbo T.E.R.R.A. II izvaja Ensemble intercontemporain (dirigent Matthias Pintscher), delo Baca II pa Ensemble Modern (dirigent David Niemann). Ta je pri nas izvajal že skladbo Stump the Guesser, ki je leta 2024 izšla na kompilaciji Klasika Slovenia III, tokrat pa to delo izvaja Ensemble Musikfabrik (dirigentka Elena Schwarz). Posnetki iz različnih dvoran, ki so hkrati produkcijski izdelki treh radijskih hiš (WDR, ORF, Radio France), drug ob drugem zazvenijo enovito, za kar ima najbrž zasluge tudi pozorna postprodukcija.

Zanimanje najuglednejših ansamblov in ustanov je upravičeno, saj Nina Šenk svoj opus dopolnjuje zelo skrbno. Veliko sklada, vendar časovno preudarno, zato si skladbe niso preveč podobne in ne kažejo preveč ponavljanj, nasploh skladateljica ne ubira bližnjic in ne išče hitrih rešitev. Pozornosti poslušalca ne pritegne s presenečanjem za vsako ceno, skoraj izogiba se zunanjemu sklicevanju, kot so onomatopeje in citati, njene partiture le redko prinesejo večjo dozo razširjenih izvajalskih tehnik in na sodobno vse bolj begajoče, neosredotočeno poslušanje ne odgovarjajo s poplavo idej, ki bi ves čas zaposlovale ušesa in misli. Glasbeni tok Nine Šenk potrebuje nekaj pasusov, da zagrabi našo pozornost, nato pa jo spretno vodi skozi fino odmerjena ponavljanja in prekinitve, gosta hrumenja in diatonična tanjšanja, skozi dramaturške izbruhe in pomirjanja. To so dela, ki se poznavalsko napajajo iz bogate zvočne zaloge, znane iz sodobne prakse ansambelske kompozicije, vendar jo mislijo in gnetejo s prepoznavno osebno občutljivostjo. 

Vse to morda najbolj velja za uvodno in najobsežnejše delo Stump the Guesser (2021), povezano s konceptualnim ozadjem, s sodobnim nemim filmom, po katerem glasba prevzema naslov. Zdi se, da je notranja napetost skladbe povezana prav s tem, da je film z dokaj nenavadno postavljenimi zarezami vnaprej zakoličil obliko skladbe, s čimer je skladateljica prišla do modela, za katerega se sama ne bi odločila. Te ustvarjalne omejitve Nina Šenk obrne glasbi v prid, skrajne kontraste, obsesivne repeticije in zaustavitve zna speljati v mehkobne obrise D-dura, ki ga premišljeno nastavi že v toku skladbe. November Night (2024) se prav tako opira na že obstoječe delo, in sicer na pesem Adelaide Crapsey, ki skladateljico spominja na njeno mater. V nasprotju s filmom je literatura časovno veliko bolj prožna, zato so lahko prehodi med odseki, ki sledijo šestim verzom, bolj polikani in organski. Ponovno nežno diatonično obarvani konec skladbe zaznamuje delitev zasedbe na večji ansambel, ki ga slišimo na odru, in skupino glasbenikov v zaodrju. Učinek je dvojen: glasba iz daljave se nadaljuje, tudi ko izvajalci na odru že potihnejo, poleg tega pa ima pomenske poudarke prehoda iz fizičnega v duhovno, prisotnega v odhajajoče, sedanjosti v prihodnost. Zvočni zapis ne more docela poustvariti poslušalske izkušnje iz dunajske Koncertne hiše, bo pa skladba letos jeseni izvedena v okviru festivala Forum nove glasbe.

Dve deli na plošči, ki sta iz leta 2019, T.E.R.R.A. II in Baca II, sta ansambelski razširitvi komornih del in v spoznavanju opusa Nine Šenk kljub svoji dodelanosti izzvenita kot virtuozna, napeto kontrastna glasba na prehodu od starejših del k mojstrsko izpisanima skladbama, ki jima zgoraj namenjam več pozornosti. Vendar velja opozoriti, da na plošči poskrbita za vihrav finale, predvsem Bacca II s končnim repetitivnim crescendom, kar me napeljuje k sklepu, da je kompozicijski premislek narekoval tudi zaporedje posnetkov na plošči November Night.