11. Filharmonični festival baročne glasbe kot znanilec pomladi

Ko mine prednovoletna evforija in si odpočijemo od praznikov, nas v Slovenski filharmoniji pričaka Filharmonični festival baročne glasbe, ki z nekaj izbranimi koncerti v Ljubljano prinese vonj po pristnem baročnem slavju. In to je imelo na prvem koncertu francoski značaj. Pod vodstvom violinistke in vodje Marie Lindal je Orkester Slovenske filharmonije z veščim občutkom za slog in posluhom za sijaj francoskega baroka odigral dela Grande pièce royale, S 161 Michel-Richarda de Lalanda, odlomke iz oper Jean-Philippa Rameauja ter Les Caractères de la Danse in Les Éléments Jean-Féry Rebela. Maria Lindal, ki je izjemna mojstrica in poznavalka baročne glasbe in zgodovinske izvajalske prakse, je orkester Slovenske filharmonije povedla v historično informirano izvedbo, ki je odražala tematsko jasnost in občutek za dovršeno izvajanje posameznih fraz. 11. Filharmonični festival baročne glasbe je poživil zimo, ki je v dvorani Marjana Kozine izgubila svojo ostrino in se umaknila živahni energiji glasbenega zanosa, s katerim so glasbeniki poustvarili baročna dela. Tudi letošnji festival je bil pravi praznik te glasbe, kot smo sami izkusili na dveh od treh vrhunskih večerih. Poslušalci smo uživali ob njeni moči in veličini po zaslugi edinstvene izvedbe zaslužnih mojstrov, ki so nas navdušili do te mere, da jih kar nismo hoteli spustiti z odra brez dodatkov.

Michel-Richard de Lalande je v Grande pièce royale, S 161 razkazal veličastno razkošje, ki se je lepo ujemalo s ceremonialnim namenom, saj je delo verjetno nastalo za izvedbo ob kraljevih večerjah. Združuje godala, oboi in fagot, za izvedbo pa je značilna transparentna igra, ki je v dvorani Marjana Kozine odlično dopolnjevala barviti zvok posameznih glasbil ter breztežno igro, prežeto z blestečo tehniko in poudarjeno dinamiko. Osrednji del večera je bil namenjen Rameaujevi glasbi. Izbrani odlomki iz njegovih oper so bili lucidno izvedeni pod odličnim vodstvom Marie Lindal ter razodevali svojo energičnost in dinamični kontrast, ki jima ni manjkalo ne elegance ne mehke briljance. Izstopala je izvedba Plesa divjakov iz baletne opere Spogledljivi Indijanci, RCT 44, ki so ga glasbeniki po burnem aplavz ob koncu koncerta ponovili. Jean-Féry Rebel je Les Caractères de la Danse in Les Éléments zasnoval kot zaporedje plesnih stavkov. Poslušalci smo se predali milini in enotni izvedbi z virtuoznimi pasažami, ki so valovale pri ustvarjanju dramatične napetosti, skozi katero sta ob drobnih poudarkih, preciznem okraševanju in lahno breztežnem zvoku vedno znova vznikni vedrina in igrivost. Znamenita skladba Les Éléments se prične s Kaosom, ki izraža zvočno napetost. Iz uvodne disonance se razvije sozvočje in nas vpeljuje v posamezne stavke, v katerih so izraženi elementi narave, ki se po uvodnem kaosu preuredijo v naravni red, izražen po elementih s posameznimi glasbili. 

Prvi koncert Filharmoničnega festivala baročne glasbe je s prepletom čutne lepote in elegantne prefinjenosti navdušil občinstvo, nastopajoči pa so se za burni aplavz zahvalili z dvema dodatkoma in ponovno izvedli Ples divjakov iz baletne opere Spogledljivi Indijanci, RCT 44 ter Entrée za muze iz opere Boreada. Orkester Slovenske filharmonije je pod glasbenim vodstvom izjemne Marie Lindal dokazal svoje poznavanje stilnih zahtev francoske baročne glasbe ter koncert izvedel z občutljivo dinamiko, tehnično dovršeno in predvsem s posluhom za stilno jasnost.

Drugi koncert festivala je pod naslovom Od Italije do Švedske žlahtno nadaljeval prvega z deli Henryja Purcella, Pietra Locatellija, Carla Philippa Emanuela Bacha, Johana Helmicha Romana in Georga Philippa Telemanna. Purcellova glasba je ob optimistični vedrini in enovitem nastopu z izpostavljeno čistim zvokom, svetlim tonom in umirjeno melodijo zvenela svečano. Locatelli je Koncert v F-duru, op. 4, št. 8 opremil s podnaslovom »S posnemanjem lovskih rogov«, saj v zadnjih dveh stavkih solistka posnema duet rogov. Orkester nas je navdušil v hitrih stavkih, medtem ko je bil v počasnih galantno otožen, pri čemer so prišla do svojega polnega izraza tožeča godala. Solistična violina je prevzela izraz ob barviti spremljavi ter s posameznimi »vzkliki« poustvarjala glasove rogov in z agilno igro oblikovala značaj vsebine. Hamburška simfonija št. 4 v A-duru, Wq. 182/4 Carla Philippa Emanuela Bacha je odražala duha dobe in sledila kontrastni, energično razigrani in virtuozni interpretaciji v hitrem tempu, a s pretehtano izraženimi motivi. Orkester je simfonijo odigral vitalno elegantno in prožno podal nasprotujoča si razpoloženja, ki so se umirila šele v stavku Allegro assai. Za zanos, energijo in iskrivo interpretacijo je bila vsekakor zaslužna tudi voditeljica Lindal, ki nas je navdušila že v prvem koncertu. Johan Helmich Roman se je na sporedu pojavil dvakrat, in sicer s Simfonijo v e-molu, BeRI 22 ter Suito v d-molu, BeRI 6. Simfonija nas je očarala z umirjenimi gradacijami brez odvečne teže in s poglobljeno muzikalno noto, medtem ko je stavek Larghetto izpeto melodijo odražal v umirjeni lirični dikciji. Romanova glasba je rahlo zadržane narave in je bila izvedena z vso potrebno občutljivo dinamiko in milino. Čeprav je Suita morda zvenela nekoliko manj okretno kot Simfonija, je tej lepo parirala, saj je bila izvedena sijajno bleste, kar ji je dalo svečan pridih. Ti Romanovi deli sta oklepali Telemannovo Uverturo v B-duru, TWV 55:B5, imenovano tudi »Les Nations«. Gre za baročno mojstrovino, ki s svojo barvitostjo, inventivnostjo in duhovitostjo odraža tedanjo predstavo o narodih. Telemann je združil različne temperamente ter z ritmom in melodijo prikazal raznolikost posameznih narodov, pri čemer sta bila menueta umirjeni kontrast pred njihovo predstavitvijo. Živahne ritme, melodije in živopisnost posameznih stavkov je Orkester Slovenske filharmonije pod veščim vodstvom Marie Lindal podal kot glasbeno slavje, pravi banket raznolikega glasbenega slikanja posameznih kultur.

11. Filharmonični festival baročne glasbe je poživil zimo, ki je v dvorani Marjana Kozine izgubila svojo ostrino in se umaknila živahni energiji glasbenega zanosa, s katerim so glasbeniki poustvarili baročna dela. Tudi letošnji festival je bil pravi praznik te glasbe, kot smo sami izkusili na dveh od treh vrhunskih večerih. Poslušalci smo uživali ob njeni moči in veličini po zaslugi edinstvene izvedbe zaslužnih mojstrov, ki so nas navdušili do te mere, da jih kar nismo hoteli spustiti z odra brez dodatkov. Kličemo po novih koncertih in še vedno navdušeno ploskamo!