Amsterdamskih pet

Ne glede na kontekst je ena prvih stvari, ki jih človek opazi ob poslušanju igre mladega domačega pianista Mihe Gantarja, izrazita kakovost, prava muzičistična prožnost, sposobnost prilagajanja raznorodnim inštrumentalnim kombinacijam in godbenim situacijam, ki dajejo klavirskemu zvenu različne vloge in možnosti. Na lanskem studijskem prvencu, peterici albumov, ki so skupinsko naslovljeni Introducing in so izšli pri lizbonski založbi Clean Feed, je bila ta plastičnost dobro dokumentirana. Povsem jasno je, da je Gantarjeva ustvarjalna vizija, kot prvo, vsebinsko izrazito široka. Kot drugo pa je treba omeniti, da je v njeni srži prej sla po glasbenem sodelovanju, po raznih inštrumentalnih, formalnih in tudi idejnih kombinatorikah kot pa kakršnakoli individualistična težnja po vzpostavljanju in/ali dokazovanju razpoznavnosti lastnega stila, svojske muzičistične pojavnosti. Gantar se redko sili v ospredje; kolikor v igri rad črpa iz lastnega materiala, se v isti, če ne še večji meri rad umešča tudi v glasbene situacije, kjer ima možnost neposredne komunikacije in skupinskega idejnega tvorjenja. Edino, za kar nas Introducing prikrajša, je jasna, tehtno osredinjena tematska oziroma vsebinska linija, ki bi jo Gantar bolj celostno zajel, ji posvetil več časa, jo morda preizkusil v več postavitvah ipd. Vseh pet plošč je tako prej glasbeni eksponat, predstavitev ali ovekovečenje avtorjevih afinitet, širine področja njegovega zanimanja. Vendar je tovrstni pristop za prvenec v mnogih pogledih povsem smiseln. Amsterdam je neke vrste podaljšek Gantarjevega prvenca, in sicer predvsem v smislu, da ne funkcionira toliko kot enovit in konkretno zaokrožen glasbeniški poskus. Pa vendar je vsebina plošč tako kompatibilna, da se vse na koncu zložijo v lep, kontinuiran glasbeno pripovedni lok. In čeprav ta ne ponuja konkretnih presenečenj ali tveganih manevrov, se vselej izogne nevarnosti, da bi Amsterdam postal vsebinsko plehek eksponat glasbenih idej.

Clean Feed v letošnjem oktobru izdaja že drugo peterico plošč, pod katerimi je podpisan Gantar. Kovček tokrat nosi še preprostejši naslov: Amsterdam, ki je med drugim mesto, kjer avtor primarno deluje. Kar zadeva samo konstitucijo, sta si Introducing in Amsterdam precej podobna. Tudi pri slednjem gre za neke vrste ekspoze glasbenih idej, speljanih v raznorodnih inštrumentalnih in formalnih postavitvah. Kar je dvorezni meč, bi lahko rekli. Gantar z novim svežnjem plošč zagotovo konkretno utrdi svoj ustvarjalni potencial, tokrat v še bolj izčiščeni maniri, vendar se Amsterdam po drugi strani kaže zgolj kot linearni podaljšek prvenca. Nič kaj ne tvega, le za seboj po svoje pusti na prvencu etablirane postavke. Skratka, Amsterdam je nadaljevanje iskalne dispozicije avtorja, tipanje, preizkušanje v raznorodnih improvizatorskih situacijah in dograjevanje splošne novoglasbeniške osnove, ki jo Gantar goji že dober čas. A vse omenjeno ne pomeni, da so v pričujočem skupku zgolj nedodelane, pavšalno razvite komponistične ali godbene ideje, da posnetki nimajo močnih osnov. Prej gre za razmislek o načinu branja vsebujočih albumov, se pravi, kako se vpnejo v ustvarjalni lok, ki ga je Gantar vzpostavil s prvencem. 

V svežnju se skrivajo naslednji albumi: Reaching For The Infinite, Dream Sequence no. 7: Passage, Common Orbits, Inner Discourse in Stasis Temporis. Preletimo nekaj njihovih omembe vrednih značilnosti. Na Reaching For The Infinite se Gantar pojavi v kontekstu konvencionalnega, na klavirske harmonske možnosti osredinjenega tria – zraven pristopita še Tristan Renfrow (bobni) in Nick Dunston (kontrabas). Godba se začne v nekakšnem valovitem strukturnem galopu, ki med drugim naznanja, da je navzočim muzičistom forma vsaj toliko pomembna kot vsebina. Trio v posnetem setu, ki traja dobrih 48 minut, zavije marsikam, in to nikoli na pretirano predvidljiv način, saj vzpostavlja različna vzdušja, zvočno tkivo gnete s sinhroniziranimi premeščanji dinamike, tempa, intenzivnosti fraziranja. Gantar mestoma konkretno izkoristi melodični in harmonski potencial klavirja v tovrstni inštrumentalni postavitvi, a v celostnem pogledu lahko govorimo o igri, ki ne vsebuje toliko direktnih fraz, stanovitnih ritmičnih figur ali linearnih tematskih jadranj. Stvari so bistveno bolj odprte, harmonska struktura je v neprestanem modalnem gibanju, v večnem iztegovanju h glasbeni neskončnosti.

Vredno se je ustaviti še pri zadnjih dveh albumih, Inner Discourse in Stasis Temporis. Pri prvem zapazimo igranje z izrazito razširjenim smislom za tonalnost, ki višek doseže v dvojnosti klavirske godbe – Gantarju se pridruži pianist Ratnag Ahim. Rekli bi lahko, da gre tu za najbolj intimistične trenutke v celotnem svežnju albumov. Na dlani imamo tri linje notranje diskusije, ki se ustvarijo najprej pri vsakem pianistu posebej in nato še v skupinskem muzičističnem poskusu. Gantar in Ahim ves čas igrata skupaj, pri čemer pa je v njuni igri enak delež odmerjen individualnemu preizpraševanju sloga in načinov melodičnega dovajanja kot tudi ukvarjanju s potenciali skupinske gradnje. Navzoče fraze so spontane, ritmični zasuki nepredvidljivi, pianista večkrat na bregu popolnega neskladja. Ne glede na hipno naravo glasbenih odločitev muzičista v tem posnetku vseskozi prepričata s sposobnostjo detajlnega ustvarjanja, predvsem pa razvijanja specifičnega vzdušja, kar storita v nelinearni maniri. V tem razvoju ni posebne ciljnosti, ni oprijemljivih nadgradenj, je pa nekakšen drseči smisel za oblikovanje in hipno izpeljavo spontanih glasbenih idej. Tudi zadnji album, Stasis Temporis, zapopade omenjeni antiteleološki smisel za glasbeni razvoj. Gantar, tokrat povsem sam, postopa počasi in previdno. S sporadičnimi seki akordov z intrigantnimi, h kontemplaciji napotujočimi naglasi gradi zaokroženo harmonsko podlago, hkrati pa vsakršno slutnjo celostne oblike razblinja v razpršeno, prezračeno in v atmosferi napeto zvočno krajino.

Amsterdam je neke vrste podaljšek Gantarjevega prvenca, in sicer predvsem v smislu, da ne funkcionira toliko kot enovit in konkretno zaokrožen glasbeniški poskus. Pa vendar je vsebina plošč tako kompatibilna, da se vse na koncu zložijo v lep, kontinuiran glasbeno pripovedni lok. In čeprav ta ne ponuja konkretnih presenečenj ali tveganih manevrov, se vselej izogne nevarnosti, da bi Amsterdam postal vsebinsko plehek eksponat glasbenih idej.