ESNS 2026: Glasbo lahko reši le človeška kuracija

Štirideset let delovanja je zavidljiv mejnik za vsak festival, toliko bolj pa za predstavitveni festival in glasbeno konferenco, kakršna je Eurosonic Noorderslag (ESNS), ki se prvenstveno posveča glasbenemu poslu. Čeprav večina evropskih glasbenikov in obiskovalcev festivalov še ni slišala za ESNS, je to ena ključnih platform evropske glasbene industrije, ki vsako leto privabi okoli štiri tisoč glasbenih profesionalcev iz več kot petdesetih držav, s fokusom na predstavnikih iz Zahodne Evrope in ZDA. Festival, ki se financira s prodajo vstopnic, državnimi in evropskimi subvencijami, sponzorstvi ter raznimi partnerskimi kulturnimi iniciativami, je pomembna referenčna točka za vse, ki delujejo v glasbeni industriji: založnike, menedžerje, booking agente, festivalske kuratorje, vodje klubov, glasbenike, promotorje, piarovce, ljudi iz marketinga, ustvarjalce vsebin, novinarje, vplivneže, evropske birokrate in drugi kulturne delavce. Poleg tega ESNS predstavlja model za druge predstavitvene festivale, katerih nastanek je navdihnil, od Ljubljane do Talina, od Budimpešte do Sevilje, da niti ne omenimo vseh tistih, ki so v zadnjem času vzniknili na Balkanu. Zato je bilo vabilo k sodelovanju na okrogli mizi Platform the Underdog: East-West Exchanges from the Media Perspective, kjer smo s kolegicami in kolegom iz Estonije, Hrvaške in Češke obravnavali dinamike evropskega medijskega prostora in posameznih glasbenih trgov ter zapostavljenost glasbenikov z Baltika, iz Srednje Evrope in z Balkana v zahodnih glasbenih medijih, toliko bolj dobrodošlo. Glavne teme so bile pričakovane: umetna inteligenca v glasbi, človeški dejavnik pri glasbeni kuraciji, nove oblike potrošnje glasbe, alternative monopolu Metinih platform, vpliv geopolitičnih sprememb na glasbeno industrijo ipd. Zanimivo je, da se je govorilo tudi o vlogi javnih medijev, posebej radia, in neodvisnih novinarjev pri kreiranju sodobne glasbene krajine, ki je vse bolj pod vplivom raznih startup »vizionarjev«. Med letošnjimi govorci sicer ni bilo zaznati pretirane naklonjenosti UI, prej nasprotno, nasploh smo dobili vtis, da s(m)o pri nekaterih najbolj perečih vprašanjih enotni. Vsi so siti družabnih omrežij, zavračajo ustvarjanje glasbe z UI, nasprotujejo predvajanju in promociji glasbe, narejene z UI, na javnih medijih ter kuriranih seznamih predvajanja, kritizirajo distribucijo dobička na pretočnih platformah, kritični so do vplivnih glasbenikov, ki se niso pripravljeni javno izpostaviti, itd.

Groningen, ekonomski in kulturni center nizozemskega severa, je lično in bogato mesto z okoli 250 tisoč prebivalci – vidimo lahko impozantne kolonialistične vile, v nebo segajoče ozke opečnate hišice, ki gledajo na prikupne rečne kanale, lepo tlakovane ulice, mogočne reprezentativne stavbe, veličastne protestantske cerkve, založene ploščarne in veliko koncertnih prizorišč, raztresenih po središču mesta. Toda mesto zares odkrijemo šele v večernih urah, ko se začne koncertni program. Med nastopi, ki smo jih ujeli, je izstopal nastop slovenske zasedbe Etceteral, ki je kljub zgodnjemu terminu dodobra razgrela dvorano Simplon s frišnim materialom z aktualne plošče Kimatika (tak:til, 2025). Dobro so ga nažigali tudi nizozemski mladci Shoom, ki so lepo razgibali mulce pod odrom. Njihov instrumentalni mathrockovski izraz se giblje nekje med divjostjo black midi, saksofonskimi izbruhi Charlieja Parkerja in nalezljivostjo newyorške dance punk scene. S svojo markantno odrsko prezenco je odličen vtis pustila italijanska multiinstrumentalistka Gaia Banfi. Njen ekspresivni vokal premore brezčasni šarm italijanskih pevk iz sedemdesetih in osemdesetih let, medtem ko je glasba precej baladno razpoložena, s fokusom na elektronskih teksturah in bluzovski atmosferi. 

Večino četrtkovega in petkovega dne smo preživeli na osrednjem konferenčnemu prizorišču De Oosterpoort. Šele ko prestopiš prag stavbe, postane jasno, za kako veliko konferenco pravzaprav gre. Povsod gneča, povsod se kaj dogaja. Če na festival prihajate s kakršnokoli misijo, boste tu vsekakor našli ušesa, ki bodo pripravljena prisluhniti vašemu poslovnemu pitchu. Predstavljajte si nekakšen Cankarjev dom, kjer se na več kot dvajsetih prizoriščih vzporedno odvija vsaj pet programskih sklopov. FOMO je bil resničen, saj je letošnji program postregel s številnimi aktualnimi temami, ki jih bodo v prihodnjih mesecih povzele druge evropske glasbene konference. 

Glavne teme so bile pričakovane: umetna inteligenca v glasbi, človeški dejavnik pri glasbeni kuraciji, nove oblike potrošnje glasbe, alternative monopolu Metinih platform, vpliv geopolitičnih sprememb na glasbeno industrijo ipd. Zanimivo je, da se je govorilo tudi o vlogi javnih medijev, posebej radia, in neodvisnih novinarjev pri kreiranju sodobne glasbene krajine, ki je vse bolj pod vplivom raznih startup »vizionarjev«. Na primer takih, kot je Mikey Shulman, direktor zloglasnega podjetja za generiranje glasbe z umetno inteligenco SUNO, ki je lani izjavil, da ljudje ne uživajo v učenju igranja inštrumentov in spoznavanju produkcijskih platform, zato ima on rešitev: orodje za ustvarjanje glasbe, ki je primerljivo z igranjem video igre, saj je klasična kreativnost pač – pazite zdaj to – dolgočasna. Namesto reševanja dejanskih problemov glasbene industrije Shulman in podobni ponujajo rešitve za probleme, ki obstajalo samo v njihovih glavah.

Med letošnjimi govorci sicer ni bilo zaznati pretirane naklonjenosti UI, prej nasprotno, nasploh smo dobili vtis, da s(m)o pri nekaterih najbolj perečih vprašanjih enotni. Vsi so siti družabnih omrežij, zavračajo ustvarjanje glasbe z UI, nasprotujejo predvajanju in promociji glasbe, narejene z UI, na javnih medijih ter kuriranih seznamih predvajanja, kritizirajo distribucijo dobička na pretočnih platformah, kritični so do vplivnih glasbenikov, ki se niso pripravljeni javno izpostaviti, itd. Večina »glasbenih profesionalcev«, ki danes delujejo v glasbenem poslu, nenazadnje izhaja iz neodvisnih glasbenih scen. Redko namreč kdo dobi pomembno pozicijo, ne da bi imel za seboj vsaj desetletja garanja in slabo plačanega dela v undergroundu. Ta poudarek je pomemben predvsem za nekatere domače alter glasbenike, ki imajo včasih zaradi klišejev popularne kulture zmotno predstavo, da vsi akterji glasbene industrije prihajajo iz privilegirana okolja ali ekonomskih in pravnih fakultet. 

Dober primer je Mark Bent, menedžer britanskih postpunk idolov IDLES in vodja agencije Mother Artists, ki je na panelu Analog Tricks in a New World izpostavil, da pri razvoju glasbene kariere največ štejejo potrpljenje, vztrajanje in medsebojno zaupanje. Njegovega danes svetovno uspešnega benda več kot pol desetletja nihče ni povohal, igral je pred nekajdesetglavimi množicami in dolgo neuspešno iskal založnika. Ampak potem se je zgodilo. Odločitev, da v bendu tvegajo, investicija v jumbo plakat v Londonu za nastop v klubu Village Underground …, in stvari so kliknile, folk je prišel. Ostalo je zgodovina. Debata je bila primarno posvečena starošolskim pristopom v vse bolj korporativno naravnani glasbeni industriji. Pogovor je tekel tudi o pokoronskem fenomenu, ko so mladi glasbeniki iz svojih otroških sob čez noč pristali na odrih pred desettisočglavimi množicami. Ljudje so hitro opazili razliko med nekom, ki je do te točke prišel po desetletju trdega dela in igranja po beznicah, in nekom, ki je zaradi TikToka vse to dosegel v nekaj mesecih. Nemalo takšnih primerov je namreč hitro potonilo v pozabo. Skratka, po mnenju Benta prava strategija ni v iskanju viralnosti in instantnega uspeha, ampak v trdem delu z dolgoročno vizijo. 

Na delovanje glasbene industrije vse močneje vplivajo geopolitični pretresi. Okrogla miza MAGA-Nomics & The Music Biz je bila posvečena vprašanju vpliva trumpizma na odnos med ZDA in Evropo, predvsem na področju glasbe. Pravnica Julia Ivan iz nizozemske organizacije Amnesty International je na primeru rodne Madžarske in Orbanovih politik predstavila šablono, po kateri se orientira trenutna ameriška administracija. Hannes Heide, avstrijski predstavnik v Evropskem parlamentu, je to ilustriral na primeru Kennedyjevega centra in žreba za prihajajoče svetovno nogometno prvenstvo združenja FIFA, kjer je bil sam priča bizarnemu nastopu Donalda Trumpa. Od apolitičnega kulturnega centra se je ena osrednjih ameriških kulturnih institucij prelevila v politično orodje njegove administracije. Kako Evropejci ob tem dogajanju razumemo vlogo ameriških kulturnikov in glasbenikov? Zakaj aktivno obsojamo ruske in izraelske izvajalce ter od njih zahtevamo javno opredeljevanje proti svojim vladam, po drugi strani pa imamo pri obravnavni Američanov drugačne standarde? Imena, kot so Kid Rock, Ted Nugent in Kiss, ki se javno klanjajo Oranžnoglavcu, v Evropi seveda niso dobrodošla. Na drugi strani imamo Bruca Springsteena, ki je na nedavnem nastopu v New Jerseyju po daljšem zatišju spet odločno kritiziral delovanje Trumpa in agencije ICE. Sporočilo, kot je »spizdite iz Minneapolisa«, je v tem času seveda dobrodošlo. Kaj pa v primeru superzvezdnikov, kot so Beyonce, Taylor Swift in podobni? Ameriški pedagog, pisec in skladatelj Max Alper iz podkasta Critical Listening je izpostavil, da se ameriški glasbeniki ne zavedajo resnosti situacije. Po njegovem mnenju se lahko zgodi, da bodo evropski feni na neki točki bojkotirali ameriške glasbenike, ki bodo tiho. Javno opredeljevanje v času kulturne vojne nedvomno predstavlja veliko tveganje za kariere, še bolj pa zasebnost glasbenikov, predvsem ob aktualnih političnih vprašanjih. Toda Alper verjame, da glasbena scena deluje po principu trickle-up, kjer ideje in trendi praviloma prihajajo od spodaj navzgor. Ker je med predstavniki generacije Z vse več nezadovoljstva glede trenutne administracije, Alper upa, da bi lahko kritični javni diskurz in pozivi k akciji tudi najvplivnejše akterje na glasbeni sceni prisilili, da izberejo stran.

Ko gre za javni diskurz, je ključna vloga javnih medijev. Panel Truth, Trust and Technology: Public Service Media in a Changing World je vključeval predstavnike italijanske državne televizije RAI, francoskega nacionalnega radia Radio France in novega javnega nizozemskega medija Omroep ZWART. Tako kot pri večini konferenčnih pogovorov je bila tudi tu rdeča nit ideja človeške kuracije kot protiuteži avtomatizaciji seznamov predvajanja in algoritemsko pogojeni potrošnji kulturnih vsebin. Hervé Riesen, direktor francoskega nacionalnega radia, je poudaril, da je njihov glavni adut delovanje proti trendom. Za njihov glasbeni program skrbi deset zaposlenih, ki izberejo vsako skladbo posebej – tako kot na Radiu Študent. Čeprav so nekateri pred desetletjem trdili, da je radio zaradi interneta, pretočnih platform, video vsebin in družabnih omrežij obsojen na propad, je Radio France konkurenca prisilila k temu, da je poskrbel za program, ki je boljši kot kadarkoli prej. In kar je še pomembnejše, število poslušalcev narašča. Tudi Andrea Borgnino, italijanski novinar in radijski voditelj na Radiu 3 ter vodja državnega portala za podcaste RaiPlaySound, je poudaril, da je ključna razlika med javnimi in zasebnimi mediji v človeški kuraciji. Borgnino je prepričan, da največ štejejo ljudje v institucijah, ki program delajo živ in aktualen. Poleg tega imajo javni mediji privilegij, da pokrivajo skoraj celotno ozemlje svojih držav in imajo dostop do ogromnih arhivov, ki predstavljajo neprecenljiv zaklad. Seveda je urednikom včasih težko krmariti pod vplivi politike, ki bi si jih rada podredila. Akwasi Owusu Ansah, soustanovitelj Omroep ZWART, je celo izpostavil primer Slovenije pod Janševo vlado. Desničarski populisti radi stavijo na mantro, da so javni mediji odveč, saj lahko danes politiki po družabnih omrežjih neposredno nagovarjajo svoje volivce, kar zlasti velja za italijanska desničarska prvaka Mattea Salvinija in Giorgio Meloni, pri nas pa za celotno SDS garnituro. 

Še en problem je staranje občinstva, saj mladi danes posegajo po drugih kanalih informiranja. Po mnenju sogovorcev je bila v zadnjem desetletju ključna napaka to, da uredniki k sodelovanju niso povabili več mladih novinark in novinarjev ter radijskih didžejk in didžejev, ki so pristali na raznih popularnih internetnih radiih. Za dolgoživost je ključno pomlajevanje kadra, kar nedvomno vpliva tudi na profil poslušalstva. Zakaj bi mladi poslušali javni radio, če pa nihče ne predstavlja glasbe, ki jim je všeč, v jeziku, ki jim je blizu? Vloga javnih medijev je, da odkrijejo prave ljudi na glasbeni sceni in jih povabijo v svoje vrste. Za uspešno delovanje javnih medijev največ šteje zaupanje pri gledalcih oziroma poslušalcih. Nedavna študija Evropske radiodifuzne zveze (EBU) razkriva, da radio ostaja najbolj zaupanja vredni medij med Evropejci. In koliko nas javni radio pravzaprav stane? Riesen z Radia France pravi, da je strošek za delovanje njihove institucije z osmimi programi 80 centov mesečno na odraslega Francoza (ali približno deset evrov letno). Podobno velja za mrežo Omroep ZWART, kar pomeni, da gre za razmeroma nizek strošek, če pomislimo, da je to manj kot povprečna mesečna naročnina za pretočne platforme. 

Prav slednje so bile glavna tema debate Rethinking Music Consumption, kjer sta sodelovala ameriška novinarka Liz Pelly, avtorica lanske odmevne knjige Mood Machine: The Rise of Spotify and the Costs of the Perfect Playlist, ki pretresa sporne poslovne in programske prakse Spotifya, in Austin Robey, ustanovitelj zadružniške glasbene platforme Subvert. Subvert je nova, skupnostno usmerjena, v duhu samoupravljanja zasnovana spletna platforma oziroma glasbena trgovina, kjer lahko neodvisni glasbeniki, založbe in njihovi podporniki neposredno prodajajo in kupujejo glasbo ter merch. Platforma je v kolektivni lasti uporabnikov in ustvarjalcev, s poudarkom na demokratični in pravični strukturi lastništva ter participaciji pri njenem upravljanju. Debata se je vrtela okoli vprašanja opolnomočenih poslušalcev, ki glasbo poslušajo in odkrivajo aktivno (Bandcamp), ter pasivnih poslušalcev, ki jih vodi algoritem (Spotify). Ena ključnih poant je bilo razmerje med t. i. frictionless (brez trenj, brez truda, brez konteksta) glasbeno potrošnjo in idejo, da je prav friction (trenje, ovira, nedostopnost) tisto, kar največ šteje v procesu odkrivanja in interakcije z glasbo. Večina bi se strinjala, da je okolje, kakršno je Spotify, odlično za uporabnika, toda katastrofalno za glasbenike. Mantro, da se na tem področju nič ne da storiti, ker tako pač je, je Robey opisa kot streaming fatalism. Gre koncept teoretika Mata Dreyhursta, ki opisuje prepričanje, da je trenutni sistem najboljši možni način delovanja in da si sveta brez pretočnih platform, kot jih poznamo, ne moremo predstavljati. Le redki se namreč sprašujejo, zakaj smo sploh sprejeli tako slab model, zakaj ne zvišamo cene storitev in zakaj ne spremenimo načina distribucije dobička. Robey verjame, da je treba tehnološke korporacije preprosto prisiliti v spremembe, podobno kot politike. Prav zato njihova platforma gradi na drugačni uporabniški izkušnji, kjer bolj kot udobje uporabnika šteje to, da obstaja možnost personaliziranega iskanja in aktivnega soustvarjanja platforme. Po njegovem mnenju ljudje hrepenijo prav po frictionu, saj je platformni kapitalizem sploščil našo izkušnjo interakcije z različnimi kulturnimi vsebinami, ki se nam jih v neskončnem toku servira brez vsakršnega konteksta. Prav zato je pomembno, da uporabniki spet dobijo občutek za avtonomijo pri odkrivanju glasbe, kar je seveda v nasprotju s strategijami uveljavljenih pretočnih platform. Njihova agenda je preprosta: čim dlje zadržati pasivnega uporabnika v svojem ekosistemu, mu pokazati oziroma predvajati čim več reklam in od njega pridobiti čim več metapodatkov za prodajo na podatkovnem trgu. V tem kontekstu je Liz Pelly izpostavila problematiko glasbe za ozadje, ki se je še poglobila ob razrastu t. i. glasbenega AI slopa, brezdušnega zvočnega šunda, ki ga ustvarja UI in pristaja na seznamih predvajanja skupaj z avtorsko glasbo, ne da bi uporabniki to sploh opazili. Od sto tisoč dnevno naloženih komadov na Spotifyu je po njenih podatkih okoli polovica takih, ki so generirani z UI.

Vse to Liz Pelly obravnava v svoji odlični knjigi, v kateri boste izvedeli veliko tudi o nepravičnem modelu izplačevanja tantiem (pro rata vs. modelu, osrediščenem okoli uporabnika), manipulacijah statistik predvajanja, demonetizaciji skladb z manj kot tisoč predvajanji, zlorabah, ki jih na Spotifyu omogoča funkcija Discovery Mode, lažnih izvajalcih, ki preko podjetij, kot je Epidemic Sound, ustvarjajo anonimno glasbo za Spotifyeve sezname predvajanja; itd. Liz Pelly verjame, da je edina rešitev za to, da ne postanemo pasivni potrošniki glasbe, generirane z UI, v tem, da postanemo aktivni poslušalci, ki sledimo človeškim kuratorjem, sami kreiramo svoje plejliste, obiskujemo koncerte ter kupujemo fizične in digitalne izdaje glasbenikov. 

Podobna gesla so odmevala na okrogli mizi Will Independent Music Journalists Save the Narrative?, kjer pa smo pogrešali dejanske neodvisne novinarje. Medtem ko so bila razmišljanja sodelujočega menedžerja, piarovke in glasbene novinarke belgijske medijske platforme VPRO 3voor12 precej površinska, je bilo zanimivo prisluhniti ameriškemu radijskemu veteranu Kevinu Colu z vplivnega neodvisnega radia KEXP. Človeška kuracija, glasbeno podkovani ljudje in avtentičnost programa so zapovedi, na katere prisegajo pri KEXP-ju. Čeprav so lani zaradi Trumpovih rezov izgubili še zadnjih pet odstotkov državnega financiranja, so zdaj vsaj stoodstotno neodvisni. Cole verjame, da so ustvarjanje živega etra, domiselno sekvenciranje skladb, odzivanje na dogajanje v svetu in neposredna interakcija s poslušalstvom ključni dejavniki za uspešnost radia leta 2026. »Pomembno je, da ljudje v tem vidijo smisel,« je dejal in dodal, da bodo morda prav negativni trendi dolgoročno pozitivno vplivali na vlogo glasbenih novinarjev, oblikovalcev okusa in kuratorjev, v katerih bodo ljudje ponovno prepoznali vrednost. Vendar se bodo morali glasbeni novinarji prilagoditi novim medijskim vsebinam, saj so v sodobni vizualni kulturi klasične pisne recenzije na žalost postale neprivlačne. Danes imajo lahko vsi mnenje o vsem in ga tudi delijo, zato morajo glasbeni novinarji ljudem pokazati, da obstaja razlika med njihovim znanjem in znanjem povprečnega ustvarjalca vsebin. Cole je poleg tega izpostavil pomen klasičnih glasbenih medijev, ki še vztrajajo in na starošolski način obravnavajo glasbo v pisani besedi. Njegova najljubša platforma za odkrivanje nove glasbe je The Quietus.

Eden najbolj obiskanih panelov letošnje edicije, Fuck Meta: Digital Autonomy in a Big Tech World, je potrdil, da vsi preziramo dejavnosti Marka Zuckerberga. Na koncu pogovora smo sicer pogrešali kakšno konkretnejšo alternativo za komunikacijo in promocijo, ki bi šla onkraj pričakovanih pozivov, kot so naredite svojo mailing listo, zbildajte si newsletter, naredite letake in jih delite na ulicah in plaketirajte na javnih straniščih. Raziskovalka in docentka za medije in kreativne industrije na Erasmus University v Rotterdamu, Yosha Wijngaarden, je izpostavila rezultate nedavnih raziskav, ki so potrdile, da glasbeniki doživljajo velike strese in osebne stiske zaradi nenehne potrebe po ustvarjanju vsebin na družabnih omrežjih. Podobno velja za promotorje, klube in festivale. Naporno postaja predvsem zaradi dejstva, da ne gre zares za kreativno komunikacijo, pač pa za ustvarjanje šablonskih vsebin, ki preizkušeno ugajajo algoritmom in zagotavljajo določen doseg. Odstopanje od pravil je takoj kaznovano z nevidnostjo na teh platformah. Strateški svetovalec za komunikacijo Ken Veerman nas je opomnil, da vsi veliko vlagamo v Metine platforme za oglase in v zameno dobivamo metrike uspešnosti kampanj. A pri tem pozabljamo, da so lahko metrike popolnoma izmišljene, saj nihče ne jamči za njihovo verodostojnost, razen same Mete. Veerman pravi, da bi šlo lahko celo za eno največjih prevar v marketingu 21. stoletja, in se sprašuje, kaj bi se zgodilo, če bi se vsi naenkrat odločili, da namesto v Metine platforme denar vložimo v lokalne medije in druge bolj neposredne načine komunikacije in promocije. Ali je sploh mogoča migracija iz Metinega ekosistema? Veerman vsekakor verjame, da je. Ironično pri tem pa je, da se bo vsaka taka iniciativa neizogibno začela prav na Facebooku ali Instagramu. 

Poslušalce v dvorani je morda najbolj presenetila neka druga Veermanova izjava, ki nasprotuje znani marketinški maksimi, da je stranka kralj. Povedano drugače, poslušalcem ne smemo dati tistega, kar sami hočejo, pač pa jih je treba prepričati, da morajo doživeti, videti, slišati v živo nekaj ravno zato, ker jim tako pravimo. Vloga kuratorjev, novinarjev, didžejev in promotorjev je v tem, da ljudem približamo tisto, za kar še sami ne vedo, da jim bo všeč. Povratek h koreninam torej. Jasno je, da se za tovrstne ideje najbolj potegujemo prav tisti kuratorji, novinarji, didžeji in promotorji, ki v trenutnem glasbenem ekosistemu izgubljamo kulturni kapital in sposobnost, da glasbenikom aktivno pomagamo pri zagonu kariere. 

Kaj pa na to poreče industrija UI, ki glasbenika pravzaprav poriva na rob v zameno za pisca pozivov oziroma ukazov (prompt)? Neki delegat, ki se je predstavil kot predstavnik švedske veje založbe Sony, je v vlogi hudičevega advokata izjavil, da so pisci promptov skladatelji 21. stoletja. Smo vsi le novodobni ludisti, ki se z bojem proti UI borimo proti izginjanju naših delovnih mest? Niti ne. Obstaja objektivna razlika med človekom, ki pozna glasbeno teorijo, ima sposobnost pisanja in branja not ter obvlada glasbilo ali celo več inštrumentov, in človekom, ki zna v okence napisati »mellow piano piece in the style of the early Debussy«. Da niti ne izgubljamo besed o tem, da gre pri industriji UI in generativne umetnosti za največjo krajo intelektualne lastnine v zgodovini človeštva. V minulem tednu je Bandcamp najavil, da bo na svoji platformi prepovedal vsakršno objavljanje glasbe, ki je deloma ali v celoti generirana z UI. Na zadružniški platformi Subvert, ki predstavlja alternativo Bandcampu, o tem trenutno še razmišljajo. Deezer medtem išče načine, kako tovrstno glasbo sproti brisati oziroma jo označevati kot umetno generirano in jo izključiti s plejlist. Spotify nasprotno tovrstno glasbo načrtno podpira in jo sistematično vključuje na svoje kurirane sezname. Evropski javni radii pa predvsem stavijo na ohranjanje človeškega dejavnika v svojih programskih shemah. Toda kaj se bo zgodilo, ko bodo poslušalci javnega radia nekega dne od urednikov zahtevali predvajanje hita, ki ga je generirala UI? In kako se bodo uredniki odločali takrat, ko jih bo pesem, generirana z UI, čustveno preplavila na isti način kot kakšna zaprašena folk balada iz šestdesetih let? 

Čeprav smo na 40. ediciji festivala ESNS dobili res veliko zanimivih interpretacij najrazličnejših aktualnih vprašanj, sta slednji ostali brez odgovora.