Kleine Stone, Kleine Stone

Šansoni (ali popevke, kot jim sam pravi) Tomija Lorberja že dolgo pomenijo enega od vrhuncev slovenskega samospevstva. Pred nagradami na Kantfestu in po njih Lorber med poslušalstvo pošilja pesmi in zgodbe, ki z bistrim in duhovitim besedjem potrjujejo, da imamo pred seboj umetnika brez odvečne navlake iskanja potrditve in protokolov: pomembni sta pesem in svoboda, da lahko ta pesem zaživi brez pritiskov. Anekdot in presenečenj pa ne zmanjka. Mojstrsko domišljeno, in vse to, še preden vklopimo predvajalnik. Glede na to, da je Tomi eden najkonsistentnejših samospevcev pri nas, nisem niti za trenutek pomislil, da bi kje pri dvanajst pesmih zaškripalo, da bi intenziteta njihove moči upadla ali da bi bilo kaj narobe z razporeditvijo.

Ko sem dobil pričujočo ploščo v roke, me je takoj odobrovoljil ovitek. Na naslovnici je podoba nekolikanj pensivnega samospevca, kot zamrznjeni GIF, malce samoironično, na drugi grupa TNT s Tomijevo podobo na steni znamenite cvječarnice. Broj Jedan v roki drži knjigo z naslovnico Tomijeve prejšnje plošče, Čiri briri. Mojstrsko domišljeno, in vse to, še preden vklopimo predvajalnik. Glede na to, da je Tomi eden najkonsistentnejših samospevcev pri nas, nisem niti za trenutek pomislil, da bi kje pri dvanajst pesmih zaškripalo, da bi intenziteta njihove moči upadla ali da bi bilo kaj narobe z razporeditvijo. Tomi je sam svoj gospod v studiu Golobovo, s Sidom Farkusom sta zmenjena, kako in kaj, in glasba ni podrejena nikakršnim postopkom, ki bi se kakorkoli ozirali na všečnost ali kaj podobnega. Glasbeni izraz Tomija Lorberja ostaja čisto njegov, brezkompromisen. To so popevke s težo. 

Broj Jedan odpre knjigo in pove, da ima naslov svojo zgodbo: o treh sestrah preko 20, ki jim mati išče ženina, a se na koncu ne izide. V zgodbici ima svoje mesto tudi murenček, če pa ste kdaj brali o tem, da se je Elvis s svojo materjo, tudi kot odrasel moški, pogovarjal v otroškem jeziku, je to dodaten kontekst, ki neposredno z zgodbo nima nič, posredno pa. Sam imam zelo rad malce »twisted« anekdote in stare pravljice, v katerih so trije bratje, ki jim režejo jermene s hrbta, razen najmlajšemu, ki je nabrit in pravzaprav prosperira na račun drugih dveh, ki sta ali nista hudobna (kakor vzamete). No, Tomijeve sestre so precej usklajene, hehehe. Odlična anekdota, ki je ne bomo razkrili v celoti in ob kateri dojamemo tudi razsežnosti naslova, potrditev samostojne in samostne drže v svetu, ki si ne zasluži nič drugega kot »kiko bodi kiko«. 

Glasba, kjer gre zvečine za Tomijevo kitaro in vokal v različnih ubiralnih in brenkalnih tehnikah (Lorber suvereno obvlada tako folkovske kot rockerske in jazzovske kitarske manire), je seveda osrednji subjekt današnjega zapisa. Nekaj pesmi sem že poznal, ker jih je Tomi previdno lansiral vnaprej, kakor so nastajale (čeprav jih ne najdete na YouTubu). Začne se z Balado za Agnetho Fältskog, pevko ABBE in na Švedskem uspešno solistko. »Razglednica je trigger za ta song,« poje Tomi. »Oj, Agnetha, vse bo še dobro, in ABBA bodo zopet skup. Oj, Agnetha, vse bo še dobro, čeprav je tvoj Bjorn slep in gluh!« Kako je s kajakom, ugotovite sami. Solo v pesmi spominja na najboljše trenutke iz diskografije Georgea Harrisona, Tomi pa nadaljuje s Kavarno Milky Way, tudi njegove balade, intimne in trpke, so zaznamovane s posebnimi učinki njegovega glasu, besede pa vedno peljejo v neposrednost in suh ter angažirani humor s številnimi besednimi igrami, ki se pozneje na plošči še posebno dokazuje v pesmih Missis Fabbienne (»Missis Fabbienne, come in again to my Rogaška town! […] Don't tell me about America, 'cause I'm living in Rog [pika] Slatina!«) in Afrodita De Mayo. »Odkril sem Mancea!« Tomi duhovito zapiše v enem od mejlov. Mi tudi (spet), čisto na novo. »Čovjek iz Katange« je med nami v novi preobleki v pesmi Dva. In Lafawnduh's Song tudi; pristaši kultnih filmov boste vedeli, za kaj gre. In ko slišimo sklepnega Janičarja, smo s Tomijem spet obšli zgodovino in svet. Pa vendar: je mir vendarle ključ do nove glasbe Tomija Lorberja, kot poje v pesmi Trubadur? »Sreča do jutra izzveni,« poje. Saj res, kako je že s tem? Še zmeraj zbiramo pogum, da si stvari povemo v obraz? Tomi se ne pusti motiti v eni svojih najbolj neposrednih ljubezenskih pesmi. »Zato ti bom rekel enkrat en face, da te imam rad že ves tale čas!« V En face slišimo tudi lep klavirski solo in mojstrsko aluzijo na Pegasto dekle: »Jaz sem še vedno isti nihče …« In nadvse duhovito, a hkrati trpko spoznanje: »Bojim se, da je tale pesem brez nade in da bom znorel še pred koncem te balade …« In Zvončići na samem koncu taiste. Kljub temu Tomi pove v obraz. Kaj pa lahko izgubi?

»Kiko kiko teče čas,« ugotavlja protagonist v peti, (skoraj) naslovni pesmi plošče. »… in ni več kart v življenja talonu!« Don't be late, Fabbienne!