Knjiga o glasbeni govorici skladatelja Janka Ravnika

Monografija osvetljuje Ravnikov glasbeni opus, ki je prepoznavno zaznamoval slovensko glasbeno ustvarjalnost v prvih desetletjih 20. stoletja. Osrednja iztočnica monografije je glasbenoanalitični prikaz Ravnikovega opusa na področju treh zvrsti (klavirskih del, samospevov in zborov) njegovega skladateljskega dela. Gre za sistematičen prikaz in analize skladb, v katerih se manifestirajo značilnosti Ravnikove glasbene govorice v času in skozi čas, z vsemi morebitnimi spremembami, kompozicijskimi in slogovnimi spremenljivkami, dilemami, izhodišči in rešitvami. Analitični pogled na vsako od treh zvrsti skozi kronologijo nastanka glasbenih del razpira uvid v skladateljev proces skladanja posamičnega dela, prav tako pa analitične izsledke posamičnih skladb sintetizira v značilnosti govorice in v opazovanje premen v njej. Razumevanje Ravnikovih ustvarjalnih izhodišč in tudi njegove ustvarjalne poti osvetljujejo nekateri drobci iz življenjepisa. Ta temelji na zapisih iz leksikalne literature in na skladateljevih osebnih pričevanjih, kakor in kolikor jih je seveda sploh želel posredovati.

Janko Ravnik je končal šolo Glasbene matice v Ljubljani in študij klavirja pri Josefu Jiraneku na Konservatoriju v Pragi. Po vrnitvi v Ljubljano je najprej deloval kot korepetitor in dirigent v SNG Opera in balet Ljubljana. Deloval je kot profesor klavirja na Akademiji za glasbo v Ljubljani, tudi kot dekan te ustanove. Širši kulturni javnosti je verjetno najbolj poznan kot avtor prvega slovenskega celovečernega filma z naslovom V kraljestvu Zlatoroga iz leta 1931.

Avtorica Katarina Bogunović Hočevar je doktorirala na Oddelku za muzikologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, kjer tudi deluje pedagoško in znastvenoraziskovalno. Kot raziskovalka se osredotoča predvsem na zgodovino glasbe 19. in 20. stoletja, zgodovino slovenske glasbe in glasbenih inštitucij ter analizo ter esetiko glasbe. Od leta 2017 dalje je predsednica Slovenskega muzikološkega društva.