Kolobarjenje iz konteksta

Kaj se zgodi, ko se srečata domačegrudni poet in muzičist? Ah, vse smo že videli, vse doživeli: od hermetične akademskosti in zatikanja muzike spričo zahtevnih ali, obratno, popolnoma površno, brez znanja prozodije in glasbenih zakonitosti napisanih besedil do popevk milemu narodu. Za slednje pesniki radi pristavijo, da jih pišejo za oddih od trdega dela in v ostalih kontekstih trivialnih mimobežnosti. 

Kaj se torej zgodi, ko trčita tale pesnik in tale glasbenik? Oddiha od trivialnih mimobežnosti ni. Hermetičnosti in zatikanj ni. Prozodija je »sedi pet«. Za ostale »izkontekstne« sodbe pa našpičite ušesa sami.

Med slednjimi bi bilo vsekakor spodobno in pravično rehabilitirati vsaj večino Strniševega tekstopisnega opusa pa nekatere Jesihove, Velkaverhove in še kakšno stvaritev. Ostalo je ali bo zbrisal čas. A to je že druga pesem. Tista, s klasično strukturo, spevnim, zapomnljivim refrenom, orkestracijo, spodobnim budžetom za ustvarjanje in transmisijo. Kjer moški skladajo in pišejo, torej ustvarjajo, ženske pa pojejo, torej poustvarjajo. Red mora biti. Vsaj v tem kontekstu. Še danes je. 

Izven konteksta so stvari drugačne. Iz konteksta se muzika pase tudi tam, kjer besed ne prebavlja vsak želodec. Iz konteksta tako grizeta, pljuvata, zbadata, praskata, brkljata, banalizirata, rohnita, ironizirata, polemizirata, hudomušita, duhovičita, romantizirata in ljubavita pesnik in gledališčnik Jure Novak ter vsestranski glasbenik Uroš Buh (Buh, Same babe, Josip Brass bend itd.), zbrana v duetu Natriletno kolobarjenje s praho. 

V dobrih treh letih, ki so minila od njune zlate kante na festivalu Kantfest in posledično izdaje njunega prvenca N3L, sta se sporadično pojavljala na domačih klubskih in festivalskih odrih, vmes zamenjala založbo (iz Celinke sta prešla k ZARŠ – Založbi Radia Študent) ter poiskala producentske okrepitve doma in zunaj domačih meja. Morda je tudi to botrovalo še ostrejšemu, težjemu, bolj nabritemu in izpiljenemu zvoku, ki se domišljeno spaja z Juretovimi neposrednimi, jedkimi, zbadljivimi ali intimnimi teksti ter interpretacijami. Sinergija zvočne in besedilne slike priča o njunem izpiljenem občutku za dramaturgijo zgodbe in ritmičnost besed, ki ju krepijo zanimivi bobnarski prehodi in pejsaži, težki kitarski rifi in pulzirajoči, sintetični droni klaviatur. 

Že takoj na začetku nabrita kitara (Buh na avdićevski način) zareže v sobote praznih ljudi (Druga sobota) in v lokalne klansko-družinske hierarhije (Družina lokalne veljave), v Statusu kva, kjer glasbeni tretma priča o tem, da sta možakarja odraščala v devetdesetih, v samorefleksivni maniri, v štiklu Ko svet spi pa kot ljubezenski pop, nato gremo nazaj v činelsko in glasovno drobljenje v nekaj:triinpetdeset ter zopet sem in tja od žalobne romantike k osebnim impresijam, prežetim z osamelostjo. Vmes najdemo poudarjeno psihopatološko komponento v ljudski Živel je mož in gremo vse do udarniškega konca, kjer se v dadaističnem slogu »praharja« poigravata z znanimi kraticami. MZK NSK FURS DURS DDD DDD LOL WTF ITD. … je v svoji popolnoma ogoljeni, izpraznjeni, primitivni pojavnosti kot ogledalo našega zbirokratiziranega, absurdnega vsakdana verjetno najbolj subverziven komad. Ne potrebuje komentarja. 

Čeprav vokalna pedantnost Uroša Buha v primerjavi z zamazano, pankersko teatralnostjo in prav takšnim stihopisjem Jureta Novaka deluje kontrastno, na trenutke skorajda antagonistično, verjetno prav te osebnostne in estetske napetosti vsakega od njiju ženejo izven cone udobja. Iz(ven) lastnega konteksta. V skupnih presekih in osiščih (morda tudi s kakšnim kompromisom vred), med kompostiranjem družbene realnosti, česanjem ali kuštranjem pesniških in glasbenih struktur, v kopanju po lastnem gnoju in znoju kolobarijo njune lumpenproletarske prigod(b)e. 

Kaj se torej zgodi, ko trčita tale pesnik in tale glasbenik? Oddiha od trivialnih mimobežnosti ni. Hermetičnosti in zatikanj ni. Prozodija je »sedi pet«. Za ostale »izkontekstne« sodbe pa našpičite ušesa sami.