Komorni zaključek Koncertnega ateljeja

V zadnjem večeru Koncertnega ateljeja v dvorani Društva slovenskih skladateljev so se člani Godalnega kvarteta Accadémia posvetili skladateljem Wolfgangu Amadeusu Mozartu, Tilnu Slakanu in Žigi Staniču. Ves čas sodelujejo med seboj, v njih pa je dovolj tako duhovite ironije kot tudi melanholije in nepričakovanih učinkov trkanja, pokov in škripanja. Ta razširjeni zvočni svet nas premakne v širši ambient sobivanja klasične melodije z ostalimi zvočnimi učinki in nas popelje v kleno duhovito, a hkrati resnobno in zavezujočo celoto.

Slišali smo bleščeči Mozartov Godalni kvartet št. 17 v B-duru, K 458, imenovan tudi Lovski kvartet. Člani kvarteta so ga poustvarili s poudarkom bolj na izpovednosti kot lahkotnosti. Njihov izraz je bil intenziven in poln čustvenega naboja ter manj ležeren kot sicer. V drugem stavku so se povezali v umirjeni igri z mehkimi gradacijami. Tretji stavek je bil izveden skladno in izpeto v vseh odtenkih, tudi z nekoliko več mehkobe in poudarjeno spevnostjo. V zadnjem stavku smo dobili občutek, da zasedbi resnično ustrezajo kontrastni deli, v katerih so glasbeniki pokazali ognjevitost in brezhibno prehajali iz tihih pasaž v močnejše ter izrazili svoj čut za komorno muziciranje in enotni izraz. Lucidna virtuoznost, s katero so zaključili koncert, se je izkazala v barvno polni, vešči igri.

Zanimivo delo Sagittarius za godalni kvartet Tilna Slakana je zvenelo kot potovanje skozi vrsto razpoloženj, ki jih povezuje nežna melodija. Ta se ob kleni ritmični opori razraste v močno igro in intenzivno, zgoščeno pripoved v nepopustljivem tempu vse do konca. Izraža dvojno naravo, ki se kaže v svoji kontrastnosti. Gre za novejše delo, ki je spričo svoje intenzivnosti ostalo v naši zavesti.

Zadnja in humorna skladba Žige Staniča je že med spoznavanjem z njo zabavala tudi člane kvarteta, saj ponazarja, kot smo izvedeli iz uvodnega pogovora, lov na komarja. Srečamo učinke, kot sta mijavkanje in piskanje vlaka, in nasploh je vseskozi polna spektakularnih zvokov. Melodija je le eden od delov skladbe, spremljajo jo intervencije na violi in čelu, izvajalci si pričnejo odgovarjati v glissandih in pokih ter ob škripanju violončela. V nadaljevanju dobimo vtis, kot bi se izvajalci razdelili v štiri sobivajoče svetove, ki se stikajo, sekajo, dopolnjujejo, si odgovarjajo, se prepletajo med seboj in spet oddaljujejo. Ves čas sodelujejo med seboj, v njih pa je dovolj tako duhovite ironije kot tudi melanholije in nepričakovanih učinkov trkanja, pokov in škripanja. Ta razširjeni zvočni svet nas premakne v širši ambient sobivanja klasične melodije z ostalimi zvočnimi učinki in nas popelje v kleno duhovito, a hkrati resnobno in zavezujočo celoto.