Mariborske glasbene legende – Yesterday danes, Maribor

Maribor si je nekoč prislužil oznako »slovenski Liverpool«. Tam se je namreč že v šestdesetih letih, kmalu po t. i. »britanski invaziji« in ponovnem vstajenju rokenrola z zasedbami, kot so The Beatles, The Rolling Stones, The Animals, The Kinks, Manfred Mann, Yardbirds idr., v pretežno delavskem okolju, kar je Maribor takrat bil, izoblikovala živahna rockovska scena, ki je pomembno vplivala na razvoj slovenske popularne glasbe. Na čelu razpoznavnosti in pomena tozadevno verjetno stoji zasedba Rdeči dečki, v kateri sta se sredi šestdesetih kalila tako Edvin Fliser kot Neca Falk, The Chains z Alenko Pinterič in Ditko Haberl pa je bila ena izmed prvih, če ne sploh prva resna slovenska »dekliška« zasedba po vzoru tujih »dekliških« riteminbluesovskih zasedb, v veliki meri pod okriljem Phila Spectorja in detroitske založbe Motown. Ni treba podrobno poznati zgodovine slovenske popularne glasbe, da postane očitno, da uvodna oznaka ni pretirano izvita iz trte in da je Maribor (in Štajerska) bil kalilnica pomembnih akterjev naše scene. (Medklic: Mojmir Sepe in Tadej Hrušovar, denimo, imata celjske korenine.) In če za hip pozabimo na mariborske rockerje, ki so pozneje našli svoje mesto na slovenski sceni v taki ali drugačni obliki popevke (Edvin Fliser, Alfi Nipič, Milan Petrovič, Čudežna polja, Ivo Mojzer, Ditka Haberl, Alenka Pinterič, Neca Falk), ni nič manj res, da se je v Mariboru kalila tudi progresivna rockerska scena, ki je bila komercialno manj prodorna.

Dokaz za zgornje trditve je nedavno tega objavljena raziskava Dušana Hedla o mariborskih rockovskih koreninah. Najprej je rodila vinilno ploščo z arhivskimi posnetki, ki je pri založbi Subkulturni azil, sicer organizatorju pričujočega projekta, izšla leta 2012, zdaj pa pričakujemo še koncert zasedb, zastopanih na plošči; zasedb, ki so po zaslugi raziskave doživele prvi korak h glasbenozgodovinski kanonizaciji.

V petek, 16. 5. 2014, bomo ob 19.00 v mariborski Festivalni dvorani Lent lahko slišali pisano paleto »mariborske invazije«, zasedb, ki so v naš prostor v šestdesetih pripeljale (onkraj naših meja takrat ponovno oživljeni) rokenrol. V Mariboru so delovale tako klasičnorockovske, »beat« zasedbe kot tudi psihedelične s tršim zvokom, progresivnorockerske zasedbe. Poudarek je bil na izvajanju skladb legendarnih tujih skupin in posameznikov; na repertoarjih mariborskih rokerjev so bili tako Beatli kot Stonesi in Creedence Clearwater Revival. Vendar so, zlasti progresivnejše zasedbe, igrale predvsem lastne skladbe, kar je precej pomembno. Na pričujočem koncertu bomo lahko slišali Rdeče dečke, Homemakers, Inkvizicijo, After Eight, LSD, Bisere, Hevreko, Grif, Stratus Quo, Savano, Čudežna polja, kot soliste pa zlasti Slavca L. Kovačiča (sicer člana Čudežnih polj), Milana Petroviča in Edvina Fliserja.

Prva generacija rokerjev je naše kraje oplazila šele v popevkarskih reinkarnacijah v šestdesetih; Elvis, denimo, je k nam prišel kot uglajeni pevec balad – poznamo jih: It's Now Or Never, Wooden Heart, Surrender idr., medtem ko smo prvi val »upornikov« na čelu z zgodnjim Elvisom, Eddiejem Cochranom, Genom Vincentom, Buddyjem Hollyjem, Carlom Perkinsom, Billom Haleyjem, Chuckom Berryjem, Little Richardom, Fatsom Dominom nekako preskočili, tudi blues in ritem in blues sta k nam prišla bolj preko vpliva rock zasedb iz šestdesetih, tako Beatlov in Stonesov kot benda Johna Mayalla in pozneje Cream z Ericom Claptonom. V ZDA so na svoje rokerske korenine precej hitro pozabili, že proti koncu petdesetih let, v Veliki Britaniji pa se rokerska scena v petdesetih sploh ni razvila (morda velja omeniti zgolj Tommyja Steela in nekoliko bolj komercialno zgodnjo kariero Cliffa Richarda), v manjši meri le v posvečenih bluesovskih krogih in, sredi petdesetih, ob prihodu skiffla, ki je bil nekakšna naspidirana folk ekvivalenca zgodnjemu rokenrolu, zlasti v osebi Lonnieja Donegana, ki je po karieri v jazzovskih ansamblih leta 1956 izdal prvo 10'' ploščo Showcase. Če prebiramo biografije tedanjih izvajalcev, ugotovimo, da so v Veliki Britaniji v drugi polovici petdesetih in zgodnjih šestdesetih letih le redki imeli plošče ameriških rockovskih pionirjev. Ja, Elvisa se je seveda dalo dobiti, tudi nekatere male plošče drugih zgoraj omenjenih, ki so snemali pri velikih založbah, albumi afroameriških izvajalcev pa so bili nekoliko težje dosegljivi, zlasti tisti, ki so prišli iz bluesovskih krogov (denimo založbe Chess). Britanskih zasedb, ki so bile presežne po repertoarju in kakovosti, večinoma tudi niso zanimali »greatest hits«, pač pa skladbe, skrite na hrbtnih straneh malih plošč in zakopane proti koncu albumov.

Tako pravi zgodovina, ki se tudi pri nas začenja nekolikanj bolj obračati h koreninam in k raziskovanju glasbene zgodovine. Projekt mariborskih glasbenih legend je, kot rečeno, pomemben korak h kanonizaciji nekaterih ključnih glasbenih pojavov. Vabljeni v Festivalno dvorano Lent, splača pa se prebrati tudi Hedlovo raziskavo, ki so jo pri založbi Subkulturni azil priložili k medijskemu obvestilu o prihajajočem koncertu. V njej so podrobno pojasnjena vsa zgodovinska ozadja mariborske scene in zasedb.