27.02.2018

Liverpool krat deset

Dokumentarni film, ki pokaže, zakaj je bil Maribor zaradi »bitlesov« najbolj meščanski v šestdesetih.

Jaša Lorenčič

Prizor iz dokumentarca Maribor jugoslovanski Liverpool
Foto: © Kulturni center Maribor

Maribor je bil nekoč jugoslovanski Liverpool. Bil. Bil je tudi Manchester, kot je decembra 2016 še bolj(e) povzela razstava v Muzeju narodne osvoboditve. In lahko bi bil Bristol, Sheffield in še kaj, če se je že odločil, da bo sprejemal primerjave z britanskimi mesti. Pa se ni. Ampak Maribor je vsekakor bil jugoslovanski Liverpool. Že zato, ker je imel bitlese, »dugolasce«. In sceno. Veliko sceno.  

Tako kot ne dolgih, hipijevskih las, mu tudi tega naziva nihče ne more vzeti. (Stranski) učinek dokumentarca Maribor jugoslovanski Liverpool, ki je nastajal v letih 2012 in 2014, je to, da je z leti in nostalgijo vse več poudarka na pridevniku »jugoslovanski«. Tam se skriva njegova posebnost in drugačnost v preglednem, vsebinskem, a tudi zgodbeno nekoliko premalo oprijemljivem dokumentarcu. Ki pa vseeno daje prepotrebno samozavest, ko mestu sporoča, da je nekoč bilo res veliko, ker se je kot tako tudi dojemalo. Dovolj veliko, da je v šestdesetih tam vadilo kar 250 skupin. Tako sceno je imel po raziskavi dokumentarca le še Zagreb. Ali kot slišimo v filmu: »Maribor je bil Liverpool krat deset!« 

Maribor jugoslovanski Liverpool je skok v aktivno preteklost, ki je nastal v pasivni sedanjosti. Že uvodoma se avtor, ko se je analize scene šestdesetih lotil marca 2012, sprašuje, kako to, da vseh teh akterjev ni srečal že prej. Zato je dokumentarec nujno potreben, kot je bila akcija Kulturnega centra Maribor, ki je v letih 2012 in 2014 organiziral koncert Yesterday Danes, izdal vinilni album Yugoslavia Rock Legends, Maribor, Slovenija, zdaj pa je na spletu ponudil še dokumentarec. Pozna se, da je nastopil angažma za nostalgijo in zgodovinski pregled, vreden mesta Maribor. Z občutkom, da nikoli ni prepozno.

Dokumentarec išče ravnotežje med zgodovino in živo zgodovino. Kar nekoliko pogrešamo, je osnovna poanta, katero le nakaže Fistravec: »Vsi pač niso hoteli poslušati harmonike, za mlade je to bil tudi upor.« Bolj kot prevzemanje tujih vzorov in vplivov je tihi adut filma to, da je Maribor resnično igral, plesal, pel. To dokumentarec bolj našteje, nekoliko slabše pa pove in prikaže. A se mu glavna prekotrojanska poanta vendarle posreči: »Ljubljana ni nikoli več dovolila, da bi se kaj takega ponovilo. Kar se je izkazalo kot peklenski medijski načrt centra proti periferiji za vse kasnejše generacije.«

Režijsko, scenaristično, montažno in dramaturško ni le zajel časa beatniške subkulture, ampak je, kar sploh ni kritika, tudi ostal v tistem času. Po svoje je to moč dokumentarca, ker je močen ravno v tem, da skuša dati pristno retrospektivo in zgodovinski odtis tistih, ki so bili tam in takrat. »Veš pisker!« je Danilo Karba opisal, kako si je naredil prve »bobne«, pa Tedy Lah, ki domiselno navrže, kako je zaspal v šoli, ker je ponoči poslušal Radio Luxembourg. »Takrat sem bil zvezda, ker sem znal štiri nove komade. Danes bi se temu smejali vsi.«

Dokumentarec je učinkovit, če se ga ocenjuje iz arhivske perspektive, saj ima retrospektivno vrednost, ki bo prišla prav tako zajeti kot prihodnjim generacijam. Scenarij Dušana Hedla, ki je film režiral skupaj z Markom Radmilovičem, je klasičen, pregleden, vendar mestoma premalo dinamičen za pripovedovalca stare šole Dušana Tomažiča, in to zlasti ob pomanjkanju arhivskih posnetkov. Škoda je na primer, da koncert z Ljudskega vrta leta 1970 ni pospremljen z izjavami vsaj izvajalcev ali, še bolje, obiskovalcev, ki bi lahko obudili spomin na obdobje, ko se je v Hali C prvim »električarjem« govorilo, da jim bo zmanjkalo »štroma«. »Elektrike ni zmanjkalo. Maribor je zgledal veliko bolj mestno kot kdajkoli potem [zaradi Hale C].« 

Dokumentarcu, ki se ere loteva tako po vertikalni kot horizontalni časovnici, je ob rahlo konfuzni strukturi, ki bolj sledi časovni kot bolj smiselni osebnostni premici, nekoliko težje slediti v primerjavi s sorodnimi današnjimi izdelki, saj predvideva (če ne kar terja) predznanje, ki pa ga hkrati preveč obnavlja za tiste, ki jih nagovarjajo ravno vsi sodelujoči v dokumentarcu. 

Film po drugi strani skozi sociološko in politološko prizmo pogumno ugotavlja, da je bilo več rocka v šestdesetih kot v sedemdesetih, kar naj bi nakazovalo na kasnejšo večjo politično represijo. Dobra stvar so drobtinice, kot je, da je bil pogoj na kitarijadi to, da je od štirih pesmi vsaj ena skladba avtorska. In da so se Rdeči dečki leta 1968 uvrstili za Mladimi levi in Belim vranami, kar postavlja zgodbo v vseslovenski kontekst. Kar je presežek, so sveži posnetki vaj še vedno uigranih Biserov in Rdečih dečkov, ki kažejo, da so ti gospodje nekoč resnično znali igrati in znajo to še danes. Tu se skriva biser dokumentarca, v zeitgeistu Edvina Fliserja in ekipe, ki ne samo verjamejo v tiste čase, temveč jih obudijo vsakič znova, pa četudi le na vajah. To je ljubezen do glasbe. 

Ker posnetkov ni dovolj, pri čemer dokumentarec izpostavi nemarno ravnanje z zapuščino posnetkov, film sloni na izjavah. Redek preblisk je izjava Zvonka Babiča, takrat menedžerja, ki pove, da ni bilo zavisti med skupinami. Da je to bila scena in sodelovanje, kar namiguje na razloge za preboj. Kaj točno je bil preboj? O tem govori Mirko Fistravec, ki je z Generacijo šel čez mejo, prek Avstrije do Švice, Nemčije, Francije in še kam, postal Top Generation in živel od glasbe. »Slovenska javnost je prepričana, da je Laibach prvi band, ki je imel hite v tujini. Napaka za dvajset debelih let. Top Generation so izdali dva izredno kvalitetna avtorsko in produkcijsko singla v tujini,« razkrije film, ki se hkrati zaveda mej fenomena. »Z gotovostjo lahko trdimo, da so ustvarili vsaj dva top avtorska komada, Fistravec pa trdi, da ne sodi v slovensko avtorsko produkcijo.« 

Dokumentarec išče ravnotežje med zgodovino in živo zgodovino. Kar nekoliko pogrešamo, je osnovna poanta, katero le nakaže Fistravec: »Vsi pač niso hoteli poslušati harmonike, za mlade je to bil tudi upor.« Bolj kot prevzemanje tujih vzorov in vplivov je tihi adut filma to, da je Maribor resnično igral, plesal, pel. To dokumentarec bolj našteje, nekoliko slabše pa pove in prikaže. A se mu glavna prekotrojanska poanta vendarle posreči: »Ljubljana ni nikoli več dovolila, da bi se kaj takega ponovilo. Kar se je izkazalo kot peklenski medijski načrt centra proti periferiji za vse kasnejše generacije.« Iz današnje perspektive precej bolj, denimo, izstopa dejstvo, da je skupina Čudežna polja posnela prvo uradno singlico v slovenskem jeziku (Solze), kot pa to, da so bili fantje izjemni imitatorji (The Beatles). 

Ko After Eight na vajah leta 2013 poprimejo in preigrajo All Right Now, se vidi, da so res verjeli v rock in naredili sceno. Maribor je bil mesto, ki je rado igralo. Zato je bil Liverpool. Maribor je bil za ta del Jugoslavije to, kar je bil Hamburg za taiste glasbenike, ki so dobili prepotrebni pregled in katarzično združitev, ki lažje pojasni, kje so začeli Ivo Mojzer, Edvin Fliser in Neca Falk.

Morda bi to lahko storil bolj povezano, sistematično, pregledno, toda že opis filma kaže, da je bil film dodatek združitvi. Morda pa je to ključna romantika obdobja: da vedno nekaj manjka, od ljudi prek posnetkov do arhiva. Ali kot pove sklepna drzna ugotovitev filma, da so imele generacije šestdesetih večji odnos in željo do podjetništva kot kasnejše, čeprav se je družbenopolitični sistem spremenil. Z uporniškim sporočilom: »Naj ti bandi začnejo nastopati in pokažejo, kako se stvarem streže.«