Povoji našega rocka

»Iz kasnejše perspektive so slovenski pop mediji povzdignili Maribor v mali Liverpool, zahvaljujoč Rdečim dečkom in Fliserju ter Boemom, Biserom, Inkvizitorjem … Lidiji Kodrič, Ivu Mojzerju, Ditki Haberl, Neci Falk, Ervini Štelcl in, seveda, Alenki Pinterič,« je o mariborski beat in rokenrol sceni šestdesetih let zapisal Siniša Škarica v knjigi Kad je rock bio mlad. Skupaj z istoimensko antologijo šestih cedejev je zaobjel, zbral in dokumentiral beat in rokenrol (z)godbo, ki je odmevala po Jugoslaviji v divjih šestdesetih letih po kitarijadah, in tako na enem mestu zbral in posledično očuval (pre)pomembni kos zakladnice povojev rock glasbe na tem koncu sveta.

Novi prispevek k odkrivanju in ohranjanju te zapuščine je vinilna antologijska kompilacija Yugoslavia Rock Legends – Maribor, Slovenia. Sodeč po naslovu, lahko v prihodnje pričakujemo podobne rockovske antologije izpod okrilja založbe Subkulturni azil, ki nas je v zadnjih letih prijetno presenetila z antologijami ex-Yu elektronike v zbirki Monofonika. Tudi za tem novim projektom stoji zvedavi Dušan Hedl, ki se je z njim spustil v raziskovanje legend(e) o močni mariborski rokenrol sceni.

Beat glasba se je v Mariboru začela igrati na prelomu iz petdesetih v šestdeseta leta. »Stvari so se pričele dogajati v Londonu in Mariboru skoraj istočasno,« zatrdi Hedl v svojem priloženem besedilu o fenomenu rokenrol beat scene v Mariboru, ki je bila od sredine šestdesetih let plodna, razigrana in skuštrana. Era električnih kitar se prične, ko tovrstne mlade skupine izrinejo revijalne skupine iz Hale C mariborskega gospodarskega razstavišča in zasedejo Klub mladih. Vrhunec pa je dosegla leta 1968. V Mariboru naj bi v tem času vadilo, igralo in nastopalo več kot dvesto petdeset beat in rokenrol bendov. Motorja scene in hkrati rivala sta bili skupini Rdeči dečki in Generacija, ki je nastala iz Koralov. Njuno rivalstvo se je kazalo skozi pripadnost Beatlesom oziroma Rolling Stonesom. Ob poslušanju nove muzike na radiu Luxemburg se je po plošče hodilo v Avstrijo ali še dlje. Kmalu je trgovina Državne založbe na Partizanski cesti začela prodajati plošče tujih založb, kar je bil eden redkih primerov v tedanji Jugoslaviji. V časopisu Večer je Srečko Niedorfer beležil dogajanje na sceni. Hlače in suknjiči so se šivali pri lokalnih specializiranih krojačih. Pojavljati so se začeli prvi menedžerji. Maribor »je imel v šestdesetih izredno močno rock’n’roll sceno, ki je bila v jugoslovanskem merilu primerljiva le še z zagrebško. Pričevanja govorijo o množici garažnih skupin v različnih delih mesta. Maribor je bil takrat v kulturnem pomenu veliko večji in bolj meščanski kakor danes.«

Beatniki in prvi rockerji so na svojih plečih doživeli tudi udarce pendrekov in lov na čarovnice. Ljudska »frizerska« milica je s škarjami preganjala dolgolasce po ulicah (to zgodbo je povzel Lačni Franz v skladbi Bitles), mediji so podpihovali moralno paniko, zaradi rokenrola je bila v Mariboru uvedena hora legalis med osmo zvečer in šesto zjutraj. Hedlovo besedilo, ki oriše širši družbeni in (sub)kulturni kontekst mariborskega rokenrola, dopolnjujejo spomini Darka Mustajbašiča – Baše iz skupine The New Comes. Ob na papir izlitih zgodbah so k plošči dodane še izbrskane fotografije, kopije časopisnih izrezkov in plakatov ter spisek postav bendov, ki lahko služijo za nadaljnje raziskovanje te v tančico skrivnosti zavite (z)godbe.

Lani se je Dušan Hedl zakopal v arhive mariborskega radia, ki je od leta 1964 snemal beat in rokenrol skupine. Pregledovanje in premetavanje zaprašenih škatel trakov in kolutov iz obdobja 1962–1976 ni obrodilo veliko sadov. Na pričujoči kompilaciji najdemo le dve skladbi z Radia Maribor in še ti, Alarm s pesmijo Večne sanje in Grif s pesmijo Na severu nič novega, sta iz kasnejšega obdobja, iz predpankerskega leta 1976. Da bi uredil in sestavil dovolj kredibilno kompilacijo, je bil Hedl primoran najti alternativno pot. Neobstoječe, neohranjene ali izgubljene posnetke osrednjih imen je nadomestil z živimi posnetki koncerta Yesterday, na katerem so se marca 1988 v mariborski Hali C ponovno zbrala legendarna imena naše prve rockovske generacije. S tega koncerta izvirajo posnetki skupine The Homemakers, v kateri je začel svojo glasbeno pot bodoči Buldožer Andrej Veble; venček dekliške The Chains, katere najbolj znano zasedbo so tvorile Ditka Haberl, Breda Pinterič, Alenka Cilenšek in Alenka Pinterič; skupine The New Comes, Rdečih dečkov z Neco Falk in prvega rock pevca v Sloveniji Milana Petrovića iz Koralov, Generacije in kasneje Top Generation. Slednji veljajo za prvi slovenski rockovski izvozni bend, ki je v začetku sedemdesetih let izdal dva singla v tujini. Pesmi z njiju, Stop, Stop in Waiting for a Train, najdemo na pričujoči plošči. Ob njih pa še koncertni posnetek Čudežnega polja s koncerta v Poreču leta 1975 in skladbo Trans Ego Express, ki so jo leta 1976 posneli v Londonu. Biser plošče je otvoritvena Naša pesem Rdečih dečkov, posneta na kasetofon na koncertu v Hali Tivoli v Ljubljani leta 1968. Ujeti šundr nam razgali evforijo, ki jo je sprožil rokenrol med mladimi. Ob objavljenih fotografijah, prigodah in genezi rokenrola v Mariboru je to še en odličen dokazni material, da je bila scena še kako živa. In je zaušnica vsem, ki še kar tarnajo, da se pred punkom ni zgodilo nič (posebnega ali pretresljivega) na polju mladinske, rockovske in urbane kulture pri nas. Odropota kot klic in poziv vsem, ki imajo kakršnekoli posnetke iz tega obdobja, da se oglasijo na naslovu založbe, ki ji je vsekakor mar za ohranitev, obdelavo in objavo zanemarjene in zavržene zakladnice naše prve generacije rocka, ki jo je v večji meri požrla estrada in (slovenska) popevka.

Čeprav nam plošča Yugoslavia Rock Legends – Maribor, Slovenia ne ponudi v celoti izvirnih posnetkov mariborskih rockovskih skupin, nam vendarle približa košček izgubljene (lokalne) zgodovine in razgrne, kako se je iz nerazlikovanega posnemanja angloameriških vzorov razvijala avtorska in avtentična rockovska govorica, ki se je skozi sedemdeseta leta z otroci cvetja kakopak oprijela progresivnejših smernic. Oziroma, če povzamem po Jožetu Vogrincu iz besedila Kako neka godba postane slovenska?, podobno kot Kameleoni iz Kopra so na tej plošči zbrana imena »elektrizirale slovensko in jugoslovansko publiko in naredile 'beat' za glasbo, ki se jo igra in posluša tako kot drugod. Postala je naša, ker je postala del naših življenj, morda nebistven ali vsiljiv za mimoidoče, a nepogrešljiv za vitalni del neke generacije.«