MENT Ljubljana I. del: Trije dnevi brez kontemplacije

Program tridnevnega predstavitvenega glasbenega festivala MENT je prevelik zalogaj za enega človeka, zato je priporočljiva vnaprejšnja predpriprava: še pred začetkom seznanitev z nastopajočimi in izbor najzanimivejših po profesionalni ali osebni preferenci, njihovo rangiranje pa mora biti usklajeno z urnikom nastopov. Brez vnaprej zastavljenega načrta gibanja s koncerta na koncert in z enega na drugo koncertno prizorišče se namreč obiskovalcu kaj hitro zgodi, da se izgubi v gužvi delegatov, izvajalcev in obiskovalcev, da ga požre dinamika množice in kot kura brez glave leta naokoli, na koncu pa ostane praznih rok v vrsti čakajočih pred polnim klubom in se mora razočaran zadovoljiti s kakšnim drugim dostopnim koncertom. Potrebni so tudi potrpežljivost, odrekanje – če ne gre, pač ne gre – in alternativne izbire. Na vse to nas opozarja organizator, ko pravi, naj bomo na izbranih koncertih dovolj zgodaj, saj so kapacitete prizorišč omejene in se ti zato lahko hitro napolnijo. Vse to moramo vzeti v zakup, ko se odpravimo na Ment. Letošnji moMent si bom med drugim zapomnil po tem, da ga ni pospremil doslej obvezni gost, sneg. Predvsem pa po dobrem odzivu občinstva, ki je pokupilo vstopnice, tako da je letos predstavitveni glasbeni festival prerasel dogodek, namenjen zgolj glasbenim (pol)profesionalcem in menedžerjem. Če se bo takšen odziv in zanimanje za koncerte evropskih in drugih glasbenih imen, ki niso ravno znana in popularna ter se težko prebijejo v našo medijsko krajino, nadaljeval in izkazoval čez vse leto, potem bo to vsekakor spodbudno za sceno. Ne požvižgajmo se na dejstvo, da Menta ne bi bilo brez razvejane in raznolike glasbene scene, brez vztrajnosti, upornosti, trmoglavosti, prebojnosti, profesionalnosti in ustvarjalnosti njenih akterk in akterjev.

Obisk letošnjega Menta sem skoncentriral zgolj na koncerte. Zaradi preobilice drugih dnevnih obveznosti sem se odrekel obisku konferenčnega dela programa. Čeprav me letošnja selekcija nastopajočih med poslušanjem z namenom izbora ni pretirano navdušila, prej porodila kar nekaj skepse, sestavljanje maršrute za četrtkov in petkov večer ni bilo tako preprosto kot za sredo, ko se je vse odvijalo v Kinu Šiška v veliki Katedrali in klubski Komuni. 

Prvi dan

Tudi letos se je pokazalo, da imajo Mentovi selektorji najmanj sreče pri sestavi otvoritvenega večera. Ne glede na izkazano skrb in željo po čim bolj atraktivnem programu so v veliko dvorano postavili dve na papirju in spletu izzivalni imeni, vendar ne ukrajinske gledališčnice Dakh Daughters ne zastavonoša nove britanske jazz scene Kamaal Williams z zasedbo niso častno opravili svoje vloge. Dakh Daughters bi se bolje znašle na tiste dni iztekajočem se festivalu kulturno-umetnostne vzgoje Bobri, so pa bile s svojim glasbeno-teatraličnim mišmašem svojevrstno opozorilo na trend med novodobnimi izvajalci in tudi levjim deležem letošnjih Mentovcev, da namreč vse preveč posiljeno mešajo in prepletajo med seboj že skoraj vse, kar jim pride pod roke, in tako izgubijo ustvarjalno ost in avtorsko identiteto. Obljubljeni vrhunec večera s Williamsom se ni zgodil. Čeprav mu je spremljevalni bend držal močno in brezhibno oporo, je novopečeni tridesetletnik pustil bled vtis s svojim razpuščenim žuriranjem za klaviaturami in sintetizatorji. Ker ni bil pri stvari, sem raje kar pobegnil in za hip pomislil, da bi bili z electrom nagruvani turški psihedeliki iz Lalalar boljša poslastica v zgornji, veliki Katedrali kot pa v nabito polni mali Komuni, kjer jim pa ob vsem njihovem stasu ni uspelo vzpostaviti magičnega stika s publiko. To je uspelo domačim mladcem Pantaloons, ki jim je pripadla čast s trubaškim maršem skozi Kino Šiška odpreti letošnji, šesti Ment in nato pripeljati h koncu – pravzaprav vrhuncu – prvi koncertni večer. Trojka na tubi in saksofonu ter za bobni je bila s svojo predanostjo vrlo nasprotje pretenciozni zvezdi novega londonskega jazza v veliki dvorani. Po lanskem odkritju na Klubskem maratonu nadaljuje svoj marš, v katerem pa fantom bolj ležijo blagi in melanholično opojni komadi kot pa nabrite poskočnice. 

Drugi dan

Dan se je zame začel s šilcem vodke v Kameri Kina Šiška na sprejemu ruske ekipe Moscow Music Week in iniciative RUSH, ki nas je povabila na koncert zasedbe Inturist v Komuno. Na njenem čelu stoji kitarist in vokalist Jevgenij Gorbunov, ki smo ga na Mentu pred dvema letoma spoznali kot člana skupine Glintshake. Tokrat se je predstavil s projektom, posrečeno poimenovanim po turistični agenciji za tuje turiste iz sovjetskih časov in po modernem hotelu za tuje turiste, ki je v sedemdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja stal v središču Moskve, blizu Rdečega trga. Kvartet raziskujoče prepleta kitarski novi val s ščepci jazza, popa, eksperimenta in abstraktnih besednih iger. Gorbunovovo odrezavo pletenje na kitari imenitno dopolnjuje razigran saksofon. In dlje ko je trajal ta tri četrt ure dolg nastop, bolj in bolj je izraznost preveval duh jugoslovanskega novega vala; prav turistov s tem pasošem pa je bilo največ v hotelu Inturist. Sledil je še nastop uniformiranega kolektiva Solo Ansamblis iz Litve, ki je svojo temačno electro-postpunkovsko grotesko proti koncu koncerta pripeljal z meglo na vrhunec. Nekaj podobnega je skušal uprizoriti še enkrat istega večera v Klubu Gromka, kjer je kot presenečenje nastopil namesto odpadle zasedbe It's Everyone Else, vendar učinek še zdaleč ni bil primerljiv, pravzaprav je sebe in prisotne zadušil z dimom. 

Četrtkov koncertni večer je bil v znamenju novice, da so vstopnice razprodane, kar se je seveda poznalo na prizoriščih. Po obisku ponesrečenega koncerta Baska Amorante v Dijaškem domu Tabor, ki je hotel preveč pokazati in se je s svojim petjem zapletel v zanke efektov, sem se napotil ujet slovaški bend 52 Hertz Whale, vendar sem ostal praznih rok pred nabito polnim Klubom Gromka. Sem pa zato v Menzi pri koritu ujel italijansko zasedbo Ottone Pesante, še kar dobro znanko slovenskih odrov. Tudi tokrat je trojka, ki s trobili razpihuje orkanski metal, uprizorila ognjevito predstavo in še enkrat podčrtala, da so trobila na pohodu in da so lahko nevarnejša od kitarskih rifov in rafalov. V skrbi, da bi si zagotovil prostor na koncertu ene najbolj pričakovanih in atraktivnih novorockovskih skupin na letošnjem Mentu, angleške Black Country, New Road, sem v Gala hali ujel še zadnji kos nastopa domačega benda 7AM. Dobro je naelektril ozračje s svojim distorziranim punkom melanholije, predvsem pa je izstopilo to, da se DIY trojka osvobaja svoje introvertiranosti. Ta kot da je preskočila na angleška dekleta in fante, ki se niso izkazali s svojim raztrganim kolažem. Še najboljši vtis so pustili v delih, ko je v prvo linijo stopil vokal frontmana, drugače pa je sedemčlanski kolektiv deloval zelo medlo in prav nič prepričljivo. Bolj strumno in ponosno v slovanskem slogu je sledila še ena napovedana poslastica večera, Молчат Дома, ki je nedavno stopila pod okrilje renomirane newyorške založbe Sacred Bones. Po Super Besse smo dobili še eno belorusko porcijo Joy Division. Tako kot mi ostaja nepojasnjena radioaktivna zastrupljenost bendov iz tega vzhodnega dela Evrope z Joy Division, me je cel koncert čudilo, kaj je tako silovito magnetnega v početju tega benda, da mu občinstvo preprosto je iz roke – morda darkersko ikonična poza benda, morda klena vzvišenost in avtoritarnost po kopitu beloruskega predsednika. Na srečo nisem bil edini, ki sem se o tem spraševal. Zabavna razprava s turško kolegico na to temo je trajala predolgo, cel koncert, tako da mi ni uspelo ujeti francoskih kozmičnih stonerjev Slift, ki smo jih imeli priložnost slišati pred letom dni pred Jonom Spencerjem v Kinu Šiška. 

Na poti iz Gala hale proti svojemu kolesu sem se ustavil še v Channel Zeru, kamor sem zašel povsem nepripravljen in, blago rečeno, doživel popoln šok. Ko sem namreč vstopil v klub, se je po odru potikal mož, ki mi je deloval kot padalec, kot bi se na odru znašel bolj slučajno oziroma se je tja pravzaprav vsilil. Ko se je priklopil in vžgal vse svoje aparature in pripomočke, pa sem se začel spraševati, če je padel z lune. Še en primerek posiljenega mešanja vsega na vse pretege. Ko se je klub pošteno napolnil in so že vsi okoli mene gibali z boki, sem dognal, da sem pravzaprav jaz padel z lune in bo bolje, da se poslovim ter sprostim prostor novodobnim Zemljanom. Naslednje jutro sem ugotovil, da je šlo za slovaškega artista FVLCRVM-a.

Tretji dan

Zadnji dan šestega Menta sem začel na v Hribarjevi dvorani na gradu, kjer je nastopila poljska zasedba Trupa Trupa, varovanka založbe Glitterbeat. Ne glede na bolj statično pozo zasedbe in kar malce osladno ponavljajoče se napovedi komadov s strani osrednjega pevca in kitarista skupine so bili razdelani in nadgrajeni komadi pravo nasprotje omenjenemu mešanju vsemogočega med sabo. Sicer si tudi poljski kvartet privošči preplet marsičesa, a je pri tem čvrst, ne klecne. Skozi atmosferično repeticijo ostaja konstitutiven, ne zapade v nepotrebno raztegovanje. Poslušalcu pušča prostor za domišljijo in spodbuja njemu lastno interpretacijo, sploh ko zaide v mračnejše zvočne sfere, ki pa jim kvartet ne pusti, da bi prevladale, kaj šele se banalizirale. Trupo Trupo bi si želel ogledati na samostojnem koncertu. 

Sledil je sprehod po gradu, in labirint stopnic me je pripeljal v nabito Skalno dvorano, na dnu katere so poskakovali Francozi iz Cheap House, ki pa jih zaradi pravkar doživetega koncerta nisem mogel požreti. V senci reflektorjev in s pogledom v hrbet množice pod seboj sem se soočil s slabo platjo predstavitvenih glasbenih festivalov, kjer kot na tržnici mrgoli na kopice takšnih in drugačnih bendov, tako da je poslušalec prisiljen v hipu zamenjati vzdušje in si preprosto ne more privoščiti kontemplacije. Hm!? To ni samo problem showcase festivalov, je pravzaprav problem moderne družbe, saj hiperinformacije zahtevajo hitro žvečenje in predelavo, tako da jih sploh ne premislimo. Tudi Skinny Pelembe me ni prevzel, zato sem se s kolegi raje odpravil na zrak in kmalu zatem vzel pot pod noge. Na poti z gradu sem si zbistril glavo in se odpravil na Metelkovo. 

Preostali del večera sem preživel na relaciji med kluboma Gromka in Menza pri koritu, sicer sem imel načrt, da se ustavim še na Scuru Fitchadu v Channel Zeru, a sem se že pri Jalli Jalli obrnil nazaj, ko sem zagledal predolgo vrsto čakajočih. Tudi na Decibelles v Gromko se pred tem nisem mogel prebiti. Ampak naj začnem na začetku, s hrvaško zasedbo Klinika Denisa Kataneca. Markantno zlitje folk izpovednosti s pop-punkovsko melodiko je bilo pravšnje za uvod v kitarsko nadaljevanje. V na videz prijetnih komadih se skriva obilica strupa in žiletk, ki so skozi metaforiko polni življenjskega in čustvenega razgaljanja, slogovno pa je Klinika priklicala skomine po Violent Femmes. Sledil je obisk nastopa prijatelja Damirja Avdića v Menzi, kjer je v svojem nepopustljivem slogu spet uprizoril glasbeno predstavo. Bolj kot njegov nastop me je sicer zanimala reakcija občinstva; med zvestim delom je bilo zaslediti kar precej novih obrazov. Četudi niso razumeli njegovih besedil, se je izkazalo, da je poslušalce prevzel njegov nastop in kitarska antivirtuoznost. Ni jim bilo niti treba razlagati, da gre za nevaren kaliber. Sledila je ostra trojka Šajzerbiterlemon iz beograjskega kolektiva Hali Gali. Primerjave z Repetitorjem ni mogoče preskočiti, vsekakor pa nosi bend silovita sla po glasnem in hrupnem rocku, ki ni le surov in še zelo grob, na trenutke je še neobdelan in kot tak veliko obeta. Prav po dodelanosti in nenazadnje izkušenosti se je od beograjskih mladincev razlikovala domača podtalna superskupina Body Says No, ki svoj surovi rock nevarno polira, tako da sem se vprašal, kdaj bodo vrli glasbeni uredniki Vala 202 prepoznali v tej krepki četvorki domači substitut za njim omiljeni bend Foo Fighters. Proti koncu nastopa sem se taktično preselil v Gromko, kjer sem za rep še ujel ruske shoegazerje Gnoomes, ki jih baje pogostokrat najdemo na vikendu v okolici Rogaške Slatine, njihov zadnji album MU! za angleško založbo Rocket Recordings pa se uvršča med boljše shoegaze albume lanskega leta. Tisti zadnji dve minuti nastopa ne moreta biti dovolj za sodbo o njihovem nastopu, ki je bil pospremljen s toplim zaključnim aplavzom. Menjava občinstva je dala vedeti, da se bo zamenjala tudi energija v klubu, in na mesto zasanjanosti je stopila direktna akcija avstrijsko-litvansko-angleškega feminističnega punk-core kvarteta Petrol Girls, ki je z angažirano pevko na čelu udaril naravnost in brez rokavic po nazadnjaštvu, seksizmu, nacionalizmu, rasizmu in kapitalizmu ter z družbenopolitičnimi pridigami med komadi in v komadih ne le ozaveščal, temveč še razbijal potrošniško zatohlost sveta zabave, ki se hočeš nočeš vleče tudi skozi Ment. 

Dnevi potem

Letošnji moMent si bom med drugim zapomnil po tem, da ga ni pospremil doslej obvezni gost, sneg. Predvsem pa po dobrem odzivu občinstva, ki je pokupilo vstopnice, tako da je letos predstavitveni glasbeni festival prerasel dogodek, namenjen zgolj glasbenim (pol)profesionalcem in menedžerjem. Če se bo takšen odziv in zanimanje za koncerte evropskih in drugih glasbenih imen, ki niso ravno znana in popularna ter se težko prebijejo v našo medijsko krajino, nadaljeval in izkazoval čez vse leto, potem bo to vsekakor spodbudno za sceno. Ne požvižgajmo se na dejstvo, da Menta ne bi bilo brez razvejane in raznolike glasbene scene, brez vztrajnosti, upornosti, trmoglavosti, prebojnosti, profesionalnosti in ustvarjalnosti njenih akterk in akterjev. Nenazadnje tudi tekoča izvedba in odlična organizacija letošnjega Menta izvira in temelji na celostno kultivirani sceni, ki ne premore samo glasbenikov, ampak vrsto prepotrebnega kvalificiranega tehničnega in organizacijskega kadra. Če bomo pa priče Liffe sindromu, ko za časa osrednjega filmskega festivala vlada neverjetno zanimanje za filme, a nato v teku leta splahni, bo kratkoročno trpela scena, dolgoročno pa tudi Ment.