Mistika ljudskosti

Čelista in kontrabasista Gala Goloba poznavalci domače glasbene scene vse od njegovih prvih resnejših avtorskih nastopov doživljajo kot enega najobetavnejših predstavnikov mlajše jazzovske generacije. Njegov inovativni pristop tako k ustvarjanju kot izvajanju glasbe so najprej prepoznali na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana, kamor se je odpravil, da bi nadgradil od zgodnjega otroštva pridobivano glasbeno znanje. Nato se je to odločil poglobiti na Jazz Institute Berlin, kjer so se mu odprle možnosti za najrazličnejša sodelovanja: tako je med drugim postal član zasedbe berlinske pevke Lucía Boffo Group, kolektiva Humboldt Forum Resident Music Collective in kvinteta saksofonistke Fabie Mantwill, ki je leta 2021 prejel nagrado Deutsche Jazzpreis. Nekaj zasedb je ustanovil sam, kot na primer re.chat, Nomadia in Gal Golob Quartet, poleg tega pa deluje tudi v folk skupini Gugutke. Golob svojo avtorsko govorico torej prej kot na solistih gradi na enakovredni obravnavi več linij, ki skrbijo za atmosferično celoto. Edina šibka točka njegovega rokopisa je morda zgolj vnaprej predvidljiva zasnova kompozicij. Ta sloni na sredinski prekinitvi glasbenega toka, kateremu po krajšem premoru sledi vnovična prebuditev istega ali delno spremenjenega nastavka. Večjo mero razgibanosti zaznamo pri zaključevanju glasbene misli, saj se ta včasih sklene naglo, v večini primerov pa izzveni postopoma. Tako kot v poslušalcu še nekaj trenutkov po zadnjem tonu doni to vsebinsko in interpretativno razkošno delo mladega glasbenika, ki se mu upravičeno pripisujejo plodni obeti.

Zaradi vsega naštetega ostaja razpet med Slovenijo in Nemčijo ter opažen pri strokovnih komisijah in organizatorjih koncertnih in festivalskih dogajanj obeh državah in tudi širše. Leta 2022 in leto zatem je na tekmovanju Jazzon prejel nagrado za najboljšo slovensko jazz skladbo in odtlej nastopa na festivalih, kot so Jazzopen Stuttgart, Futurum Festival Leipzig in Bayerischer Jazzweekend. Na domačih tleh se je predstavil v okviru Jazz festivala Ljubljana, Druge godbe, MENT-a in drugih pomembnejših odrov, vključno z lanskoletno izdajo festivala Jazz Cerkno, kar je posledica dejstva, da je bil izbran na natečaju za drugo izvedbo Jazz inkubatorja. Glasbena rezidenca je namenjena glasbenikom, mlajšim od petintridesetih let, ki delujejo na področju jazza in improvizirane glasbe, zajema pa realizacijo prijavljenega avtorskega projekta, koncertno predstavitev (ta je v sklopu devetindvajsete izdaje cerkniškega festivala na njegov drugi dan brezplačno potekala v Glasbeni šoli Cerkno) ter snemanje in izdajo albuma z živimi posnetki. Rezultat je Golobov prvi diskografski izdelek Live at Jazz Cerkno v izvedbi mednarodnega Gal Golob Tria.

Sestav, v katerem sta poleg Goloba kot avtorja kompozicij in vodje (violončelo, elektronika) še ruski alt saksofonist Efim Brajlovskij in nemški bobnar Steven Moser, ki je ob tej priložnosti zamenjal Floriana Fischerja, siceršnjega stalnega člana, je izvedel šest daljših enot, pri čemer se jim je v dveh (the strange sadness of watching passersby on public transit in Syndrome) kot gost pridružil pianist Marko Črnčec. Večina kompozicij se tako melodično kot ritmično napaja v slovenski, balkanski in mediteranski ljudski glasbi, s katero Golob živi od malega. Kljub temu je Žar Kamen morda mogoče prej povezati z Bližnjim vzhodom, poleg tega lahko v skladbah zaznamo vplive klasične glasbe (najbolj v the strange sadness of watching passerby on public transit in v Easy, posvečeni Oskarju) in sodobnih improvizacijskih tehnik. Skupek zveni nekoliko meditativno, izjema je veliko bolj zgoščena, pohitrena in z variacijami in modulacijami teme opremljena skladba Tročan. Golob preizkuša različne tehnike igranja, nemalokrat zato, da bi vzpostavil določen leitmotiv (v tem pogledu izstopajo Kačnica, Žar Kamen in Easy), in vključuje elektronske vložke, ki dodajo zvočno podlago, odmeve ter zlasti mistično atmosfero. Podobno vlogo imajo bobni, ki v ospredje stopijo pri Tročanu in malce bolj jazzovsko obarvanem Syndromu, čeprav na splošno večinoma le zapolnjujejo praznino, v katero s precej neizrazitimi solističnimi vložki, bodisi s podvajanjem bodisi s skupnim podajanjem melodičnih linij (eden najlepših primerov je lirična skladba Easy), družno vstopata saksofon in violončelo.

Golob svojo avtorsko govorico torej prej kot na solistih gradi na enakovredni obravnavi več linij, ki skrbijo za atmosferično celoto. Edina šibka točka njegovega rokopisa je morda zgolj vnaprej predvidljiva zasnova kompozicij. Ta sloni na sredinski prekinitvi glasbenega toka, kateremu po krajšem premoru sledi vnovična prebuditev istega ali delno spremenjenega nastavka. Večjo mero razgibanosti zaznamo pri zaključevanju glasbene misli, saj se ta včasih sklene naglo (Žar Kamen), v večini primerov pa izzveni postopoma. Tako kot v poslušalcu še nekaj trenutkov po zadnjem tonu doni to vsebinsko in interpretativno razkošno delo mladega glasbenika, ki se mu upravičeno pripisujejo plodni obeti.