Mojstra tehnik in estetik

Lahko bi že na začetku ugotovili, da je Frankly (Jan Franko) do popolnosti izpilil samosvoj panonski ambientalni glasbeni izraz. To so tiste zvočne pokrajine, ki jih avtor tako slikovito in barvito opisuje na svojem albumu Life Encoder in katerih odmev sega vse tja, do koder sega njihov odmev. Seveda je panonski pridevnik namenjen avtorjevi rojstni lendavski grudi, a se hkrati nanaša na vibracijski domet godbe, ki na svoji poti lastnoročno ustvarja zvočne bariere, zanke in obvode. Že Franklyjev predhodnik Bad Judgement je prinesel osvežitev na domačo elektronsko sceno, ki prisega na introvertirano ambientalno godbo in ne ravno mainstreamovski IDM zvok. Še kako se je čutilo avtorjevo metalsko basovsko zgodovino, vsaj kar se tiče kreiranja notranje dinamike in podoživljanje utripajočega notranjega nemira. Slednje se tokrat preliva v zlitino fino zgoščenega ugodja, kar nam Frankly nakazuje že uvodoma v skladbah Life Encoder in Our Minds Differ. Zvočno diametralno nasprotje sledi v skladbi Pekel, ki intuitivno razpršeno povzema tako jazzovske kot world music prvine ter jih oblikuje v ornament, ki bi ga lahko poimenovali zvočni ogenj in led. V skladbi Nati se ta rahločutna vibrafonična transverzala sprosti v melanholični kolorit, ki se po začetnem ubrano urbanem kaosu zateče v naravni habitat, prepoln idealističnega sozvočja tolkal in sinthovskih pejsažev. In ko že mislimo, da se harmonično okolje približuje ničti nadmorski višini, nas s svojo ambientalno liturgijo prevzame skladba Breath, ki se sliši kot nekakšna zunajtelesna izkušnja čudovito obarvanih emocij in s pogledom, zazrtim v neskončno daljavo. Za konec dobimo še sublimacijsko mehkobno medigro andaluzijskih kitarskih rifov in ritmičnega rešetanja s skladateljevega namizja v skladbi Why. Frankly aka Jan Franko je do popolnosti »izpilil« samosvoj panonski ambientalni glasbeni izraz. To so tiste zvočne pokrajine, ki jih avtor tako slikovito in barvito opisuje na svojem albumu Life Encoder in katere odmev sega vse tja dokod nam slišni aspekt sega.

Nikson se po treh letih vrača z nadaljevanko Lfo Ufo 2. Nekoč čudežni najstnik bitmejkerske scene, se je prelevil v unikatnega in izjemnega avtorja, ki nam brusi ušesa z nepričakovanim zvočnim spektrom, nekje na pol poti med jazzarijami, hip hopom in beat okostjem. Njegova nova studijska storitev Lfo Ufo 2 je domiselno igriva, in četudi na trenutke deluje globinsko študiozno, vselej ohranja avtorjev ustvarjalni okvir enostavnosti in brezhibne akustike. Poslušalec dobi občutek, da se visokooktanski biti (Al kua, Ne len) cepijo pod njegovimi prsti kot protoni v fuzijskem reaktorju. V skladbi Aight letes goes smo priča pravi rapsodiji ne vedno komplementarnih zvokov, ki jih Nikson uspešno pripelje in odpelje v neznano, dovolj melodično okrožje, v katerem nikoli ni ne odvečnega ne zadušljivega balasta vzdušja in tehnike. Njegov upočasnjeni downtempo, kot na primer skladba Modbap, blagodejno deluje na bobniče, ki so včasih preobčutljivi na (ne)logična zvočna zaporedja. Ravno v tem oziru se kristalizira avtorjeva skladateljska in izvajalska monumentalnost, da nas s svojo godbo pripravi na zvočno predstavo, ki se ne le sliši prvič, ampak se sliši, kot da ne prihaja z Zemlje. Morda najbolj relevantna skladba, dokaz čudovite kakofonije sozvočja, je With no mileage, kjer se glasovni vložki slišijo kot podaljšek Niksonovega inštrumentarija. Album zaključuje najdaljša in hkrati najbolj razvejana skladba Crude, ki ob vsej progresivni noti prinaša tudi rahel nostalgični pridih ne tako davne (r)evolucije soula, r'n'b in hip hopa.

Če ste si letošnje poletje omislili z malce drugačnimi destinacijami, potem sta Frankly in Nikson prava naslova za vaš dopustniški avizo.