Na prelomnicah

Kratkometražni glasbenodokumentarni film Bend vs brend je doživel premiero na praznovanju 9. obletnice Kina Šiška, saj je nastal s pomočjo zneska, zbranega v četrti sezoni Kulturnega evra dotične ustanove. V sezoni 2017 je namenjen za produkcijo kratkega glasbenega dokumentarca. S finančno podporo nekaj manj kot 7.000 evrov iz te blagajne sta režiserki Hanna Szentpeteri in Simona Jerala v produkciji Warehouse Collectiva in v koprodukciji Kina Šiška ustvarili film o dveh glasbenih menedžerkah, Maši Pavoković in Evi Kristini Filipčič, ter njunih varovancih Koala Voice in persons from porlock.

Filmski projekt je bil prijavljen na razpis pod naslovom Urbani bendi danes (Med ustvarjanjem in preživetjem), kar ni zanemarljivo, saj namigne, da je potek snemanja in razvoj dela na filmu avtorici napeljal k spremembi prvotno zamišljene ideje. Hanna Szentpeteri in Simona Jerala sta šest mesecev s kamero spremljali benda v vsakdanu; živeli in družili sta se s člani na poti, na vajah, pred, na in po koncertih, ob pijači, čakajoč na tonsko vajo, v zaodrju po oddelanem koncertu. V tem tekočem procesu portretiranja bendov se je njuna osrednja pozornost preusmerila na sopotnici bendov, Mašo in Evo, glasbeni menedžerki v poslu, v katerem prevladujejo moški menedžerji. To je v marsičem definiralo feministični angažma filma, vendar ta »ženska tema v moškim svetu« ni ravno v prvem planu. O njej spregovori predvsem Eva, mlada, nadobudna in uporna menedžerka z daljnosežnimi cilji.

  Poslovno plat glasbenega menedžerja razpre njena vzornica Maša, ki svoj poklic jemlje profesionalno resno in skozi film postreže s prenekaterimi obrtniškimi nasveti in, po njenem mnenju, nujnimi poslovnimi potezami, da bi sodelovanje benda in menedžerja obrodilo sadove uspeha in nenazadnje vire preživetja. Govori iz izkušenj, konec koncev ima Maša res kaj pokazati. Med drugim je nesporno zaslužna za prepoznavnost in priljubljenost »brenda« Koala Voice, ki ga je vzela pod svoje varstvo, ko je bil to še srednješolski bend in je nastopil na Špil ligi. Maša ga je nato peljala na evropske showcase festivale, samostojni koncert v ljubljanski Cvetličarni, gostovanje v Izštekanih ter poskrbela za sponzorja/e in vključitev glasbe benda v reklame, performance in na državne proslave. S poslovno žilico je dokazala, da lahko tudi novi, mladi igralci stopijo v ring in premešajo štrene že (pre)dolgo preverjenim kadrom. 

Hanna Szentpeteri in Simona Jerala nista imeli le sreče, da sta bili s kamero prisotni v času prelomnic obeh bendov in obeh menedžerk, ampak tudi v tem, da so jima vpleteni naklonjeno in odkrito zaupali svoje zgodbe in izpovedi. Morda ju je prav to odpeljalo v smer vznesenosti, tako da jima je zmanjkalo kritične distance, širine in prodornosti, namesto da bi segli čez rob golega opazovanja in beleženja.

Filmska ekipa je imela izredno srečo, da je snemala film ravno v trenutku, ko sta benda z menedžerkama prišla do prelomnic. Maša je vmes zanosila, in ko bo dete prijokalo na svet, se bo na člane Koale Voice zvalilo kar nekaj stvari, ki jih bodo morali sami shendlati, se zaveda članica Koale Voice. Priče smo ne le življenjski prelomnici, ki jo prinaša materinstvo, ampak tudi prelomnici v delovanju benda, ki se na neki način vrača k novemu začetku, saj se bo moral spopasti z novimi starimi izzivi in ob dosedanji osredotočenosti na ustvarjanje in nastopanje poskrbeti še za dobršni del menedžeriranja. 

Druga zgodba prelomnic je vezana na odločitev persons from porlock, da si vzamejo ustvarjalni premor, ki pa si ga ambiciozna Eva na svoji karierni poti ne more privoščiti. Različni pogledi na ustvarjalnost in kariero so jih pripeljali do odločitve, da se sporazumno in prijateljsko razidejo. Bend se v filmu posredno zahvali Evi za njen doprinos, ko pravi, da si zasluži karierno naravnani bend. 

Lahko bi rekli, da je življenje (na)pisalo filmsko zgodbo, v kateri protagonisti prevprašujejo meje med prijateljstvom in poslovnim odnosom, razglabljajo o funkciji menedžerja in ambicijah benda, o ustvarjalni svobodi in glasbeni industriji, o bendu kot brendu oziroma bendu kot hobiju. Hanna Szentpeteri in Simona Jerala nista imeli le sreče, da sta bili s kamero prisotni v času prelomnic obeh bendov in obeh menedžerk, ampak tudi v tem, da so jima vpleteni naklonjeno in odkrito zaupali svoje zgodbe in izpovedi. Morda ju je prav to odpeljalo v smer vznesenosti, tako da jima je zmanjkalo kritične distance, širine in prodornosti, namesto da bi segli čez rob golega opazovanja in beleženja. Z nepolemičnimi intervjuji nista segli globlje v žrelo glasbenega biznisa, ostali sta površinski in politično korektni. Nista zabredli v srž odnosa med bendom in menedžerjem, se zamislili, kdo ima kdaj glavno besedo, koliko imata podjetnost in umetnost skupnega, kje se prva konča in druga začne. Kot da se nista vprašali, kaj je nastalo prej, bend ali menedžer. In ker sta sami umetnici, to malce zmrazi. Tako kot sta v ustvarjanje filma vstopili prepričani, da je za uspeh potrebno bend oblikovati v brend in ga jemati kot podjetje, firmo, sta iz njega tudi izstopili. Nista izkoristili opaznih razlik v pristopu, drži in ustvarjanju, ki Koalo Voice ločujejo od persons from porlock, ampak sta se zadovoljili z ločenima portretoma obeh skupin. Persons na koncu izpadejo kot zgube, luzerji filma, ker se nočejo podrediti zakonitostim in pravilom igre glasbenega biznisa. S tem zapletom, ki sicer opraviči naslovno temo filma Bend vs brend, se je nastavila kost, ki pa je žal ostala neoglodana.