16.12.2024

Naratov romaneskni prvenec

Bošjan Narat, kantavtor in član zasedbe Katalena, s svojim prvim romanom Bend. V njem uspešno predstavi družbeno ozadje bendovskega igranja pri nas.

Muanis Sinanović

Bend

Boštjan Narat

Bend

Založba Pivec
2024

Boštjan Narat, soustanovitelj glasbene skupine Katalena, kantavtor, filozof, esejist in dramaturg, je nedavno izdal romaneskni prvenec Bend. Glavna protagonistka je dekle iz višjega srednjega sloja, ki se prijavi na avdicijo že obstoječega benda in je izbrana za pevko. Ta višji srednji sloj je prepoznaven, je zelo slovenski. V njeni družini se z zaslužkarskimi ambicijami mešajo še umetniške in intelektualne. Tudi protagonistkin oče je bil glasbenik, brat je cinični mislec brez pravega življenjskega cilja in mati nekdanja pisateljica resne literature, ki je postala avtorica knjig popularne psihologije. Znotraj tega sloja je pogosto samoumevno, da se umetniški poklic prenaša iz generacije v generacijo, pa tudi to, da umetnosti zunaj njega in njegovega gledanja na svet ni, kar se opazi tako pri nesorazmerni zastopanosti v institucijah kot v medijski krajini. Roman Bend uspešno predstavi družbeno ozadje bendovskega igranja pri nas, posebno iz prvega desetletja novega tisočletja, in prikaže protislovja med materialnim ozadjem glasbene produkcije in idejami, ki si jo zamišljajo in skušajo usmerjati. Lahko bi rekli, da gre za razvojni kratki roman, vendar je osebnega preskoka in soočenja s stvarnostjo pri protagonistki vseeno premalo, da bi ga lahko enoznačno kvalificirali na ta način. Kot rečeno, je v njegovi kratkosti in nepretenciozni formi tako nekaj dobrega kot slabega. Dobre plati so jedrnatost, idejna izčiščenost in vztrajanje pri začrtani vsebini, ki avtorju ne uhaja iz rok, slabi pa občasna teznost in nasičenost z intelektualizirajočimi dialogi.

Kaj lahko bi nam ušlo, da gre za roman, ki je tudi sam zaprt v ta mehurček in ga pogled onkraj eksistencialnih kriz znotraj mehurčka »tihega šarma buržoazije« ne zanima, vendar bi ga s tem prehitro obsodili. Razvoj zgodbe nas namreč pripelje do uvidov v to, koliko je vredna idealistična kritika v odnosu do materialnih pogojev življenja in kako hitro jo je mogoče vpeti v reprodukcijo lastnega visokega družbenega položaja. Pa tudi do tega, kako relativne so umetniške želje po avtentičnosti in neprodanosti v razredni družbi, ko je treba pokriti življenjske stroške, pri čemer je vztrajanje pri avtentični drži včasih možno le z dobrim družinskim zaledjem.

Liki so dobro začrtani kot osebnosti, pri čemer se delo naslanja na kulturni stereotip o unikatni osebnosti vsakega člana rock zasedbe, vendar pa ga izrabi na produktiven način, tako, da zariše konture literarne sociologije glasbene scene in vloge inštrumentalistov tudi premeša. Srečamo se še z nadutim in ozkoglednim glasbenim urednikom na komercialni radijski postaji. Skozi dialoge in opise oseb prepoznavamo elemente realij in resničnih razmerij moči na tedanji sceni. Popelje nas v za milenijce morda že nostalgične čase z začetka prejšnjega desetletja, ko smo študirali tudi mnogi med nami, tako kot junakinja, in se po Ljubljani prevažali s trolo, debatirali o transformaciji kapitalizma, ki se je sredi krize odvijala pred našimi očmi, ter poslušali kitarsko glasbo. Od tedaj se je svet korenito spremenil, vendar so bili nastavki za spremembe, tako na bolje kot na slabše, zastavljeni že takrat. Narat v svojem pisanju subtilno detektira ta zeitgeist in nam pušča možnost lastne interpretacije. Gre pravzaprav za Ljubljano, ki je v resnici ni več, Ljubljano Kuda France Prešeren, Žmavca in podobnih lokalov, kjer so se zbirali razni garažni umetniki in sanjači, pri čemer je treba poudariti, da imena lokalov niso nikoli omenjena. 

Oblikovno je roman zastavljen pametno. Skromno, nepretenciozno, v nasprotju s pogosto prakso v slovenskem romanu, ki želi presegati lastne produkcijske zmožnosti. Avtor izhaja iz svojega filozofskega in dramaturškega ozadja ter sestavi tekst, ki temelji na dialogih. Včasih se zazdi, da je to pravzaprav drama. Onkraj dialogov je malo dodatnega teksta, ki deluje kot opis scene. Poglavja so prizori, ki se odvijajo na enem mestu. Morda bi bilo delo bolje označiti za hibridno dramsko novelo ali kratki roman. Težava dialogov je, da v svojih refleksijah včasih delujejo, kot da vse izreka en sam lik, ki je po možnosti avtor. Tako se proti koncu njihov slog začne ponavljati in kljub nepretenciozni zastavitvi knjige dobimo občutek filozofirajoče samozadostnosti in avtoreferencialnosti. Najbrž bi ti deli bolje delovali na odru, kjer bi lahko zaznavne lastnosti likov bolje prišle do izraza in bi like dodatno diferencirale. (Če bi se zelo potrudili, bi lahko to nediferenciranost razumeli kot uniformnost ljubljanske intelektualne scene, vendar se nam zdi, da je za kaj takega premalo vzvodov.) Kratkost dela je prednost in slabost hkrati, saj se podajanje tez s pomočjo refleksije včasih pretirano zgosti in zasiči tekstno gmoto. To je največja slabost teksta. 

Posrečena je uporaba glasbenega žargona ter ljubljanskega dialekta in slenga. Med dialogi in notranjimi monologi pri glasbenih vajah imamo občutek, da gre prav zares za roman o glasbi in delanju glasbe, srečujemo se s tehničnimi termini, ki so naravno vpeti v literarno dogajanje. Dobra ideja je tudi zapisovanje imen izvajalcev in komadov, ki se na radiu vrtijo v gostilni, doma ali na slušalkah. Kdor pozna te komade – večinoma gre za rockovske klasike, ki pa niso najbolj očitne –, si lahko še dodatno pričara realnost dogajanja in pade v rockovsko atmosfero.

Roman (ali dramska novela, kratki roman) Bend uspešno predstavi družbeno ozadje bendovskega igranja pri nas, posebno iz prvega desetletja novega tisočletja, in prikaže protislovja med materialnim ozadjem glasbene produkcije in idejami, ki si jo zamišljajo in skušajo usmerjati. Lahko bi rekli, da gre za razvojni kratki roman, vendar je osebnega preskoka in soočenja s stvarnostjo pri protagonistki vseeno premalo, da bi ga lahko enoznačno kvalificirali na ta način. Kot rečeno, je v njegovi kratkosti in nepretenciozni formi tako nekaj dobrega kot slabega. Dobre plati so jedrnatost, idejna izčiščenost in vztrajanje pri začrtani vsebini, ki avtorju ne uhaja iz rok, slabi pa občasna teznost in nasičenost z intelektualizirajočimi dialogi.