Nazaj v črni raj!

Našpičena direktnost, (pol)organska surovost in nenašemljena brutalnost glasbeno-idejnega sporočila brez obotavljajočega se, medlega hibridiziranja prinaša svež udarec v domačo glasbeno sceno. Posledice glasbene konzumacije, ponekod že kar black'n'rolla, so vidne v bedasto namrščenem obrazu konzumenta med navidezno kimajočim, otrdelovratnim gibanjem ... Je soboški Srd ena redkih glasbenih novosti, zmožna tudi klene avtorske drže v izbiri maternega jezika? Sliši se namreč pokončno, glede na žanrski register pa že skorajda fantastično.

Glasbeni projekt je nastal na idejni podlagi avtorja, pevca Gorana Slekovca, ki se je šele pred prvimi živimi nastopi okrepil v kvintet v postavi Mihe Kaučiča na bas kitari, Benjamina Lazarja in Dominika Flisarja na kitarah ter Žana Ambrožiča na bobnih. Tilen Sapač je prvenec posnel, zmešal ter zmasteriziral v prostorih Srda, in šele s tem je glasbena ideja zares zrasla v album. Za logotip slednjega je poskrbela Urška Lešnjak, za umetniško delo Davor Kralj, pod dizajn ovitka pa se je podpisal Matija Prnaver Čop iz (več kot le) založbe On Parole Productions. Slednji sodeluje z različnimi domačimi izvajalci, kot so Brutart, Condemnatio Christi, Dickless Tracy, Gonoba, Hellcrawler, Paragoria, Sarcasm idr.

Srdov prvenec sestavlja sedem pesmi tako v domačem kot angleškem jeziku. V klasični minutaži slabe tričetrt ure ponudi inštrumentalno prebujanje s Prologue, ki usmeri poslušalčevo pozornost na prihajajoči avtorski material. Brez naglice ali nepotrebnega uvodnega hitenja se nekajminutno glasbeno uvajanje odvija v suvereno zvočno zgodbo. Nato pride na vrsto klasična blackmetalska pesem Deathreign 40–45, ki tematsko najbrž pokriva brutalnost druge svetovne vojne. Začetek tretje pesmi, All Into Nothing, napoveduje bolj baladno razpoloženje, čeravno se v drugi polovici dinamika dvigne ter temačno glasbeno dogajanje pripelje do vrhunca v pesmi Smrti sel, ki je albumu posodila ime: »V dreku rojen, iz dreka povrnjen ...« Ta vulgarna parafraza biblijskega izreka nakaže, da je osnovno sporočilo albuma treba iskati v motivu smrti in razkroja. »Vse je črno. Vse razpada. [...] Zmagoslavno, smrt živelj zdaj kosi,« nam sporoča Kupa trpljenja. To sporočilo se pravzaprav jasno pokaže že takoj, ko odpremo fizični ovitek in nas nagovori za temačnega izvajalca ne ravno klasično besedilo, verz iz Nove zaveze: »Tedaj sem iz svetišča zaslišal močan glas, ki je sedmerim angelom dejal: 'Pojdite in sedmero posod božjega srda izlijte na zemljo.'« (Tudi) s pomočjo navajanja bibličnih besed se ustvarja ravno prava vrsta temačnosti, ki se ji ob poslušanju zasedbe Srd ne moremo izogniti in se zdi značilna zanjo. Nobenega glasbenega spakovanja in fizične našemljenosti v kvazisatanistični pozi, ki ga narekuje sodobna glasbena industrija, ne najdemo. Naredi-si-sam tehnika ustvarjanja torej še enkrat upravičuje svojo učinkovitost. Slekovec je v produkcijskem tandemu s Sapačem poskrbel za enovit zvočni izraz, brez produkcijskega olepševanja ali pretiranega poliranja posnetega materiala. Vsak inštrument zveni sebi podobno in surovost glasbenega izraza reže direktno.

Če bi se moral obregniti še ob neavtorskost, je tu priredba I Kill Everything I Fuck G. G. Allina, ekscentričnega glasbenika, ki ga ni treba posebej predstavljati. Kratko in hitro, nadvse učinkovito prirejanje, ki izpostavi enega redkih kitarskih solov na albumu; in zanimivost: odigra ga kar producent. Da je vsaj ena priredba znanega avtorja za prvenec tako rekoč nujno zlo, nenazadnje dokazuje tudi aktualnost predelave domovinske pesmi Soči klasika lirike Simona Gregorčiča.

Srd je novo potrdilo, da je jekleni žanr pri nas pester in vedno bolj raznolik; dobili smo še en kamenček iz mozaika domače težkozvočne zbirke. Sicer čisto korekten angleški jezik še zmerom ne dohaja pristnega, domačega, ki dodatno potrjuje, da je domači black metal izjemen in suvereno zastopan. Album je vsekakor vreden večkratnega poslušanja, prav tako pa velja prisluhniti temu novemu vzhodnoslovenskemu bendu tudi v živo. V kratkem se nam obetata koncerta v Kopru in Kranju.