Nazaj v prihodnost ali naprej v preteklost, kakor vam drago

Ali se še kdo spomni, kaj se je dogajalo leta 1985? Priznam, malce provokativno vprašanje v razpotegnjenem obdobju, ko v marsičem znova pogledujemo v boljšo preteklost. Besedo »boljšo« je po drugi strani treba jemati s ščepcem rezerve in je na tem mestu mišljena predvsem kot koncept nezaključene kariere Mihe Kralja, ki je po albumu Electric Dreams odplaval v ustvarjalne sanje, kar se sklenjene glasbe tiče. Najnovejši album Parallel Mirror ni presenečenje, saj sploh ne moremo več govoriti o presenečenju, če nekdo povsem izgine z glasbenega radarja in sleherne rotacije, da o mimobežnih spominih niti ne govorimo. Ob negovanju korenin elektronske glasbe album Parallel Mirror predstavlja razširjeni povzetek vplivov njenih sodobnih glasbenih oblik in inovacij, ampak brez pretiravanja in izgubljanja v eksperimentih za vsako ceno. Ravno obratno, znotraj skladb je vse precizno odmerjeno in izpeljano, čuti se danes prepogosto pozabljeni človeški dotik oziroma avtorski podpis. Po drugi strani lahko rečemo, da je album staromoden, ampak le v tistem trenutku, ko starinski pristop razumemo kot koncept, ki vrača pozabljeni šarm elektronsko ambientalni in dance glasbi. 

Miha Kralj se je bolj kot v našo zavest zapisal v podzavest. Na plano smo si ga prisiljeni priklicali samo takrat, ko smo k temu neposredno izzvani. Kot bi šlo za neke vrste vzporedno ogledalo, kjer se elektronsko zvočenje in podobe odbijajo in medsebojno povezujejo mimo kaosa v urejene melodije. Kar samo pritrjuje spoznanju, da kakorkoli se elektronska (plesna) glasba odpira ali odmika od poslušalcev, to pod določeno napetostjo pogosto napoveduje, kaj se bo v mainstreamu poslušalo v ne tako oddaljeni prihodnosti. Tu je treba dodati, da vsaka predpona pop še ne pomeni, da gre za popularno glasbo, ki se znajde na lestvicah. Govor je o izmuzljivem vizionarskem duhu, ki se lahko komercialno opredmeti, kakor se je to pripetilo skupini New Order ali pa ne londonski navezi Syntax. 

Zapis na vinilu Parallel Mirror je natanko to, o čemer razmišljam že od trenutka, ko je bil moj spomin pred slabimi desetimi leti neposredno izzvan: čista underground plošča. Pravzaprav je celotna ustvarjalna kariera Mihe Kralja, če odštejemo elektropop popevčice in zimzelenčke, malodane absolutni underground, odboj od vzporednega ogledala v najbolj skrite kotičke analognega in digitalnega sintetičnega podtalja, kjer so melodije prepuščene prostemu gibanju. V takšni obliki so nam ponujene na albumu Parallel Mirror, tako kot tudi na predstavitvenem koncertu v Kinu Šiška 6. aprila letos, čeprav v tem primeru z nekaj zadržki, povezanimi predvsem z odpovednim ritmom koncerta. Bolj kot nastanek albuma Parallel Mirror je zanimivo življenje po njem. Albuma ne smemo obravnavati niti kot nadaljevanja trojčka Andromeda (1980), Odyssey (1982) in Electric Dreams (1985) niti kot novega rojstva ali vstajenja, temveč kot nov začetek na vzporedni poti. Miha Kralj je namreč k projektu pristopil povsem razbremenjen, brez vsakršnega tržnega pritiska ali sočasnega kovanje elektro-pop zadev, zgolj kot ljubitelj svoje glasbe. Plesno posodobitev skladbe Zemlja kliče SOS (1981) izpred treh let moramo jemati ločeno, a vseeno le do neke mere. Miha je namreč z večslojnim ekološkim epom in dramaturgijo/pospešenim utripom nakazal, da spremlja smernice na techno sceni ter razume in zna uporabljati moderne ritme. In Parallel Mirror je umeščen ravno na njihovem presečišču, na obnovljenih spoznanjih in na novoodkritem ustvarjalnem zagonu pri iskanju najpreprostejše melodije. Pri tem preseneča z lahkotnostjo atmosfere, v katero plasira urejene sintetične misli in melodije. Obenem skladbe medsebojno povezuje z neke vrste globljo duhovno in čustveno nitjo, tipičen primer sta skladbi Spiral Galaxy in Space Butterfly. V preteklosti se je njegovo početje že povezovalo z deli Jean-Michela Jarra, zdaj pa se mu je Kralj po konceptualni plati še bolj približa. 

Vsaka skladba je zgodba zase, skupaj pa tvorijo zaključeno celoto, kjer se koncept miniaturnih idej in sintetičnih okraskov na izhodiščih dinamike poenoti na različnih frekvencah ali binarnih računalniških kodah. Miha pri tem vešče krmari oziroma spretno prehaja med preteklostjo in sedanjostjo, med pričakovanimi počasnimi melodijami, prepojenimi z nostalgijo (Juh-Hu), in popolnim trance razvratom leta 2023 (Reaktor), kar nakazuje, kakšno smer utegne ubrati v prihodnje (Ship of Eternity). Tri nedokončane skladbe s tovrstnim vzdušjem že čakajo v pomnilniku njegovega računalnika. Brbotajoči glasovi, magnetična polja in zadržani sintetični premazi v uvodu naslovne skladbe so tako le maska, celo zvijača, s katero Kralj po osemintridesetih letih najprej preizkuša vaše potrpljenje, a se kmalu odpre proti melodiji, ki nas popelje v žlahtni elektronski underground (Alien), medtem ko avtor spokojno lebdi na površini (Space Cowboy). 

Ob negovanju korenin elektronske glasbe album Parallel Mirror predstavlja razširjeni povzetek vplivov njenih sodobnih glasbenih oblik in inovacij, ampak brez pretiravanja in izgubljanja v eksperimentih za vsako ceno. Ravno obratno, znotraj skladb je vse precizno odmerjeno in izpeljano, čuti se danes prepogosto pozabljeni človeški dotik oziroma avtorski podpis. Po drugi strani lahko rečemo, da je album staromoden, ampak le v tistem trenutku, ko starinski pristop razumemo kot koncept, ki vrača pozabljeni šarm elektronsko ambientalni in dance glasbi. Miha Kralj ne prodaja starih idej, temveč skozi teksturne spomine pripoveduje futuristično sago s človeškim obrazom. Naključnega dostopa do spomina ne jemlje kot nekaj samoumevnega, ampak kot izziv, da se s pomočjo zanj značilnih časovnih zank posveti pogledom naprej v preteklost. Brez pretiravanj, čeprav so v njegovem primeru celo dovoljena.