Novi svetovi sekund

Plošča 2020 Seconds ALive je 4. decembra izšla v digitalni obliki pri založbi Nika, za pristaše fizičnih nosilcev zvoka pa se v prihodnjem letu obeta še fizično oprijemljiva plošča. V uvodu slišimo soliranje Draga Ivanuša (10 Minutes of Happiness), nato se pred nami odstre poseben svet inštrumentalne govorice, ki na poslušalca deluje zdaj himnično, zdaj intimno, odvisno, na kakšen način želi poslušati. Enajst pesmi na plošči priča o tem, da je koncept dobro uspel. Gre za zahtevno glasbo, ki je ni moč spredalčkati v noben dosje t. i. vrst in zvrsti. World music? To smo že slišali. Sodobna klasična glasba s primesmi …, česa že? Vse to so prijemi, ki se jih glasbeni zgodovinarji radi polotijo, ker je treba imeti red, a Bowrainov navdih za pričujočo glasbo je nastal iz strogega ustvarjalnega nereda. Najplemenitejša oblika tega početja se mu je kot glasbeniku udejanjila v Johannesburgu, pričujoči posnetki pa pričajo o avtorski nadgradnji teh zvokov, ki v inštrumentalnih dvogovorih ali večgovorih zaživijo na svež, neustaljen način.

Tine Grgurevič – Bowrain je povedal, da si je že dolgo želel posneti koncertni album in »izkoristiti izbruh čustev med enkratnim živim nastopom in narediti live album. To sem videl v Johannesburgu in vedel, da je tudi v našem okolju uresničljivo. Obenem sem si želel, da bi koncert tudi posneli. Toda lahko je pripraviti in prirediti koncert, nikoli pa ne moreš vedeti, kaj vse bo prišlo zraven.« Studijskega albuma ni imel v načrtu, zdelo se mu je, da ni čas za novo studijsko poglavje. Sodeloval je namreč z južnoafriško zasedbo The Brother Moves On, kjer je na njenem nastopu na Drugi godbi pred dvema letoma kot pianist zamenjal kitarista, in to zelo na hitro, kar je bil še poseben izziv. Sam pove, da se je ob povabilu začudil: »Da bi pianist nadomeščal kitarista v nindža-gospel-maskanda-rokovsko eklektičnem bendu? In to z zgolj eno vajo? Vabilo sem sprejel.« Priznal je, da je bilo to sodelovanje zanj pomembno, izkušnja mu je odprla precej novih obzorij. Po Drugi godbi so s sodelovanjem nadaljevali. Navdušeno razloži: »Za mesec dni sem odpotoval v Johannesburg, kjer sem znova odkrival jazz. Vendar ne evropskega jazza, ki sem ga več let študiral, odkril sem drugačno jazzovsko sceno, ki me je privlačila in odbijala hkrati. Vse preveč glasbenikov, ki so skupaj improvizirali, igrali, kričali, pili, plesali, se prepirali ... Bilo je enostavno preglasno. Zasebno in javno je postalo eno. Osebno se je mešalo s politiko, duhovnost s telesom, intimnost z distanco. Tamkajšnje eklektično življenje in očitni pluralizem sta bila izraz enotne in močne skupnosti. Ti glasbeniki so me tako navdušili, da sem hotel to izkušnjo pripeljati domov. V Ljubljani sem začel razmišljati o večjem orkestru, ki bi ga prvič sam dirigiral v živo. Odločil sem se in napisal partiture za 14 glasbenikov. Ampak to je bil šele začetek …« 

»Orkestru, ki bi ga sam dirigiral v živo« je ta hip nekaj načrtov prekrižala vsem dobro znana situacija v letošnjem letu. A januarja 2020, pred začetkom vsesplošne svetovne zmede, je v Kinu Šiška vendarle uspel izvesti koncert, ki je zapisan na nosilcu zvoka, videozapis pa ste si lahko v dveh delih na RTV Slovenija ogledali 28. 11. in 5. 12. letos. »Na koncu je sodelovalo več kot 30 ljudi,« navdušeno pripoveduje Grgurevič. Če zgolj preletimo seznam, je poleg že omenjenega Ivanuše tu pestra paleta raznovrstnih sodelujočih, med drugimi Oskar Longyka (violina), Vita Kobal (violina), Ema Kobal (violončelo), Žiga Golob (kontrabas, električni bas), Igor Matković (trobenta), Denis Beganović (pozavna), Gašper Okorn (rog), Rok Grubelnik (tuba), Peter Baroš (sintisajzer), Karlo Petrović (bobni), Luka Uršič – KALU (vokal) in Zvezdana Novaković (vokal). Zanimivi in raznovrstni sodelujoči glasbeniki torej, poleg njih pa v ekipi najdemo še vrsto tehničnih strokovnjakov za vizualni koncept, izpeljavo videa, produkcijo, postprodukcijo in tako naprej. Enajst pesmi na plošči priča o tem, da je koncept dobro uspel. Gre za zahtevno glasbo, ki je ni moč spredalčkati v noben dosje t. i. vrst in zvrsti. World music? To smo že slišali. Sodobna klasična glasba s primesmi …, česa že? Vse to so prijemi, ki se jih glasbeni zgodovinarji radi polotijo, ker je treba imeti red, a Bowrainov navdih za pričujočo glasbo je nastal iz strogega ustvarjalnega nereda. Najplemenitejša oblika tega početja se mu je kot glasbeniku udejanjila v Johannesburgu, pričujoči posnetki pa pričajo o avtorski nadgradnji teh zvokov, ki v inštrumentalnih dvogovorih ali večgovorih zaživijo na svež, neustaljen način. Če v The Clock srečujemo pogovore godal, klavirja in basa, se v skladbi Silenzio oglasijo tolkala kot pomembna podstat »orkestralni« konverzaciji, pestra dinamika pa je tista, ki poslušalcu niti za trenutek ne dovoli, da bi si rekel: okej, zdaj se že predolgo pogovarjajo, napetost popušča. Nasprotno; ko v določenih pasažah že pomislimo, da je tišina tista, ki mora na koncu dati pečat izvedbi, se ta konča na ognjeviti nogi s slišnim navdušenjem občinstva. In če bi pomislili, da je While We Were Sleeping ambientalna uspavanka s kristalnim vokalom Zvezdane Novaković, bi sklepali prehitro. Ko se program konča s skladbo Dance Up Rise, nekakšnim minimedleyjem, ki na začetku igro odločno vrača godalom, je jasno, da bo treba ekipo čimprej spet slišati v živo. 

Čeprav se je štimunga Bowrainovega projekta dobro pretekla v zvočni zapis, bosta video izkušnja in izvedba v živo, ko se jo bo dalo slišati večkrat, še dodatno zakoličila ugotovitev, da gre za uspešen in pomemben glasbeni dogodek, ki ne sme prehitro izzveneti. V gradivu za medije je odlično povzet duh projekta: »Sosledje skladb nas podobno prestavi v potovanje skozi glasbene žanre – od introvertirane sodobne klasike in glasbenega minimalizma v jazz, afrobeat ter končno v improvizacijo, kjer se glasba in skozi njo človek vrne nazaj k naravi in skupnosti.«