11.06.2024
Od četverice v katrci do 30. obletnice
Kulturni center Pekarna ta teden obhaja 30. obletnico delovanja.

Štirje so se pripeljali s katrco, peti je že čakal pred (nekdanjo) vojašnico. Bil je četrtek, 16. junija 1994. Tako se je začela zgodba Kulturnega centra Pekarna v Mariboru, ki v tem tednu (10.– 16. junij) praznuje 30. obletnico. Potekala bo v prostorih nekdanje vojašnice, kjer kot aktivni alternativni center Pekarna deluje že tri desetletja, in to številnim izzivom navkljub na z leti vse bolj privlačni lokaciji ter v prostorih, ki še čakajo na enotni upravljalski model za celotno območje. Slogan tokratne obletnice je Do zmage za vselej (Hasta la Victoria Siempre). Glasbeni del je zasnovan tristopenjsko, nastopili pa bodo mladi izvajalci, pekarniški bendi in Moving As A Giant, Jimmy Barka Experience, Niet itd. »Alternativnih avtonomnih con ni mogoče preseliti tako kot nakupovalne centre. Zakaj? Ker so se z določenim razlogom razvili v soseskah, kjer še danes vztrajajo.«
Na prvi dan obletnice, ko se je program začel in vključeval novinarsko konferenco, je Urška Breznik, direktorica Pekarna Magdalenske mreže, sporočila: »Alternativnih avtonomnih con ni mogoče preseliti tako kot nakupovalne centre. Zakaj? Ker so se z določenim razlogom razvili v soseskah, kjer še danes vztrajajo. Prestavljati tovrstne centre daleč od stanovalcev in izobraževalnih institucij je namerno skrivanje tovrstnih vsebin – ker nekaterim niso po godu zaradi svojega videza v imenu gentrifikacije mest. Ne želimo, da bi se zgodilo to, kar se je zgodilo Rogu, torej prenova v prostor kreativne industrije, kamor lahko dostopajo samo tisti, ki imajo denar. Pekarna ostaja javni prostor ... Izdelali smo pravila obnašanja, kjer je eno od pravil: nič hudega, če nimaš denarja, tudi mi ga nimamo, ampak skupaj zmoremo!«
Uvodoma je besedo dobil Bojan Jerkovič, vsem v Pekarni bolj znan kot Čiko, ki je še skoraj kot najstnik ustanovil Alternativno glasbeno delavnico Gustaf. »Začelo se je z osamosvojitvijo Slovenije, ko so nastajala različna civilnodružbena gibanja in pobude ter aktivizem tudi neformalnih skupin, ki pa niso imele prostora za svoje ustvarjanje. V prejšnji državi je takšne aktivnosti regulirala Zveza socialistične mladine Slovenije, nato pa je nastal vakuum, zato so bila društva in skupine tudi v Mariboru prepuščene sebi in brez prostorov. Vojska je zapustila vojašnice in ta prostor, ki je bil vojaška pekarna, je bil namenjen mladini in kulturi, toda časovnice so bile s strani občine tako razvlečene, da bi trajalo najbrž deset let, preden bi se selitve udejanjile.«
Tako sta s prijateljem kar sama teden pred zasedbo preskočila zid in vstopila v prostor kot prva. »Da bi videla, v kakšnem stanju ti prostori sploh so. Kako je z elektriko, vodo. Čeprav je bilo stanje obupno, je vse še teklo. Ko smo potem dejansko šli noter, pa nismo skakali čez ograjo, kot se je to, denimo, zgodilo na Metelkovi, temveč smo že sami prej menjali ključavnice. Lepo smo si odklenili in se naselili v tej stavbi (zdaj upravna stavba). Začeli smo s programom Poletje ’94, preko medijev dali javni poziv za ustvarjalnost v praznih prostorih, potrebnih prenove. Odziv je bil krasen, Pekarna se je začela polniti.«
Ramiz Derlić iz društva Indijanez je bil med obiskovalci prostora od začetka, sicer pa se je ekipi kot aktivni uporabnik pridružil leta 1998. »Odpirali so se novi prostori, nam mladim izjemno zanimivi, saj so bili polindustrijski prostori zdaj vsebinsko povsem prenovljeni. Skladišče moke in pekarna kruha sta imela zabave, hladilnica je gostila rave zabave ... Buhtelo je od energije, raziskoval si od prostora do prostora, nas dijake je to neverjetno pritegnilo. Pomagal sem ekipi Društva Indijanez, da smo povečali produkcijo in nadaljevali obnovitvena dela, ki potekajo že od prvega dne zasedbe. Prostori so preživeli tridesetletno obdobje, ker se vanje nenehno vlaga. Narejeni so dovolj kvalitetno za izvajanje raznolikih vsebin, ki so se začele premikati tudi izven Pekarne, ki je postala neke vrste generator idej, pobud, iniciativ na različnih področjih.«
Derlić je spomnil, da so v teh prostorih nastopala tudi večja, svetovno znana imena, večina ob svojih začetkih. »Spomnim se enega prvih koncertov Dubioze Kolektiva v Sloveniji, ko so spali kar na tleh malo naprej v prostoru, ki je bil tedaj še studio. Podporo nam je izrekel Manu Chao, ko je nastopil v Mariboru, pri nas je koncertiral pevec skupine Iron Maiden (Blaze Bayley), bobnar Depeche Moda (Christian Eigner) in še bi lahko naštevali. Nočemo biti populistični, češ da k nam hodijo velika imena – ravno obratno, sem so hodili, ko so bili neznani ali pa so se spomnili na nas, ko so jih že prerasli.«
Pekarna je šla skozi različna obdobja. Eno bolj izzivalnih je bilo pred dobrim poldrugim desetletjem. Derlić je pojasnil: »Težnje potrošniške družbe po prostoru blizu centra so velike, to ni nič novega. Čisto na začetku še ne, ker je bilo vojašnic veliko, zdaj, ko se meri razlika v ceni, pa postaja lokacija vedno bolj in vsakič znova zanimiva, zato smo bolj na udaru v zadnjem desetletju kot prej. Ampak Pekarna je bila pridobljena z razlogom, tudi menjalna pogodba med ministrstvom za notranje zadeve in občino je potekala v smeri, da je pridobljeno zemljišče za potrebe mladinske kulture in družbenih dejavnosti, kar se tukaj tudi dogaja. Obdobje protestov in županov je zdaj stalnica bojev z lokalno oblastjo. Vedno znova moramo razlagati in dokazovati naš tako kratkoročni kot dolgoročni namen.« Ali kot je dodal Jerković: »Gre predvsem za denar. Ko smo Pekarno prevzeli, je bilo območje precej zaprto, lokacija pa ne preveč razvita. Zdaj je vse bolj elitna, marsikaj se je zgradilo in te parcele so vse bolj vredne. Ampak vztrajali bomo!«
Med prelomnimi točkami je bilo leto 2010 ob mednarodni konferenci New times, New models, ki je pripomogla k temu, da je nastal upravljalski model KC Pekarna, je povedala Urška Breznik. »Takrat je bil prvi tovrstni model v Sloveniji, ki je natančno določal razmerja med lastnikom stavbe (občine), tehničnim upraviteljem (javnim zavodom) in programskimi uporabniki ter njegovo avtonomijo. V modelu je pomembno, da naj bi programska avtonomija ostala nedotaknjena, čeprav smo bili na mestnem svetu priča poskusom minimalizacije pomena upravljalskega modela in neupoštevanja, zato smo upravljalski model dopolnili in sprejeli leta 2017. Občino smo večkrat povprašali za mnenje, a ne dobimo odziva.«
Pomembna želja KC Pekarne je še naprej, da bi se upravljalski model razširil na vse stavbe. »Trenutno žal velja le za upravno stavbo; veljal je še za prostore na Koroški 18, kjer pa smo bili pred tremi leti ponovno izvrženi. To bi pripomoglo k temu, da bi lahko postala vsebinsko še bolj odprta in bi privabila še več ustvarjalcev.« Kot je povedala direktorica, so se leta 2018 z nastopom aktualnega župana prekinila vsa investicijsko-vzdrževalna dela v stavbe, »kar ni majhna stvar, saj vsi to zdaj vzdržujejo z lastnimi ali prostovoljskimi sredstvi. Investicijska dela je začel župan Andrej Fištravec, kar je omogočilo prenovo streh in elektrike, a dela so se končala dve leti pred koncem petletnega obdobja. Prizadevamo si, da bi se dela nadaljevala.«
Trideseta obletnica prinaša pester in raznolik program, je povedala Kaja Fidler iz Pekarne Magdalenske mreže. Obetali so si, da bi v okviru participativnega proračuna Mestne občine Maribor dobili izglasovan projekt zunanjega odra. »Pekarna je najbolj znana po glasbeni dejavnosti: koncertih in prireditvenih prostorih. Dalj časa že opažamo, da potrebujemo zunanji, fiksni oder za organizacijo dogodkov na prostem. Podali smo predlog za participativni proračun Mestne občine Maribor, naš predlog z odrom je bil izglasovan kot šesti številčno najbolj podprt projekt med 86 izglasovanimi. Želeli smo, da bi oder dobili prav za 30. obletnico, toda naleteli smo na gluha ušesa.«
Kljub temu zunanji oder bo. K nastanku programa so povabili vse uporabnike, zgodilo se bo vse od okroglih miz, filmskih projekcij, razstav, biljardnega tekmovanja in kičkanja pa do koncertov. V petek, 14. junija, bo ob 13. uri skupščina, na katero so vabljeni nekdaj ali še vedno aktivni samonikli prostori v Sloveniji; poteka v sodelovanju z mrežo Ustanova Pohorski bataljon. Skupščina je poimenovana Alelujanje v spomin na Marka Breclja, ki je v prostorih Pekarne pustil velik pečat in bil njen podpornik v ključnih trenutkih. Govorili bodo o Rogu, C.M.A.K.-u, Placu, MKNŽ-ju, KUD-u France Prešeren.
Glasbeni program je zasnovan tristopenjsko: v pekarniškem parku bo od srede do sobote vsak dan manjši oder za manjše skupine ali posameznike, ki se večinoma še niso uveljavili (Hinko Marija, PirhAlter Aku-Stik, Duo t & i, DUO VESELJE, LaPilar, D1VJA SV33NJA, Duo bambus, KUD CODA akustik). V četrtek, petek in soboto bodo koncerti na velikem odru na pisti, nekaj bendov je pekarniških (Blutwurst, V okovih, Stari pes), obenem pa bo nastopilo tudi nekaj uveljavljenih imen. V četrtek, denimo, Moving As I Giant, bend, ki je bil na turneji Klubskega maratona Radia Študent, v petek Jimmy Barka Experience, ki je aprila predstavil peti album v polnem Kinu Šiška, ter v soboto kultna zasedba Niet, ki je ob svoji štiridesetletnici razprodala Križanke. Poleg teh bodo nastopili še Plesni, Sekou Dembele & Family Band (četrtek), Bojan Sedmak, Missing Rainbow, Shanti Nilaya in beograjski Klotljudi (petek) ter NEA boi nula in PirhAlter (sobota). Tretji del bodo alterji v klubih, med drugim s karaokami.
Sofinancer tridesete obletnice je Ministrstvo za kulturo, ki ga je na novinarski konferenci zastopal dr. Marko Sraka, svetovalec ministrice za kulturo. »Ko ste ustanovili Pekarno, sem bil star sedem let in sem šel v šolo, zato priznam, da Pekarne ne poznam dobro. Vem pa, da je vloga oblasti, da samonikli prostori ostanejo avtonomni, ker samo tako lahko nepriznana dejavnost krepi družbo v celoti. Vsakokratna lokalna in državna oblast bi morala vzpostavljati take pogoje. Samo avtonomna Pekarna ustvarja tako vašo skupnost kot skupnost Maribora, Štajerske, Slovenije in širše. Kultura ni samo petje, fotografija, strip – kultura je to, kar nas povezuje v skupnost. In vi to ste! Vladi smo predlagali nacionalni program za kulturo, v katerega smo jasno zapisali, da je avtonomnost kulture ključni razvojni cilj, ki naj zagotovi, da je kultura trajnostni gradnik solidarne trajnostne družbe. Čestitam vam za trideset let aktivizma, dela in ustvarjanja – mi vas rabimo!«