18.02.2015
Preo(b)rati alternativne scene v Istri pod Slovenci
Temeljni preobrat na alternativni sceni se je pričel z udorom realnega. Kljub zaprtju koprskega MKC-ja, ki je več kot dve desetletji deloval kot branik neodvisne alternativne scene Kopra in širše regije, se polje boja nadaljuje. Vendar sedanjost tvori skupina mladih, ki je – kot kaže - opravila z avtoritetami ter s tem nakazuje na drugačno, egalitarno, horizontalno bodoče delovanje.
Kaj danes pomeni alternativa in kako se prebija skozi primeže dominantne kulturne politike, bom poskušal misliti skozi tekoče dogajanje na Koprskem. V sledečem primeru ne gre toliko za fokus na odnos omenjenih dveh polov, temveč za razhajanja znotraj alternative, ki se je skozi zadnji desetletji vzpostavila/oblikovala pretežno okoli koprskega mladinskega kulturnega centra (nazadnje znan kot Mladinski, kulturni, socialni, medgeneracijski, muzejski … center – MKSMC). Ko govorim o alternativi, imam v mislih družbeno-politično delovanje posameznikov in posameznic, ki stopajo v odnos z dominantno (tudi mainstream, komercialno) kulturo. Na podlagi pričujoče problematike bomo videli, da alternativa ni zaokrožen pojem, temveč trajno polje boja. Alternativa ni statična in ni podrejena, temveč je v osnovi odgovor na prevladujoče enoumje – je obenem kritika dominantne kulture in predvsem refleksija ter afirmacija svobodnega, neprofitnega delovanja, ustvarjanja, druženja itn. In ne pozabimo, da ima beseda »alternativa« svoj zgodovinski in politični pomen, in čeprav je bila mnogokrat zlorabljena, jo je ravno zaradi tega treba rehabilitirati. Alternativa je konstitutivna za današnji čas neoliberalnega kapitalizma. Očitno je napočil trenutek za njeno redefinicijo tudi na območju obalnih mest (in širše istrske regije). V Kopru smo namreč bili priče zaprtju še edinega uradnega mladinskega centra (!?). Da je do tega prišlo, je moralo že dolgo nekaj vreti znotraj samega kluba. Do danes je bilo prelitega že precej žolča na temo t. i. »kolektivne travme« alternativne scene, ki je bila v preteklosti že nekajkrat prikrajšana, podvržena pritiskom obalnih občin ter prej ali slej zatrta z odvzemom ali uničenjem prizorišč. Problematika mladinskega kulturnega centra je kompleksna, zato bom poskušal podrobneje razložiti njegov kontekst delovanja, in sicer s pozicije obiskovalca, nastopajočega in organizatorja.
Naj najprej izpostavim pomen in vlogo mladinskega kulturnega centra za obalni prostor. Ta je bil do nedavnega pomemben branik alternativne kulture, ki je s svojim delovanjem utemeljil modus operandi alternativne kulturne produkcije, sorodne prizoriščem Metelkove, mariborske Pekarne ali Ambasade ŠKM v Beltincih ipd. Zasluge za udarniški tip delovanja gredo ekipi, ki je ponovno pognala v zagon ta prostor in vzpostavila drugačen način razmišljanja in (so)delovanja. MKC je bil do nedavnega v upravljanju Društva prijateljev zmernega napredka (DPZN), ki ga je ustanovil Marko Brecelj s somišljeniki v začetku devetdesetih let. Od takrat dalje je društvo skrbelo za program koncertov alternativne glasbe, filmov, delavnic, razstav, performansov, socialnih dejavnosti ipd. Pri teh aktivnostih se je skozi več kot dve desetletji zvrstilo veliko število posameznikov/posameznic, ki so svoj prosti čas, energijo in entuziazem prelili v ustvarjanje, organiziranje dogodkov. In prav slednji so potegnili najkrajšo. Ob koncu prejšnjega leta se je zgodil rez. Mestna občina Koper je kot lastnica objekta potegnila jolly karto in preko neke odvetniške pisarne pozvala DPZN k vrnitvi prostorov in njihovi izpraznitvi v roku enega meseca. Navedeni so dokaj megleni razlogi, med drugim: da DPZN vsa ta leta ni plačeval najemnine, da prostorov za mlade v Kopru »primanjkuje« ter da naj bi DPZN domnevno že nekaj časa ne izvajal funkcije mladinskega centra. Ob tem je koprski župan Popovič v medijih podal nekaj populističnih ter slaboumnih izjav, ki so zvenele kot obračun med njim in Brecljem. Seveda so same po sebi sporne, predvsem zaradi tega, ker vodstvo občine očitno ni bilo seznanjeno z načinom delovanja in organiziranja dogodkov znotraj MKSMC-ja. Zadeva je namreč bolj zapletena, kot kaže prvi vtis, saj ne gre zgolj za dva pola, ki sta se znašla v konfliktu. Četudi so mediji večinoma poročali o spopadu dveh »egov« (beri: estradnikov), je to zavajajoče, saj je zgolj fasada, ki pa, žal, že vrsto let utrjuje stereotipe in, kar je še bolj nedopustno, daje v nič prizadevanja mladih skupin/iniciativ, tistih torej, ki so dejansko bili najbolj aktivni v zadnjih letih.
A pojdimo lepo po vrsti. Konflikti so obstajali v različnih permutacijah znotraj samega MKSMC-ja že vrsto let. V času dvajset in več let DPZN-jevega upravljanja s prostori se je v tem krogu zvrstilo veliko število mladih nadobudnih in ustvarjalnih ljudi, ki so pomagali soustvarjati program/vsebino. Velik delež jih je po določenem obdobju odšel, saj so se znašli v takšnem ali drugačnem konfliktu z Brecljem. Za njimi so prišle mlajše generacije, in zgodba se je začela ponavljati. Mnogim se je zaradi tega prizorišče mladinskega kulturnega centra zamerilo ali pa so se kasneje vračali zgolj kot obiskovalci ipd. Posledično se je manj ljudi poistovetilo z MKSMC-jem kot prostorom alternativne kulture in s tem se je širilo tudi nezadovoljstvo. Po drugi strani je Brecljev renome v Sloveniji, po bivši Jugoslaviji ter širše botroval veliki podpori in široki mreži, ki se je zgradila v tem času. Nenazadnje se je kot ena glavnih pobudnic delovanja in ohranjanja mladinskih centrov po Sloveniji ustanovila mreža samoniklih prizorišč Ustanova Pohorski bataljon. Do tukaj vse lepo in prav, če ne bi o(b)stajalo temeljno nezadovoljstvo z načinom Brecljevega vodenja prostorov, ki je (bilo) očitno lokalno znano. Če se vrnemo na začetek: DPZN je prevzel v upravljanje prostore mladinskega kulturnega centra po umiku prejšnje ekipe, ki je v osemdesetih letih delovala pod imenom Društvo za interesne dejavnosti (DID) in s katero je takrat prišel v konflikt. Vendar je uspel pridobiti mlade na svojo »stran« ter vdihniti prostorom novo vsebino (več o tem si lahko preberete v prispevkih na portalu Muzikobala). Sprva so se dogodki neumorno vrstili, predvsem koncerti so bili dobro obiskani (v dvorano se je zgrnilo tudi več kot 300 ljudi), vendar so se začela pojavljati nesoglasja, ki so po dobrih desetih letih delovanja prisilila mlade k ustanovitvi lastnega društva, kluba ali pobudne skupine, ki so potem pričele organizirati dogodke znotraj MKC-ja. In te so s svojim delovanjem večkrat dokazale, da znajo samostojno organizirati in speljati dogodke ter na ta način privabiti nove generacije obiskovalcev. Vendar tudi tokrat in tu ni šlo brez konfliktov. Za to, kakšni so ti konflikti bili, bi bilo treba popisati še veliko papirja, a v osnovi je bil vedno problem dogovarjanja z Brecljem. Figura Breclja je preprosto postala predimenzionirana. Njegovo vztrajanje na poziciji mladinskega delavca je izgubljalo podporo, a je kljub temu še dolgo vztrajal, kar je bilo preprosto nehigienično. Tukaj se nam poraja nekaj vprašanj: s kakšnim vzgibom si je Brecelj zagotovil tako avtoriteto ter pozicijo moči nad mladimi? Kako je prišlo do njegovega ustoličenja na alternativni sceni Kopra in širše regije? Čemu se mladi niso uprli prej in sami vzeli v roke MKC? In nenazadnje, glede na lastno deklarirano zastopanje mladinske panoge, čemu se on sam ni umaknil ter prepustil vajeti mlajšim generacijam? Ali ne bi to bilo edino logično? Mogoče so danes ta vprašanja manj relevantna, saj se je prerez že zgodil. Kdo pa ga je izzval v vseh teh letih? Brecelj se je namreč brez predhodnega soglasja znotraj samega DPZN-ja, kaj šele ostalih pobudnih skupin, samovoljno odločil zamenjati vse ključavnice in je mirno predal ključe MOK-u. Očitno ga je prešinilo, da nima podpore mladih. Kako to razumeti? Brecljeva poteza je vse prej kot logična in fer. Očitno si je tako zamislil svoj zadnji »performans«, s katerim je, kot je nedavno dejal v prispevku za RTV SLO, želel »disciplinirati« mlade, češ da naj bi jim šlo zgolj za koncertni prostor in žuranje. Ali je na takšen način prišlo do »kastracije« mladih s strani »očaka«? S tem je enostavno obrnil hrbet tem mladim in postavil pod vprašaj prihodnost mladinskega kulturnega centra ter ga vrnil na »ground zero«. In to naj bi bila »vzgojna poteza«? Mogoče le kulminacija paranoje?
Pred tem dejanjem je sklical tiskovno konferenco, s katero je želel nakazati obrise nove »zlate dobe« in kamor je prišlo izrazit podporo veliko število ljudi iz samoniklih prizorišč z vseh koncev Slovenije, umetnikov, aktivistov ipd. Z njimi se je premišljeno okitil na zadnji tiskovni konferenci, ki je bila v osnovi predvsem hvalospev njemu samemu. Ali bi potemtakem še lahko pričakovali, da se bo postavil v bran prostoru ter mladinski alternativni sceni, katere branitelj, kot se je trkal po prsih, naj bi bil? Ali je bila zadnja tiskovka zgolj formalna podpora, zbor prepričanih in manj prepričanih? No, skupina mladih se je povezala in se tudi distancirala od njega ter oblikovala svoje stališče, ob katero se je Brecelj seveda obregnil in ga poskušal diskreditirati (Dodogovor). Ne pozabimo, da se je v luči tega dogodka vendarle dogovoril za nadomestne prostore, namenjene le DPZN-ju, v katere je društvo preselilo svojo pisarno, opremo, arhiv in ostalo. Dovolj zgovorno, bi rekel.
Figuro Marka Breclja lahko interpretiramo po eni strani kot spretnega manipulatorja z lokalno oblastjo, ki se mu je posrečilo ohraniti MKSMC na ravni nekakšne »alternative« in se s tem izogniti mainstream študentskim, komercialnim ali drugim poskusom prevzemanja prostora. S tega vidika je vsaj nominalno uspel obdržati relativno avtonomijo delovanja. Tovrstno razmišljanje izhaja iz dejanskih primerov zaprtja še nekaterih lokalnih samoniklih prizorišč v Izoli ter Strunjanu (Mi-klub, Muki, Shoto klub in Klub Loka so delovali le krajši čas), kjer so politično-ekonomski pritiski zatrli delovanje in ukinili pogoje mladih za druženje in ustvarjalno delovanje. Drugi vidik je ta, da je s svojim zaključnim »performansom« samovšečno (o)hranil zgolj sebe (tj. DPZN).
Sedaj je MKSMC do nadaljnjega zaprt, saj je MOK že pozval na sestanek vse delujoče mladinske organizacije in skupine k pripravi programov in vsebin za prihodnje delovanje teh prostorov. Pri tem je občina načeloma pustila akterjem proste roke, kar zadeva vsebine, je pa prišla z idejo o Centru za mlade Koper, ki bi združeval v nekakšno mrežo vse zainteresirane za uporabo obstoječih prostorov, ob tem pa tudi lokal v športni dvorani Bonifika na obrobju mestnega središča. Center za mlade Koper naj bi deloval pod okriljem Zavoda za šport. Omenjena iniciativa pušča veliko odprtih vprašanj in dvomov o enakovrednem ter avtonomnem delovanju alternativne scene, če se bo po novem dogovarjalo več organizacij za uporabo enega prostora. Glede na kar nekaj praznih objektov v mestnem središču se lahko upravičeno čudimo, čemu ne bi bilo takšnih prizorišč več. Ali gre za poskus redukcije alternativne kulture na isti imenovalec kot ostale organizacije, ki tako ali drugače uspešno delujejo in se v temelju razlikujejo? Ali obstaja torej nevarnost, da se bo že tako marginalna scena še bolj marginalizirala? Glede na nepoznavanje mladinskega polja bi od občine pričakoval previdnejše poteze.
Čeprav je zaenkrat načeloma še vse odprto, je smiselno ostati previden pri dogovarjanju. Vsekakor gre za pomembno točko preloma, kjer bo dosedanja alternativna scena postavljena na preizkušnjo, kako skozi institucijo ohraniti avtonomijo. Glede na množično udeležbo na nedavnem shodu-pogrebu mladinskega kulturnega centra smo lahko malce optimistični, ker se je v dani situaciji toliko mladih povezalo na enem mestu, četudi šele na ulici pred zaklenjenimi vrati. To je generacija aktivnih in prizadevnih mladih (in manj mladih), ki si bo očitno morala zgraditi novo zgodbo-zgradbo, saj so jim obstoječo nepričakovano odvzeli, čeprav so vanjo že veliko vložili. Ali je bil Brecelj alternativa? Alternativa čemu, komu? Za koga le? Ali gre pri vsem skupaj sedaj za poskus utišanja alternativne scene? Pomen mladinskega kulturnega centra za obalni prostor je izjemen, zato se bo še treba boriti za pravico tovrstnega delovanja ter opozarjati proti pozabi. Ne pozabimo, da gre pri zapiranju tovrstnih prizorišč za širši, globalni pojav, saj se njihovo število zmanjšuje in se potiska alternativno sceno na obrobja mest. Bodimo pozorni na poskuse lokalnih oblasti, ki utegnejo homogenizirati ali integrirati alternativno sceno v »znosnejšo kulturno produkcijo«, ki se hrani iz razpisov ali iz pro-forma projektov. Na tej točki lahko potegnem(o) črto: Brecelj je stvar preteklosti, spomenik, ki je zaznamoval ta prostor in zabredel. Sedanjost tvori skupina mladih, ki je, kot kaže, opravila z avtoritetami in ki s tem nakazuje drugačno, egalitarno, horizontalno delovanje v bodoče.
No, medtem ko se vsak po svoje trudi pripraviti predloge, se na obrobju Kopra, v industrijski coni na območju nekdanje tovarne INDE, že dogaja drugačna zgodba. Pred nekaj dnevi so namreč mediji in zainteresirana javnost prejeli vabilo, ki sporoča, da je skupina ljudi zasedla nekdanje prostore tovarne INDE in ustvarila prvi tovrstni skvot na Obali – Ustvarjalno platformo Inde. Njeni začetki segajo v oktober prejšnjega leta in so zato samostojna vzporedna zgodba. Slednje je še posebej treba poudariti, saj gre za povsem drugačen način delovanja, povezovanja in organiziranja. Kljub temu ostajata dvom in vprašanje, kako to, da se je MKC zaprl ravno v tem času. In tukaj ne gre za kuro in ne za jajce, temveč za temeljno razumevanje institucionaliziranega kulturnega udejstvovanja nasproti radikalno samoniklemu, samoorganiziranemu ter svobodnemu kolektivu. Več o tem v prihodnjem prispevku.