07.05.2019
89,3 in ples v naših glavah – I. del
O glasbi in glasbenem programu na Radiu Študent v analognih časih.

Osnovna misel je tale: glasbeni program Radia Študent je težje ustvarjati danes, kot je bilo ustvarjanje programa pred dvajsetimi, tridesetimi ali petdesetimi leti. Glasba je danes povsod, na videz dostopna vsem, videti je, da je njenih rab in poslušanj nič koliko. Ni junaških časov RŠ-a. Vsak čas, vsako obdobje, v katerem je ta radio deloval in aktivno seval v družbo, je poseben. Nobeden ni bil lahek. Zato velja moj prvi poklon sedanji ekipi sodelavk in sodelavcev RŠ-a in še posebej glasbeni redakciji tega neodvisnega radia, ki ga potrebujemo bolj, kot današnja družba misli in mu to daje vedeti. Formalna izobrazba v GR RŠ-a ni štela, pač pa nakopičena vednost, izostreni občutek za godbe, drža, argumentacija pri utemeljevanju vsebin, oblikovanju novih oddaj in njihovega uvrščanja v program. To vse je bilo predvsem plod sprotnega samoizobraževanja, zvedavosti, soočanja mnenj, včasih tudi nagovora avtoritete z radijsko kilometrino, tu ni česa skrivati. Ta notranja razmerja se verjetno do danes na RŠ-u niso preveč spremenila. O teh rečeh smo na rednih sestankih in dnevno stalno in zavzeto diskutirali. Včasih so se najboljše programske ideje porodile zunaj radia – v bližnji oštariji.
Naslov teh kar obširnih pisarij o glasbenem programu Radia Študent ob njegovi petdesetletnici je sposojen in pretvorjen v množinsko, skupinsko izkušnjo, kar muzika na RŠ-u tudi je. Postavljen je k edini preostali UKV frekvenci ljubljanskega Radia Študent, ki jo je (ob 104,3MHz) pridobil leta 1978, z radijem oddajanja v stereo tehniki, ki nikoli ni segel onkraj širše ljubljanske kotline, pa bi glede na njegov nesporni družbeni pomen to že zdavnaj morala postati vsenacionalna frekvenca, s slišnostjo RŠ-a po vsej Sloveniji in čez mejo.
Dancing in Your Head je komad ameriškega svobodnjaka, saksofonista Ornetta Colemana iz sedemdesetih let. Ta mini-glasbeni manifest z metaforo svobodnega, poplesavajočega, nemirnega duha se dobro prilega obhajanju obletnice in temu, kar je ta majhna-velika neodvisna radijska postaja že samo z glasbenim programom dala raznim prostorom in jih pomagala ustvarjati. In ti še zdaleč niso omejeni na teritorij ljubljanske kotline, Slovenije ali, nje dni, Jugoslavije. To vam jamčim iz prve roke, ko sem med raziskovanjem glasbenega življenja v New Yorku pred nekaj leti redno srečeval ljudi, glasbenike in poslušalce, ki so RŠ poznali, cenili in občasno poslušali po internetu. Ornettova harmolodika – HARmony-MOvement-meLODICS – ali fantastičen, »utopističen« poskus, kako se v godbi (in življenju) osvoboditi trdih spon harmonije, ritma in melodije ter te elemente enakovredno rabiti v napetem enoglasju hkrati, je v tem zaprto-odprtem komadu, ki ni fusion, podarila vse: rock, funk, improvizacijo in strogo skladanje, ostrino in nežnost, trdo odgovornost in iskrivo odprtost, skupinsko igro in zakrite sole posameznikov, koherentno in vznemirljivo izkustvo – ples v glavi in telesni gib, če se ti zahoče. Radio Študent je ravno tak ples v naših glavah, tistih, ki so ga delale, in tistih, ki so ga poslušale – in ga še delajo in poslušajo.
K pisanju sem bil povabljen kot stara džomba, veteran RŠ-a, ki sicer na radio še prihaja delat oddajo in sukat »idealno godbo« v tritedenskih intervalih (in s tem zaključi konec maja, čas je), kar pa je daleč od rednega udejstvovanja, sodelovanja v razpravah o programskih usmeritvah in ustvarjanja glasbenega programa tam, kjer se to ponavadi počne – vsak dan sproti v radijskih prostorih, včasih neznosno nervozno, tudi konfliktno, srborito, v razmerah, ki so lahko pregrete do vrelišča ali utečeno mirne. In verjemite, tako je bilo ves čas. Pa še večinoma smo kadili ko turki na sestankih, ki so se lahko razvlekli v nekaj ur skupinskih lamentacij. Dobra navada je bila ta, da smo po gromu in streli šli vsi skupaj na pir in skadit pipo miru. Z redno udeležbo v vsakdanjem radijskem življenju sem prekinil na začetku devetdesetih let, konec devetdesetih sem nehal pripravljati dnevne oddaje RŠ-a, v novem tisočletju sem skupaj s kolegi (Zoranom Pistotnikom, Bogdanom Benigarjem, Rokom Juričem in Mihom Zadnikarjem) in izvrstno Tatjano Capuder (TC Lejlo za občinstvo RŠ-a, edino radijsko glasbeno voditeljico, ki v Sloveniji vseskozi redno vrti in s tehtnimi komentarji predstavlja glasbo iz islamskega sveta) vodil samo še večerno oddajo, namenjeno jazzu, improviziranim godbam in godbam »črnega Atlantika« (kamor spada tudi blues, ki sem ga od leta 1988 naprej precej let redno predstavljal v posebni oddaji). Skratka, z gledišča današnjega RŠ-a sem dejansko nekdo iz prejšnjega stoletja, iz analognih časov, kar ponazarja pristavljena fotografija mladca iz kleti 8. bloka, ki glasbeno oddajo tipka na pisalni stroj, v dveh izvodih, enega za špikerja (napovedovalca/bralca), enega za tonskega tehnika, kakor so velevala in še veljajo stroga pravila za pripravo oddaj; tega smo se vsi držali. Zapis je fragmentaren. Je bolj nizanje opomb, s prikazom izbranih momentov, s kakšno eksotično iz kolektivnega in posamičnega spomina radijske ustanove in navezavo na sodobnost.
Spodobi se, da se predstavim kot eReŠevec.
– RŠ sem kot bežigrajski najstnik občasno poslušal že sredi sedemdesetih let na srednjem valu (na frekvenci 1242 KHz), ko je oddajal z oddajnika na terasi 8. bloka Študentskega naselja v Rožni dolini in ni segel niti v vse ljubljanske kote. Redni, se pravi zvesti poslušalec Radia Študent sem od leta 1978, redni sodelavec njegove glasbene redakcije pa od marca 1982. Kot poslušalec RŠ-a sem pri sedemnajstih v veliki menzi Študentskega naselja od Pera Lovšina in Pankrtov v glavo prejel komad Sedemnajst in dobil potrdilo, da sem »mlad, perspektiven kader«, ki noče imeti radarja namesto glave.
Konec 1983 sem s premalo izkušnjami in prehitro postal glasbeni urednik RŠ-a oziroma urednik glasbene redakcije RŠ-a (GR RŠ), kar sem bil do septembra 1986. (S trimesečno prisilno pavzo leta 1985, kar je bil dolg JLA – 12 + 3 mesece za tiste, ki nismo v roku skrpali dveh letnikov fakultete; sprotno »polaganje izpitov« in dnevno izobraževanje na medijski akademiji RŠ – to RŠ de facto je – tu ni štelo.)
Jeseni 1986 sem postal vodja organizacije in izvedbe programa RŠ-a (VOIP) na skromni, a redni plači, kar v času družbene in ekonomske krize, negotovosti in inflacije v tedanji Jugoslaviji ni bilo zanemarljivo za eksistenco, in to sem ostal do jeseni 1992. Bržčas za kakšno leto, dve predolgo. Če seštejem, to je bilo dejansko devet let in za drobiž dni intenzivnega dela, druženja in vsakdanjega bivanja s tovarišicami in tovariši v kletnih prostorih 8. bloka v Študentskem naselju, kjer je imel RŠ svoj prvi sedež in studio. (Drugega s sodobno tehnično opremo in mešalno mizo, nujno potrebnega zaradi programskih in produkcijskih potreb, je iznajdljivo zgradil v prostorih »moje« voipovske kanclije ob prvem studiu v svojem podzemlju na začetku devetdesetih let, kar je zgolj potrdilo odlične tehnične kulture, iznajdljivosti in inovativne dosežke tehničnega osebja radia, ki je vedno gojilo tudi visoke izvedbene standarde, tehnično radiofonijo.)
Zaradi navajenosti in utesnjenosti v kletnih prostorih je bila selitev v nove prostore, v gornji dve nadstropji 14. bloka, leta 1997 za RŠ in njegov živelj precejšnji notranji stres, v katerem so se mešali evforija, bojazen, neiznajdljivost, problemi s povezovanjem segmentov programa, se pravi, da se je korenito spremenilo vsakdanje radijsko življenje, ki ga je po svoje narekovala nova prostorska struktura. Sam sem rabil leto, morda dve, da sem se dokončno privadil na nove prostore, edino, kar se ni spremenilo, je bilo to, da si se moral usesti za mikrofon in v realnem času delati oddajo; ta občutek je ostal neizbrisno ereševski, prav poseben in je še danes edinstven, če ga primerjam z izkušnjo z drugimi radijskimi postajami doma in v tujini.
– Ko radio začneš soustvarjati in postaneš njegov del, se spremeni tudi poslušanje radia. Poslušati sem ga začel čedalje bolj usmerjeno, »strokovno«, če si sposodim pri znani Schaefferjevi/Chionovi shemi štirih modusov poslušanj. Še bolj kot prej – kar je bila sicer odlika rednega poslušalstva RŠ-a, odkar pomnim – sem postal pozoren na podrobnosti v programu, na njegove elemente in njihovo členjenje, vzemimo na potek in lok glasbene opreme, na njeno uglasitev ali popoln razhod s špikerjevim vodenjem in povezovanjem programa, ki je včasih ob duhovitih špikerjevih posegih dosegel krasne »anemfatične« učinke; da o avtorjih in njihovih oddajah in sestavljavcih glasbenih oprem raje ne govorim. Te smo vsi, ki nismo bili le redni, temveč tudi resnično intenzivni poslušalci RŠ-a, dobro poznali; burili so našo domišljijo in nas z nevidno vezjo – glasom in prispevki – privezali nase. Nekaj povsem drugega je, ko z ljudmi iz etra, ki so bili prej le imena z glasom, katerega vira ne vidiš, ali za tekstom, ki ga prebere in poda špikerjev glas, začneš sodelovati in delati radio. Že posvečenega v reč, so me prijatelji in znanci vedno radi zvedavo spraševali, kdo, kaj stoji za tem in onim v programu, na radiu – pa sem jim odvrnil, da o tem raje ne bi, vedoč, da jim razkritje skrivnosti, ki to sploh ni, lahko sfiži najboljšo možno poslušalsko izkušnjo. (Če je bilo v tem kaj narcistične skrivnostnosti in postavljanja, pa naj bo tako.)
– Na RŠ sem prišel sam, po daljšem oklevanju, a z željo po pisanju za radio, spoštljivo, z določeno zalogo vednosti o novem jazzu in improvizirani godbi, ki sta me najbolj zanimala in sem ju precej dobro – ob vseh drugih godbah – poznal oziroma spoznaval, tudi z obiski prvih jazz festivalov in koncertov v tujini. To je bila dolgoletna praksa širjenja in dopolnjevanja kroga sodelavcev. Sodelavci GR RŠ-a so na radio prihajali sami ali pa smo jih novačili iz krogov znancev, ki so se poglabljali v muziko. Iz lastnih vrst smo, če se je le dalo, tudi mesili bodočega glasbenega urednika. Pozneje je RŠ začel uvajati redne avdicije tudi za sodelavce GR RŠ-a, kar je bila v prvih dveh desetletjih predvsem redna praksa v službi za napovedovanje (špikerski službi) in službi za tonske tehnike. Še vedno pa velja, da na RŠ lahko prideš sam in se uvajaš v delo na radiu.
– Marca 1982 sem končno prestopil prag RŠ-a. Prišel sem naravnost s koncerta kvarteta pianista in ustanovitelja chicaške umetniške formacije AACM, Muhala Richarda Abramsa, v avstrijskem Saalfeldnu, v tamkajšnjem jazz klubu. Sramežljivo sem povprašal po Zoranu Pistotniku, vodilnem jazzovskem kritiku RŠ-a in v Sloveniji, čigar oddaje o sodobni improvizirani glasbi sem redno poslušal in snemal na avdiokasete. Zoran me je takoj vzel pod okrilje in postal moj neformalni mentor na RŠ-u. Kadrov za jazz in improvizirano godbo ni bilo na pretek, v GR RŠ-a so prevladovali liki, privezani na punk rock in nove oblike alternativnega rocka, postpunka (vključno s plesnimi formami, novim elektro popom itd.), nekaj let močan rock v opoziciji se je počasi umikal, a nikoli izdihnil v svojih podaljških. Tem modelom v GR RŠ-a je poveljeval triumvirat zares močnih avtorjev, ki so ga tvorili neuradni ideolog punka Igor Vidmar (avtor legendarnih oddaj Bodi tukaj zdaj in Rock fronta, za nas pozneje Igi, po Iggyju Popu, ali Stari), Marjan Ogrinc in Peter Barbarič. To še ne pomeni, da se ni pokrivalo drugih popularnih glasb in oblik. Boštjan Strnad – Zlobec je bil pravi specialist za obravnavo reggaeja in z njim povezanih podzvrsti, od duba do lovers rocka. Ne pozabimo, reggae, najprej predvsem z ikono Bobom Marleyjem, je bil prva popularna godba tretjega sveta, ki je odprl duri drugim godbam in v marsičem tudi glasbenemu festivalu Druga godba, kjer je bila ekipa GR RŠ-a možganski trust. Tu ne kaže spregledati tradicije predstavljanja nove glasbe skladateljev, različnih vrst eksperimentalne glasbe, kar je bila še dediščina oddaje Zvočne raziskave Slobodana Valentinčiča in kolegov iz sedemdesetih let (kot poslušalec sem na tej oddaji prvič slišal newyorške minimaliste, npr. Steva Reicha, pa Vinka Globokarja, a tudi pretresljiv, srhljiv komad Frankie Teardrop newyorškega protopunk dvojca Suicide). Ravno tako je bila dediščina iz sedemdesetih predstavljanje tradicionalnih ljudskih in popularnih glasb, zlasti tistih, ki smo jih povezovali s protikolonialnimi osvobodilnimi boji v tretjem svetu in zatiranimi manjšinami v jedru zahodnega sveta (tu je izjemno pomembno vlogo odigrala pozitivna interpretacija gibanja neuvrščenih in vloge Jugoslavije v njem).
Kar zadeva umetno glasbo skladateljev in eksperimentalne prakse, je RŠ v posebnih oddajah redno pokrival evropske in ameriške moderniste (denimo v oddajah, kot sta bili Situacija nove glasbe in pozneje Pantonalni kabaret), že tedaj smo prevajali pomembna besedila teoretikov in skladateljev (od Pierra Bouleza in Globokarja do Corneliusa Cardewa in Johna Cagea), intervjuje s skladatelji iz tujih revij. Včasih smo to počeli v sodelovanju z mladimi muzikologinjami, ki so, naveličane študija glasbe 19. stoletja na oddelku za muzikologijo na Filozofski fakulteti, segale po muziki Luciana Beria, Mauricia Kagla, Xenakisa in sopotnikov. Prav na tej podlagi se je utrdilo dolgoletno sodelovanje RŠ-a z revijo Glasbene mladine Slovenije, kamor smo s članki počasi prodirali tudi drugi pisci z RŠ-a – končna posledica je bila modernizacija te revije in preoblikovanje v revijo Muska, ki je, skoraj čudežno, obstala do prisilne ukinitve leta 2010. Od tedaj v Sloveniji nimamo spodobne tiskane revije za glasbo, ki bi zajela čim širši spekter glasb in ki ne priznava dihotomije na »visoko« in »nizko«, ki smo jo ravno mi odpravili.
– Moj prvi prispevek za RŠ je bil ocena koncerta kvarteta M. Abramsa (»še en Vidmar«, so se zajebavali po hodnikih RŠ-a; »prav jim je«, sem si mislil). Čez teden dni sem se na avtoštop ponovno odpravil v Saalfelden, si v Podkorenu spotoma ogledal prvi tek veleslalomske tekme za svetovni pokal, v zimskem Saalfeldnu pa v nekdanji »preurejeni štali« za jazz koncerte polno doživel večne resne šaljivce nove muzike, Art Ensemble of Chicago, v izjemni koncertni formi (še zdaj se rad šalim, da je AEC moj najljubši punk bend zunaj punk rocka). Zapis o AEC je bil moj drugi prispevek za RŠ. Tedaj se še nisem čisto zavedal, a bil sem že pečen, zvezan z RŠ-em.
Prvi daljši avtorski prispevek s spremnim besedilom in izbrano godbo sem pripravil januarja 1983. Za te Rože za Alberta, legendarno redno oddajo RŠ-a, posvečeno sodobni improvizirani glasbi (po komadu Davida Murrayja, posvetilu free jazzerju Albertu Aylerju), sem izbral naslov »Blues je svobodna glasba«, in sicer po citatu imenitnega chicaškega muzika, trobentarja Lea Smitha, tudi člana AACM-a. Če pogledam nazaj, je bil ta naslov pravzaprav napoved mojih dolgoletnih glasbenih in pozneje tudi raziskovalnih preokupacij – svoboda v godbi in skoznjo, blues kot kulturna forma in njene preobrazbe, afroameriška kultura, nova muzika, you name it. To je bila po prvih ocenah plošč v redni recenzentski oddaji Tolpa bumov, namenjeni ocenam izbranih plošč, ocenah koncertov in prvih pripravah glasbenih oprem zame resnična avtorska iniciacija na RŠ-u.
Prvi daljši intervju s tujim glasbenikom, ki sem ga prevedel in pripravil za Rože (snemanje z dvema glasovoma špikerjev, sinhronizacija s podlago posnetka v angleščini, to je bila stalna praksa RŠ-a), sem naredil v avstrijskem Nickeldorfu na festivalu Konfrontationen julija 1983, in to z imenitnim ameriškim črnskim klarinetistom in skladateljem Johnom Carterjem; intervju je imel vse slabosti neizkušenega glasbenega novinarja, a ta izkušeni glasbenik je bil blag in je izjemno zanimivo pripovedoval in podajal tehtne informacije in komentarje. (To se vedno rado dogaja, glasbeniki, zlasti tisti, ki jih je predstavljal RŠ, so preveč razgledani in pozorni, da ne bi na še tako slabotno vprašanje bogato odgovorili »mimo njega«.) Pozneje sem kot glasbeni novinar (za RŠ in tiskane medije) naredil več kot 300 intervjujev (ne samo z glasbeniki, tudi teoretiki s področja humanistike in družboslovja, umetniki), daljših od 45 minut. (Promocijskih, tistih pred koncerti, ne štejem, čeprav so bili nekateri med njimi kar prijetna, zabavna in informativna izkušnja). Intervjuji, ta najbolj žmohtna in zelo zahtevna zvrst (glasbenega) novinarstva, so dejansko postali redna praksa na RŠ-u šele v osemdesetih letih. Še vedno menim, da intervju najbolje predstavlja glasbenika in njegovo glasbo, je bogat vir informacij, estetskih vprašanj, se poglablja v življenje in prakso ustvarjalca ali benda in ju povezuje z družbenim. Drugi redni viri informacij o tekočem glasbenem dogajanju (RŠ je glede tega vedno zamujal, čeprav manj doma, kjer je bil aktiven spodbujevalec domače ustvarjalnosti, ni na slepo sledil modnim, hipnim rečem) so bili predvsem iz tujega glasbenega tiska, tedniki in revije, na katere je bil RŠ kljub finančni stiski redno naročen: za področje rocka in širše popularne godbe je bil to angleški Melody Maker in v osemdesetih predvsem NME (New Musical Express), za avant-godbe Wire, za novi jazz nemški Jazz Podium, kanadski Coda Magazine in italijanska Musica Jazz ter številni fanzini neodvisnih scen, tudi hardcorovsko internacionalni fanzin Maximum Rock'n'Roll. In na koncu – najpomembnejši vir je bila vedno posneta glasba, na albumih, singlicah, avdiokasetah iz domačih zalog, predvsem pa iz izjemno bogate, prav razkošne radijske fonoteke (včasih smo ji rekli »diskoteka«; RŠ je imel vedno honorarnega »diskotekarja«, ki je skrbel za fonotečni fond, vpisoval in razporejal plošče in druge nosilce zvoka, tudi danes, ko jih menjajo digitalni formati). Ob nenehnem poslušanju (in povezovanja informacij z ovitkov albumov) smo se učili poslušati, razbirati, razločevati, presojati in vrednotiti.
Če strnem: kot glasbeni novinar v najširšem pomenu in kot glasbeni kritik, se pravi nekdo, ki je javno okušal in posredoval godbe, sem se docela formiral na RŠ-u in s tem delil prijetno usodo številnih sodelavk in sodelavcev, ne glede na interesno področje.
– Kako so bila videti proslula osemdeseta skozi nabrane albume (ne)popularne godbe treh vodilnih radijskih postaj v Sloveniji? V tedniku Teleks je bil decembra 1989 objavljen nabor dvajsetih albumov osemdesetih let po izboru glasbenih uredništev treh radijskih postaj: Radia Študent, drugega programa Radia Ljubljana in Radia Glas Ljubljane, ki mu je sledila skupna predstavitev hkrati na vseh treh radijskih programih. Danes menim, da je tako lestvičarstvo povsem brez smisla, če odmislimo vlogo, ki jo še lahko odigra v sferi distribucije godb. Ampak vseeno, za to smo se tedaj pri vsaki redakciji radia precej potrudili in nastali so kar hecni preseki in primerjave, tudi programskih politik treh različnih radijev, ki se niso ravno marali. Razmerja med njimi so precej zapletena, a z vidika RŠ-a naj omenim vsaj to, da je »veliki brat« naš RŠ dolgo obravnaval kot nekakšno mladinsko redakcijo, RGL pa je bil, glede na to, da je začel oddajati iz prostorov RŠ-a na isti frekvenci, celo trojanski konj oblasti – eden skritih namenov je bil, da bi RGL dejansko prevzel in utišal RŠ. Zato smo se v osemdesetih, ko so RGL med drugim zelo spretno in z dobrim pop formatom delali tudi nekateri nekdanji uredniki RŠ-a, gledali precej postrani, saj je RGL širil oziroma segal na teritorij popularnih godb, ki jih je prej vrtel in predstavljal le RŠ. Ena izmed obrambnih reakcij RŠ-a je bila radikalizacija glasbene podobe s sočasno prepovedjo vrtenja določenih skupin ali komadov, ki jih je vrtel RGL. Pametno ali nespametno, tudi to nas je spodbudilo, da smo se bolj zakopali v zgodovino rocka in popularne godbe ter brskali še bolj levo od pop mainstreama. Po domače in naravnost: če sta republiški Radio Ljubljana (Val 202) in RGL vrtela zlizane pop hite Davida Bowieja, smo mi vrteli Bowiejev album Low. Notranjih sporov na RŠ-u je bilo zaradi tega ogromno, še več tedaj, ko je z inkorporacijo vsega, kar je prinašalo korporativni glasbeni industriji velike dobičke, nastopil MTV (ki smo ga prvi – zgolj zvok – predvajali na naši frekvenci v času, ko ni bilo rednega programa. Hudo se je zažrl v program in glave nekaterih sodelavcev GR RŠ-a. Nekateri še danes živijo v zablodi, da so oddaje MTV-ja o »alternativni naciji« in druge predstavljale cvetober alter rock godb, čeprav so segale po močnih bendih, ki jih, tako kot njihove albume, sprva ni nihče povohal (Nirvana je najlepši zgled). Tedaj se je začela tudi orkestrirana romanca »neodvisnih založb«, ko so »indies« začele ustanavljati multinacionalke, da bi le še ujele zadnji potrošniški neodvisni okus – pred zlomom tradicionalne industrije plošč in glasbe, ki je zasluženo potonila.
V teh treh lestvicah je lep paradoks. Na RŠ-u zbrani konzorcij petih do desetih likov iz GR RŠ-a na svojo ni uvrstil dobrih albumov izvajalcev, na katerih je leta in leta gradil svojo glasbeno podobo, namreč Louja Reeda in Iggyja Popa (z referencami na zgodnja benda iz rock obrobja, s katerima sta pisala odpadniško alter rock zgodovino, The Velvet Undergound in The Stooges), obe drugi postaji pa sta ju. Za dodatek, Reedov New York – njegovo uprizoritev sem videl na krasnem koncertu v živo leta 1989 – je izvrsten, po mojem najboljši album poeta newyorških zakotnih ulic, vsaj po The Blue Mask (1982) in albumov iz 70. let. Vendar – v naših plešočih glavah je oba veterana alter godbe že zamenjal »novi poet«, Nick Cave z Bad Seeds – začela se je ljubljanska zaljubljenost do ušes, tudi s prvima ljubljanskima koncertoma na Kodeljevem in v Križankah.
Na nekaj albumih in bendih na listi RŠ-a je definitivno moj podpis. Na primer, The Lounge Lizards so zastopniki newyorške downtown scene. Tom Waits je predstavnik avtorskih posebnežev (z imenitno trilogijo albumov sredi 80. let). Morda bi kje izbral kak drug album uvrščenih bendov, prav nobenega izvajalca ali benda pa ne bi zbrisal, kvečjemu bi jih dodal, in dodal bi jih precej. Pri mogočni Diamandi Galas smo se lepo potrudili in uvrstili trilogijo treh albumov. Diamanda je edina glasbenica na vseh treh lestvicah. Vse bi raje še širil, verjetno bi notri padli še Pixies z lestvic drugih (itak so bili tudi RŠ bend). Kar ponosen sem, da smo kot pionirskega predstavnika hip-hopa in rapa uvrstili Grandmaster Flasha in Furious Five, takoj ob izidu prvih singlov in albuma nam je dal dva »alter hita RŠ«. Recimo, pogrešam zgodnje albume Depeche Mode, Public Enemy pa Fela Kutija, Ministry in Scraping Foetus off The Wheel oziroma Jima Thirlwella in vsaj kak album jamajškega ali britanskega reggaeja. Ključno je, da se je pri oblikovanju seznama RŠ-a predvsem poznala močna postpunk, hardcore zasedba GR RŠ-a in linija, ki jo je zastopala večina »vplivnejših« članov GR RŠ-a. Brez razumevanja tega konteksta, notranjih razmerij na RŠ-u in zunanjih relacij do drugih radijskih postaj se teh lestvic in tedanje glasbene politike RŠ-a ne da razumeti. Z današnje perspektive je pri tem bolj zabavna primerjava, kako dobro popularno godbo in albume (nekaj je pravzaprav ereševskih, Pixies gotovo) sta izbrala oba druga radia. Primerjava usmeritev z današnjim homogenim svetom pop šmorna verige radijskih komercialk in precej izgubljenim nacionalnim radiem je skoraj nemogoča; stanje je grozovito, malone brezupno. Medtem je RGL neslavno ugasnil v času privatizacije radijskih frekvenc in predvsem po lastni neumnosti.
– Program RŠ-a, ki smo ga ustvarjali v napeti simbiozi, se je sčasoma vse bolj profesionaliziral in širil: v začetek devetdesetih let je RŠ vstopil z razširjenim programom, ki je od ponedeljka do nedelje potekal od 13.00 do 24.00, vikende je začenjal ob 11.00. Ko sem prišel na RŠ, je bila poslušalčeva sinhronizacija s programom RŠ-a (tedenski programi so bili redno objavljeni v dnevnem časopisju in tednikih) razmeroma preprosta: štiriurni program čez teden, od 11.00 do 15.00 (ob 12.00 Tolpa bumov), od petka (in četrtka od leta 1983) do nedelje od 20.00 do 24.00; vmes se je dnevni program širil in prestavil v popoldanski čas, od 13.00 do 19.00.
Glasbeni program je vedno zavzel vsaj 70 odstotkov programskega časa, kar velja še danes. Njegov sestavni del so seveda tudi dnevne in večerne glasbene opreme, ki so bile včasih znotraj GR RŠ-a preveč podcenjeni del rednih opravil; dejansko pa so glasbene opreme posebno občutljiva veščina, prava umetnost, vedno so prvo srečanje/trk poslušalca z RŠ-em in resnični zvočni/glasbeni obraz RŠ-a, če so bili špikerji in pozneje avtorji/voditelji njegov glas. Že v devetdesetih letih, kaj šele danes, ko je program še širši, je bil to izjemen programski obseg. Vzemimo, leta 1986 je glasbena redakcija RŠ-a štela približno 30 rednih in občasnih sodelavcev (redni so mesečno pripravili vsaj eno Tolpo bumov, še kakšno drugo oddajo in glasbeno opremo). Bili smo izjemno pisana, glasbeno radovedna druščina, dovolj kritična do sebe in drugih, a tudi kolegialna, včasih malo pokroviteljska glede na staž nekaterih. V GR RŠ-a so delali ljudje, stari od 18 do 36 let, kar je precejšen generacijski razpon: študenti, diplomiranci, nekdanji in falirani študenti, neodvisni – tedanji samozaposleni, tudi že uslužbenci drugod. Do danes glasbena redakcija RŠ-a še ni imela urednice, zato pa je v njej čedalje več avtoric. Včasih je bila redakcija skoraj izključno fantovska zadeva. Z izjemo zunanjih sodelavk – muzikologinj (Mojce Šuster, poročene Menart, Mirjam Žgavec in Nataše Kričevcov) in glasbenih opremljevalk iz vrst drugih redakcij sta bili od druge polovice osemdesetih prvi redni sodelavki Irena Povše (tudi prirediteljica koncertov post-HC bendov s svojo »koncertno agencijo« Buba; mislim, da je ravno ona prva zavrtela prvenec Red Hot Chilli Peppers s promocijske kasete; zanje smo sicer že slišali, da so bili feni in predskupina newyorških »levih populistov« Defunkt) ter odlična avtorica oddaj o novi muziki na intrigantnih presečiščih, Lili Jantol.
Formalna izobrazba v GR RŠ-a ni štela, pač pa nakopičena vednost, izostreni občutek za godbe, drža, argumentacija pri utemeljevanju vsebin, oblikovanju novih oddaj in njihovega uvrščanja v program. To vse je bilo predvsem plod sprotnega samoizobraževanja, zvedavosti, soočanja mnenj, včasih tudi nagovora avtoritete z radijsko kilometrino, tu ni česa skrivati. Ta notranja razmerja se verjetno do danes na RŠ-u niso preveč spremenila. O teh rečeh smo na rednih sestankih in dnevno stalno in zavzeto diskutirali. Včasih so se najboljše programske ideje porodile zunaj radia – v bližnji oštariji.
... se nadaljuje...
* Radio Študent bo 50-ti rojstni dan praznoval 9. maja z osrednjim dogodkom v CUK Kino Šiška v Ljubljani. Na njem bodo nastopili Laibach, Mimika Orchestra z gostom Darkom Rundekom, Seine, Jimmy Barka Experience in Housewives. Več o njem najdete TUKAJ.