PoOovezovalci

Navidezno mirna, a kot je ponavadi življenje, po svoje tudi kar malo žalostna glasbena jesen je za nami, vsaj za nekatere od nas. Sredi septembra se je od nas skoraj neopazno poslovil prvi slovenski kitarski inovator in umetnik, OHO-jevec Drago Dellabernardina, mesec dni kasneje je s poslovilnim digitalnim albumom oznanil prekinitev svojih aktivnosti domači impro art rock trio oOo, le dva tedna zatem pa nas je zapustil še Hardy Fox, ustanovni član in eno od gonil kalifornijskih ekscentrikov The Residents.

Toda diskografska zapuščina, nastala med vajami in živimi nastopi oOojevcev ter v grobi obliki prenesena na nosilce zvoka, kljub nesporni kvaliteti večine materiala in prenekaterim vrhuncem navkljub ni ne njihovo edino niti najpomembnejše komunikacijsko sredstvo, zaradi katerega bodo resda kot obroben, a vsekakor svojski in unikatni pojav pustili sled v slovenski glasbeni zapuščini. Njihova poglavitna misija in  pomen za sceno bi se, strnjena v eno besedo, po mojem mnenju glasila – povezovanje. In to ne le glasbenih žanrov in scen, ampak tudi različnih umetniških praks in časovnih obdobij. 

Preden se posvetimo oOojevcem, se lotimo The Residents. Nekje na prelomu iz sedemdesetih v osemdeseta leta prejšnjega stoletja, h katerim se bomo še vrnili, je skupina The Residents, tedaj javnosti bolj ali manj neznana, z lokalnim piscem in stand-up komikom Pennom Jillettom sklenila nenavaden, residentovsko bizaren pakt: Jillette naj bi se za en teden zaklenil v sobo primestnega motela in se 24-ur dnevno izpostavljal glasbi z albumov »Stanovalcev«, če oziroma ko bi se mu pa pri tem utrnil kak preblisk, naj bi to zabeležil v mikrofon; pač razne vtise in občutke, ki bi se mu porajali. Jillette, ki menda Residentsov prej sploh poznal ni, je kasneje povedal, da je bilo na začetku nevzdržno, četrti ali peti dan so mu nekatere zadeve počasi postajale všeč, po tednu dni pa ga je njihova glasba kar zasvojila. Tako zelo dobesedno, da je nekaj let kasneje prevzel vlogo koferansjerja na njihovi prvi svetovni turneji.

Na Penna sem se spomnil, ko sem se le nekaj dni po novici o Hardyjevi smrti skušal zakopati v oOojevce in njihovo spletno diskografsko zapuščino, dostopno na njihovem bandcamp profilu. Do takrat sem pobliže poznal le njihovi edini »handmade« fizični izdaji (trojni CD + 2 CD ZoOm Yourself ter platko OtroOoške), zdaj pa sem zaprepadeno ugotovil, da so od svojega nastanka – leta 2013 – do danes obelodanili kar 22 enot samostojnih izvajanj in sodelovanj, od katerih samo zadnja, poslovilna in s pomenljivim naslovom Zoom Yourself voOol. Last, obsega skoraj dve uri in pol doslej morda najradikalnejših zvočnih improvizacij. Edini zvesti fen, kot me je bend kdaj v šali imenoval, sem se tako znašel pred izzivom, katerega rezultat bi bil lahko ravno nasproten od Jillettove spreobrnitve; prijetni dražljaji, ki so me doslej praviloma prevevali ob glasbi tega benda, bi me utegnili ob vsej tej količini zvočne mase postopoma otopiti in zaradi zasičenosti celo spreobrniti v pravo nasprotje tega, čemur bi se dalo reči fen. Pasti in zanke spletnega založništva pač.

Toda diskografska zapuščina, nastala med vajami in živimi nastopi oOojevcev ter v grobi obliki prenesena na nosilce zvoka, kljub nesporni kvaliteti večine materiala in prenekaterim vrhuncem navkljub ni ne njihovo edino niti najpomembnejše komunikacijsko sredstvo, zaradi katerega bodo resda kot obroben, a vsekakor svojski in unikatni pojav pustili sled v slovenski glasbeni zapuščini. Njihova poglavitna misija in  pomen za sceno bi se, strnjena v eno besedo, po mojem mnenju glasila – povezovanje. In to ne le glasbenih žanrov in scen, ampak tudi različnih umetniških praks in časovnih obdobij. 

Skupino oOo sestavljajo Tina Jenko (bobni, kalimba, bas …), Mihael Kunšič (kitara, vokal, trobenta, saksofon …) in Žiga Jenko (vokal, kitara, trobenta …). Izven matičnega benda so bili vsi dejavni še v drugih zasedbah, kot so Nesebat, Kombo B Zlatka Kaučiča (Tina) in Crazed Farmers (Miha in Žiga), prvič pa so zaigrali skupaj v garažnem rock'n'roll kvintetu Rhythm Thieves. 

Žanrsko so bili precej neulovljivi. »Načitanost« članov je očitna: med vrsticami prepoznamo elemente progresivnega, off in opozicijskega, noise, punk in še marsikaterega drugega rocka, tudi jazza in na njem temelječega pola sodobne improvizirane glasbe. Vendar niso nikdar lovili trendov, zato pa tudi nikoli niso bili nemoderni ali celo zastareli. Osnova je stabilni in udarni, rahlo plemenski ritem, ki ostalima članoma nudi oporo za nadaljnja preizpraševanja in izpade norosti. Kljub klasični rock formaciji dveh kitar in bobnov so se oOojevci na domači sceni bolj kot k svojim rockovskim sodobnikom nagibali proti improvizatorjem in čudakom, s katerimi jih med drugim veže to, da so v temelju konceptualisti. To pomeni, da se zavestno odrekajo komadu ali albumu kot popolni formi in končnemu cilju ter raje postavljajo v ospredje ustvarjalni proces, katerega bistvo je veselje do druženja in skupne kreacije. V petih letih obstoja so sodelovali s kopico glasbenih in besednih artistov različnih profilov, med katerimi najdemo zvočne manipulatorje Boruta Savskega, Stefana Doepnerja in Boštjana Leskovška, improvizatorje in jazziste Iztoka Vidmarja, Iva Poderžaja in Jošta Drašlerje ter psy trance producenta in DJ-ja Vuka Zvuka, pesnika Toneta Škrjanca pa Vesno Godler in Andreja Fona iz »new wierd Sovenije« in še mnoge druge.

A na začetku je bil blues. Mastni, beefheartovski Broken Blues namreč otvarja prvenec Zoom Yourself With Friends, Volume 1, na katerem v približno podobnem, alternativno bluesovskem vzdušju potujejo skozi preostanek albuma, ki iz današnje perspektive predstavlja vmesni člen med kasnejšo podobo benda in njegovo garažno rock predzgodovino. Ta album je tudi njihovo prvo soOodelovanje, skrivnostni »friend« iz naslova, skrit za psevdonimom  Macondo Libre, pa je eden najostrejših slovenskih rock kitaristov in sam »Anton slovenskega rock’n'rolla«, namreč Boštjan Senegačnik iz vrst velenjske zasedbe Res Nullius. Dve desetletji in več nazaj, ko je slovenski rock poganjala in hkrati držala pri življenju agilna in prodorna skupnost, zavezana garažnemu punku in rhythm'n'bluesu, katere organski člen je bil tudi kvintet Rhythm Thieves, se je Res Nullius izpostavila kot ena od prejanic »gibanja« in ta status s serijo odličnih albumov obdržala do svojega konca. Slišati Senegačnika izven matičnega benda je že samo po sebi rariteta, in tudi zato je Zoom … Vol. 1 soOodelovanje na visokem nivoju ter album vsekakor vreden prisluha. 

Med kooperatorji, od katerih na albumih najdemo še tolkalca Lyncha (prav tako izvrsten, razbijaški ashratemplovsk/faustovski Battle), trobilca Matjaža Bajca iz skupine Koromač (Zoom Yourself With Friends, Vol. 2) in akcionističnega pesnika Dejana Kobana (Lajanja), v mojih očeh posebno mesto zavzema poet Iztok Osojnik, s katerim so izvedli nekaj živih nastopov in čigar toku misli sledimo v komadih Ljubljana, megle in srebro ter Michaus leta 1979 part I in II  na albumu Rezati. 

Osojnik je bil tega prelomnega leta 1979 del drzne in odbite, a v tistih turbulentnih časih že rahlo zapoznele in s strani počasi prevladujočega punka in njemu sledeče alternative kmalu tudi precej grobo zatrte in iz skupnega alternativno zgodovinskega spomina malone izbrisane ljubljanske frikovske umetniške scene, znotraj katere je med drugim deloval kot član absurdnega improvizacijskega Papakinjal banda. Ogrodje Papakinjala sta poleg Osojnika sestavljala Iztok Saksida – Sax in Dušan Pirih – Hup, številčno variirajoče članstvo in dejavnosti pa so se jim obenem prekrivali z bratsko in sestrsko gledališko skupino Predrazpadom, predhodnico Gledališča Ana Monro. Papakinjal band je bil konceptualističen per excellence. Člani zasedbe oOo so s kopico gostov nekaj let nazaj premikali časovne meje z nepretrganim igranjem v šesturni koncertni seansi z naslovom poOovezovanja v Menzi pri koritu – člansko zajetnejši Papakinjal pa je v Disku Študent v kleti četrtega bloka že četrt stoletja pred tem izvedel neprekinjeni štiriindvajseturni »solistični« koncert. Le slab mesec po Titovi smrti je Papakinjal band na »festivalu« v čast dneva mladosti skupaj s kopico bolj ali manj uveljavljenih bendov nastopil v velenjski Rdeči dvorani, in to v elitnem terminu, v času katerega so člani benda z neskončnimi govorancami in improvizacijskimi vložki nevarno razredčili kar številno občinstvo in, vsaj po mojem šibkem spominu, ki ga gojim kot eden od prisotnih, primorali organizatorja, da jih je po neuspešnem prigovarjanju nazadnje skoraj na silo zvlekel z odra. Obenem je Iztok Osojnik skupaj z bratoma Osojnik, Hupom in Vesno Črnivec tudi avtor futurističnega vodnega inštrumenta hidrogizma, na katerega sem leta 1980 naletel med pohajkovanjem po Dubrovniku; menda je bil precejšnja atrakcija. Poglavitni lik torej, Osojnik, ki je oral ledino že v nekih povsem drugih časih, a kljub temu ostaja v slovenski glasbeni zapuščini in spominu prezrt in pozabljen. Ga pa danes seveda poznamo kot uspešnega literata. 

Mimogrede, leto ali dve pred Papakinjalom je diverzijo, podobno velenjski epopeji, izvedel enkratni projekt, poimenovan Kravji rog, ki se je formiral za potrebe lokalnega rock festivalčka na mojih domačih koroških Prevaljah. Ne da bi dojel, da ni priča uglaševanju, pač pa je dogodek že v polnem teku, je organizator klapo po kakšnih desetih minutah mrcvarjenja inštrumentov spodil z odra; o tem smo takrat lahko brali v Mladini, ki se je postavila v bran Kravjemu rogu. Četrt stoletja kasneje sta dva člana nekdanjega Kravjega roga v Ljubljani zagnala eksperimentalni tehno-elektronski projekt Orton. Vem, da je vsaj pri delu članstva oOojevcev že nekaj časa obstajal interes za sodelovanje, a do tega ni prišlo. Škoda, saj je oOojevo osebje afiniteto do elektronike, ki vsebuje tovrstne beate in pulze, izrazilo že v svojih striktno strunarskih časih zasedbe Rhythm Thieves; spomnimo: na zaključku edinega albuma zasedbe, Blond-Rock, najdemo remiks skladbe Moonkilller izpod aparatur DJ Nove (aka elektronskega glasbenika, aktivista in založnika Luke Prinčiča), kar je bila v takrat še strogo na elektrončkarje in strunarje pogrupirani sceni po svoje kar drzna, če že ne heretična poteza.

Če se vrnemo k našemu poglavitnemu fokusu: poleg ustvarjanja glasbe so bili v oOo dejavni tudi na polju oblikovanja. Sami ali s pomočjo prijateljev in družinskih članov so v DIY maniri oblikovali plakate in naslovnice albumov, pri čemer so šli v takšne sunrayevske skrajnosti, kot je unikatno ročno risanje in barvanje vsakega posamičnega izvoda trojne fizične izdaje Zoom YoOourself, albuma z začetne faze delovanja. Ponosni lastnik enega od izvodov sem tudi sam. 

Ime benda – z dvema majhnima in velikim O-jem na sredini – je sploh zgodba zase. Po mojem mnenju gre za enega najučinkovitejših grafičnih logotipov katerekoli glasbene zasedbe pri nas. Asociacije na eno najprestižnejših znamk slovenske moderne umetnosti in pionirje konceptualizma s konca šestdesetih in začetka sedemdesetih, skupino OHO, ne zbujajo le okrogli vokali v imenu, ampak njihova postavitev hkrati prikliče v spomin OHO-jevo najbolj razvpito akcijo – Triglav, živo instalacijo treh članov gibanja, ki so se v zasneženem parku Zvezda (petdesetletnico postave bomo obhajali konec letošnjega decembra) ovili v ogromen kos blaga ter s svojimi iz njega štrlečimi glavami simbolizirali našega vršaca. Pa še nešteto drugih asociacij se sproža. Reinterpretacijam dogodka smo občasno priče še danes, spomnimo se tovrstnega posega Irwinov, Janeza Janše … In seveda se skušnjavi, da poda svojo razlago projekta, niso mogli izogniti niti v oOoju. Letošnjega februarja je tako v okviru desete izdaje projekta Level Up na odru kluba Channel Zero bend, odet v modro rjuho, izvedel kratki glasbeni skeč, ga zabeležil s kamero in se z njim prijavil na natečaj za najboljšo variacijo na to temo, ki ga je razpisal Muzej sodobnih umetnosti – Metelkova. Nagrada je šla v druge roke, vendar so bili oOojevci edini izmed okvirno petnajstih sodelujočih, ki so zadevo zapopadli iz vidika rock glasbe oziroma zvočnega manifesta generacije '68, kateri so pripadali OHO-jevci. Le nekaj mesecev pred smrtjo Draga Dellabernardine je bilo to torej posredno še posvetilo temu prvotnemu članu gibanja. 

Koncertov, projektov in sodelovanj oOojevcev se je v teh letih nabralo nešteto. Pri nekaterih sem bil prisoten, pri večini ne. Vsak prostorski ambient in tematski okvir ima že sam po sebi svojo specifiko, oOo pa je bend, ki se noče ponavljati – in se zaradi svojega vedno le okvirno pripravljenega (če sploh) repertoarja niti ne more. Moj spomin ne te špile variira; nekaterih se spomnim zelo dobro, drugih kljub zbranemu sledenju zaradi različnih okoliščin skoraj sploh ne. Med tistimi, katerih podoba se mi je za vedno vtisnila v zavest, bi izpostavil tri. Prvi je rojstnodnevni happening multiumetnice in razumnice Nine Dragičević pred dvema letoma v Klubu Monokel, s slavljenko kot pridruženo članico in kot ultrazvočno modulatorko svojega srčnega utripa v metelkovskem Monoklu. Zatem se spomnim barve neba, ki je napovedovalo bližajočo se kataklizmo, in prednevihtni poletni nastop oOojevcev v okviru lanskega Svetovnega dneva glasbe v Parku Tabor. Še prav posebej, morda deloma tudi zato, ker sem ga težko pričakoval, pa mi je ostal v spominu njihov kompaktni in udarni špil, ki naj bi bil uvertura v metelkovski nastop enega mojih kitarskih in tudi siceršnjih glasbenih herojev, »norega doktorja anti-rocka« Neila Michaela Hagertyja in njegove zasedbe Howling Hex. Ta je v Channel Zero sicer privabil le dobri ducat poslušalcev, in v to so všteti organizatorka, blagajničarka in osebje kluba. Hagerty je bil že vidno načet od čudaške turneje, na kateri je razdalje premagoval z vlakom in s katere mu je, še preden je prispel v Ljubljano, pobegnil emocionalno razrvani basist, in je v duetu z bobnarjem izvedel kratek, približno dvajsetminutni nastop, v katerem je le nakazal svoj kreativni potencial. Po špilu sta se z bobnarjem hitro izgubila v neznano, a se je dan kasneje Hagerty le oglasil na svojem twitter profilu. »Holy smoke! Ljubljana, fantastic show, you're all quiet and fierce like panthers, it could be your state mascot,« je prijavil. Kdo bi vedel, kaj je imel čudak s tem v mislih, a kakorkoli, tega večera so »fantastic show« ob njem uprizorili tudi oOojevci, čeprav dvomim, da jih je Hagerty v vsej svoji takratni čemernosti sploh registriral.

»Velika razlika je med glasbo, v kateri uživaš, ko jo izvajaš, in glasbo, v kateri uživajo, medtem ko te poslušajo,« to naj bi v času svoje eksperimentalne »berlinske faze« prijavil David Bowie, morda deloma kot v opravičilo za upad naklade svojih novejših albumov. Pri zasedbi oOo naklada verjetno ni nihala, saj je tako rekoč ni bilo, upam pa, da je ekipa, ves čas loveča balans in ne da bi pristajala na kompromise, vseskozi ostajala slišana in razumljena. Četudi morda zgolj peščici.

Celotno diskografijo zasedbe oOo lahko najdete TUKAJ.