22.06.2018
Življenje se plodi iz naših norih oči
Ljuta rokčina z uličnim pridiganjem.

Nevemnevem
Čisto malo ljudi
Zvočni prepihi
2018
Nevemnevem se končno javlja s celovečerno albumsko izdajo – po letih zorenja, ki so vodila od amorfnih postpunkovskih poskusov, nepreštevnih debat, življenja v karnevalskem literarnem podhodu Dejana Kobana prek nastopov in klubskega maratona do albuma Čisto malo ljudi, na katerem se zorenje opazi ob vsakem koraku, na katerem se kilometrina sliši v raznoraznih detajlih in na katerem je zvok benda resnično zaokrožen. Lahko rečemo le, to je to.
Če bi v tem trenutku iskali referenčno polje zvoka benda Nevemnevem, bi se najprej ozrli po ameriški noise rock sceni s konca osemdesetih in začetka devetdesetih, in če se moramo poslužiti »namedropinga«, omenimo Sonic Youth ali Shellac ter na drugi strani Sleaford Mods, primer angažiranega sodobnega benda, ki kombinira umetnost spoken worda, punkovsko energijo in protiestablišmentsko držo. Pri Nevemnevem nikoli ni manjkalo resnega nažiganja, in na albumi se to zdi izdatno hrupno, kaotično, obenem pa usmerjano, usmerjano kaotično. Bend sam izraža jasno držo in se ne umika s poti. Suvereno držo dopolnjujejo impro poteze, pihanje Martina Ukmarja, znanega tudi kot Tovariš Strmoglavljen, ki nameša vzhodnjaške vplive ter vnaša s tem pridih dramatičnosti in skrivnostnosti, ki ustreza poetičnim besnenjem Dejana Kobana. Pravzaprav so vsi glasbeniki prekaljeni odbiteži ljubljanskega robnega muzičiranja: Blaž Božič, sam pesnik in rogovski noise ludjak, glasbeni izumitelj in enak noiserski ekscentrik Staš Vrenko, prekaljeni Samo Pavlica – Lynch, ki je prebobnal velik del slovenskega podzemlja, Jan Pogorelec na basu. Zasedba, pri kateri gre težko kaj narobe in pri kateri bi se kvečjemu lahko vprašali, ali bo zmožna obvladati svoj bruhajoči kreativni output.
Glavni gradniki Kobanove poezije so bolj ali manj kristalne podobe, ki v sebi združujejo ostre reze eksistencialističnih problemov in dileme mikro- in makroprostora tukaj in zdaj, obenem so zatopljeni v vprašanje smisla ter v surovo prečesavanje umazanega vsakdana. To jim omogoča posebna abstraktnost omenjenih podob, v katere se nikoli ne vplete jasno prepoznavna referenca, vseeno pa skoznje veje pripoved, katere struktura in oporna dogajanja lahko povežemo z vzdušjem in potekom delov naših političnih in osebnih življenj. Podobe se nizajo na gosto, včasih komaj sledljivo, v zgodbo pa se mestoma povežejo retroaktivno. Vmes so seveda tudi čiste zvočne eskapade, drvenja po planjavah kriptičnega nezavednega, ki jim ne moremo pripisati tako jasnega smisla, kar je odlična predispozicija za glasbeno delo.
Gre za emocionalno bogat plošček, zgneteno in necenzurirano kepo emocij, »gozd, ki diha«, povedano s Kobanovimi verzi. Plošček, ki ima veliko potenciala za živo igranje, od katerega lahko pričakujemo res dobre žurke.
Koban zveni kot pridigar z uličnega kotička, ki po eni strani nagovarja razkroj vrednot v lastni velemestni soseski, po drugi pa govori o stanju v svetu nasploh – v vizijah, ki so dovolj splošne, da jim lahko pripišemo razgibane pomene in v katere se občasno vpletajo glosolalije. Vendar gre za sekularnega pridigarja, čigar zavetišče so degradirane nudistične plaže, kakor jih označi, Metelkova in nekoherentno, noro karnevalsko vzdušje ljubljanskega roba. Kljub sekularnosti Kobanovim vizijam ne manjka občutka za totaliteto, za določeno svet-n-ost. Njegova izvajanja so apokaliptična, občasno cinično zajedljiva in vedno brezkompromisno punkerska, iz njih se razrašča velik sredinec, usmerjen proti institucionalni kulturi, nacionalni kulturi, globalni kulturi. Govori s paradoksne moralne pozicije, iz morale, ki se napaja v blatu, a ni moralistična. Njihov aktivizem je presežen z drsenjem, prehajanjem, porajanjem in izginevanjem podob, občasno nadrealnih, ki drvijo prek zvoka, se v njem raztapljajo in razraščajo.
Glasen, zamaščen, masten tok »ljute rokčine«, nekakšen sludge, ki v svojem toku nosi surovost ter poseben vonj metelkovskih dvoran, ki se v enaki meri napaja iz njene rockerske dejavnosti zadnjega desetletja, kot je hkrati izviren doprinos k njej. Pesmi ne ponujajo rešitve in prav zato se vanje akumulira jeza, ki se skozi impro in Ukmarjeve pihalne odvode manifestira v zvočnih udarih, negotovostih in izžareva nedomačnost v sodobnem svetu. Gre za emocionalno bogat plošček, zgneteno in necenzurirano kepo emocij, »gozd, ki diha«, povedano s Kobanovimi verzi. Plošček, ki ima veliko potenciala za živo igranje, od katerega lahko pričakujemo res dobre žurke.
Edini problem, ki se ne zdi do konca rešen, je, kako podajati pesmi. Naj gre za recitale, petje, kričanje? Mestoma Koban pesmi razlomi na zloge ter jih počasi in bolj zategnjeno izgovarja, kar se včasih zdi zanimiva rešitev, a se občasno zdi, da le zato, da se besedilo raztegne čez tistih nekaj minut komadov, se pravi, da to ne deluje čisto naravno, če se tvegano poslužimo tega pridevnika. Vendar se pristopi spreminjajo, mestoma so resnično posrečeni, glas je napeljan skozi vetrovne efekte, kričanje ponekod ustrezno zamolklo in opremljeno z efektom votlega prostora, tako da po večkratnem poslušanju začetni občutek diskrepance v veliki izgine in zadevo lahko posvojimo. Drugi problem, ki se občasno pojavlja, je ta, da Kobanovi verzi večkrat pripovedujejo in so manj lirični, kar nekoliko lomi ritem, razvejani stavki občasno izstopijo iz ritma komadov. Vendar gre tudi tukaj za manjše pomisleke, ki jih ni težko odmisliti.
Morda se bo komu naše navdušenje nad dogajanjem v nedavni slovenski podzemni produkciji zdelo že neokusno, a je iskreno. Toliko bolj, kolikor glasbena scena trenutno ponuja rešitve za probleme, ki so se v zadnjih letih artikulirali na literarnem polju, tudi s strani spodaj podpisanega. Glasba ponuja ustrezen kreativni output za literarno delo in zatočišče za tiste, ki si želijo bolj divjega in razmršenega umetniškega delovanja. Poleg Gašperja Torkarja je nedavno izšla noise-pesniška platka Blaža Božiča. Zdaj imamo še konkreten in dlje časa načrtovani studijski produkt Nevemnevem. Navadno se takšnim sodbam izogibamo, a tokrat si bomo drznili izraziti pričakovanje, da bo album Čisto malo ljudi v prihodnjih letih postal pomembna referenca za umetniško-intelektualni milje, ki se vedno bolj izrisuje kot poseben glas in katerega delovanje postaja vedno bolj tekoče.