Dinamična kombinacija egov

Razdruževanja in združevanja niso nič novega ali posebnega znotraj razvejanega miljeja popularne glasbe, tudi tistega na robu (kar seveda ni pravilo). Tako smo v zadnji petletki priče številnim enkratnim, vzporednim ali večkratnim projektom na vseh nivojih, v tujini in doma. Ne poznam usod nekaterih bendov, ki jih na priloženem A4 formatu našteva založba, zato ne morem z gotovostjo trditi, kakšno mesto ima tu bend NeSeBat in kaj ta predstavlja zbranemu četverčku članov, a že prvi zaresni preposluh prvenca ovrže morebitna namigovanja, da gre pri vsem zgolj za zabijanje prostega časa v duhu, da je bolje početi nekaj kot nič. NeSeBat je namreč k izbranemu projektu pristopil z vso izkušeno zagnanostjo, nabrano skozi pretekla udejstvovanja, ki so se raztezala od garažnega punk rocka do melodičnega hard cora, hkrati pa je dal svoji na zunaj čvrsti identiteti spet nekaj prepiha, ki bend odnaša v »prijaznejše« tone na valovih novega vala, kakršnega smo poznali nekoč. Da ne bo pomote: ne gre za nostalgijo, le za ohranitveni nagon, ki ga kvartet neusmiljeno privablja iz svojega instrumentala ter deli neposredne lekcije o smislih moderne alternativne glasbe tukaj in zdaj. Pesmi niso pretirano kompleksne, kot se sicer rado interpretira produkte pod imenovalcem raznih in od vsepovsod nabranih projektov, temveč gre v osnovi za premišljeno tkanje vzorcev, ki izhajajo iz ustvarjalnega izvira in poznejšega ohlapnega konsenza na bazi skupine.

NeSeBat razbija nekaj pogostih stereotipov, ki se lepijo na novonastali projekt, kadar imamo opravka z vseh vetrov sestavljeno skupino. V navadi je, da se išče stične točke s »prejšnjim« življenjem, da bi se iz take celostne identitete izluščile posamezne plasti, te pa bi nato pripisali temu ali onemu gibanju. On Nesebat Pas Dans l'Espoir Du Succes je lep primer, da so si muzike lahko blizu in da je vsako razslojevanje, še zlasti po avtorski strani, nesmiselno početje. V njih namreč nič ni podano eksplicitno, temveč je vse odprto za izvedbo, ki je lahko punkovsko drzna ali funkovsko razigrana, ki se ne sramuje power pop prijemov ali izogiba sinkopam. Vse je podrejeno funkciji in funkcionalnosti skladbe. Te so svoje izhodišče (po)iskale pri različnih zapuščinah, kar samo potrjuje prvo spoznanje: NeSeBat vpija veliko godb v lastni in sposojeni preteklosti ter jih fino spleta v svoje aranžmaje, včasih prek množice arhetipskih harmonij, drugič s pomočjo »kolekcije« večdimenzionalnih rešitev na sodobni neodvisni sceni, zlasti v tistem delu, ko ta komunicira z angažiranimi vsebinami. V tej maniri je moč razumeti odrezav refren v skladbi The Killers, rabo nemškega jezika v melodičnem punkovskem blitzkriegu Niemals, strpne hipnotične tone, ki nas popeljejo v odrešitev (Deliverance) in ki v »no future« maniri hitro zamenjajo svoj ekspresivni zorni kot do »razštimanega« popa, da bi se z bluesovsko Hey Little Mary naužili jeznega (razočaranega) krika, ki se evforično sprošča (State of No Mind, As Wolf to Wolf) do dubovsko skulirane Going Down? in odpove s kruto in vsem znano aktualno vsebino v verzih My Personal Recession. Glasba torej ni sama sebi namen, ampak nosi širše sporočilo, kar je razvidno že iz priložene parole: »Demokracija je zajebana stvar, ampak mi jo resno jemljemo.« Skupina NeSeBat ima razvit čut za realnost in se ne predaja brezplodnemu sanjarjenju. Zna biti ekscentrično duhovita in kompaktna (enotna), kadar beseda nanese na repetitivne anomalije kot posledice pretiranega egoizma v družbi. V tem kontekstu bi opozoril na edino šibko točko projekta: glede na potencirano angažiranost bi bila besedila lahko odtisnjena v knjižici, ki spremlja CD. Vem, da to poveča stroške, a hkrati dvigne vsebinsko legitimnost zapetemu materialu, četudi v angleškem jeziku. 

Prvenec NeSeBat ima vse, kar se od profila takšnega benda pričakuje: dinamično kombinacijo egov, ki znajo prisluhniti ideji benda kot celote, to pa se nato odraža skozi občasne agresivne vložke in se profilira v celo nekaj radiofoničnih sekvencah, če bi le desetletje bilo pravo. To je seveda že povsem druga zgodba, na katero skupek teh besed ne bo imel nobenega vpliva. Če, izgubljeno s prevodom, pravilno razumem, se namreč Tina Jenko, Arnold Marko, Tomaž Drozg in Robert Vrtovšek – Maček (z gostujočim glasbenikom Srečkom Mehom) presneto dobro zavedajo, da njihova pot vodi mimo uspeha, karkoli uspeh že danes pomeni. Bistveno je, da se ne bojijo igrati oziroma niso že vnaprej vdani v usodo. Na albumu On Nesebat Pas Dans L'Espoir Du Succes so zbrane hrabre muzike, ki nagovarjajo z margine ter potrpežljivo in hkrati vztrajno iščejo izhod iz preobremenjenega konteksta sodobnega življenja.