Preroško pozvanjanje vetra

Ko so leta 1974 z letnico 1973 izšla Odpotovanja, se je zdelo, da je tudi Jugoslavija in z njo Slovenija dokončno zakorakala v sodobno ero pesnikov, ki so sami poskrbeli za uglasbitev svojih pesmi. Predhodnikov ni bilo ravno veliko: Arsen Dedić je konec leta 1969 izdal LP Čovjek kao ja, Drago Mlinarec pa je ravno začenjal svoj niz samospevskih albumov, ki so se zapisali v zgodovino. Pri PGP RTB je izšel EP Tomaža Domicelja. Ivica Percl je prvi LP takisto zabeležil prav v letu 1974. A vrata so se odprla in skoznje je stopil niz imen, ki so v naslednjem desetletju zgodovino pete poezije zaobrnila v viden, celo komercialno tehten pojav na domači glasbeni sceni. Seveda pa je najbolj dragoceno pričevanje samega protagonista, tako iz sedemdesetih in potem pozneje, v zadnjem obdobju. Njegovo dojemanje umetnosti je bilo posebno, ne docela s tega sveta, in tako nekako se slišijo tudi njegove besede. Na videz sicer stvarno: bil je pač v tisti cerkvi in napisal Cesto, kot pove, vendar je nadaljevanje njegove kariere jasno pokazalo, da se ne bo podrejal nobenim pravilom scene. 

Odpotovanja so izšla pri ŠKUC-u, natisnili so jih pri Helidonu, in tudi oblikovno so prinesla precej svežine na sceno. Kakor hitro so prišla, so tudi pošla in na ponatis je bilo treba čakati precej dolgo. Na naslednjo ploščo še dlje. A konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih je bil Tomaž Pengov »on the prowl«. Kot vokalist je gostoval pri Mladih levih, veliko je potoval, pisal, se družbeno angažiral, nastopal z zasedbo Salamander in po izidu Odpotovanj po vsej nekdanji skupni državi obveljal za mojstra peresa in strun. Pričujoči dokumentarec je prvi, ki se ob lanskem ponatisu albuma ukvarja prav s tem obdobjem, ključnim za razvoj uglasbene poezije pri nas. Oglasijo se mnogi akterji, med drugim Aco Razbornik, ki je kariero tonskega mojstra začel in končal s to ploščo (njegov zadnji projekt pred smrtjo je bil odobritev mastra za ponatis), Milan Dekleva, ki je igral v Salamandru in spisal izvirno spremno besedo k plošči, pa Bogdana Herman, ki je bila ves čas zraven in pisala dnevnik, Jerko Novak, ki je bil prav tako zraven, a najbrž ni pisal dnevnika, je pa s Tomažem nastopal tudi v dvojcu, mladi lev Benč ter Janez Krall, ki je bil tam v producentski vlogi kot Škucovec (»Bdel je nad Piglom,« je zapisala Metka Zupančič, tudi Salamandrovka). Poleg teh je tu še kar nekaj mladih imen, ki so se z Odpotovanji srečevala mnogo pozneje. Nekaj tehtnih informacij prida Teja Klobčar, urednica na Prvem in ena glavnih akterk pri ponatisu plošče. Seveda pa je najbolj dragoceno pričevanje samega protagonista, tako iz sedemdesetih in potem pozneje, v zadnjem obdobju. Njegovo dojemanje umetnosti je bilo posebno, ne docela s tega sveta, in tako nekako se slišijo tudi njegove besede. Na videz sicer stvarno: bil je pač v tisti cerkvi in napisal Cesto, kot pove, vendar je nadaljevanje njegove kariere jasno pokazalo, da se ne bo podrejal nobenim pravilom scene. Pripovedi so izšle šele leta 1988, in čeprav so Odpotovanja njegova ključna in najpomembnejša plošča, je Pengov šele s Pripovedmi naredil mojstrsko in dokončno sintezo vseh svojih besed, zvokov in vplivov. To je nato dogradil z Rimsko cesto (1992). 

Ob ogledu pričujočega dokumentarca, ki poudari tudi Pengovovo angažirano plat, nam postane jasno, zakaj je bil izid Odpotovanj tako pomemben in odmeven dogodek. Ni šlo za prvi jugoslovanski kantavtorski album, je bil pa to prvi neodvisni jugoslovanski album, kar pomeni, da je nastal brez budžeta, brez prstov velikih založb in brez večje distribucije. Promovirale so ga pesmi, ki so ostale, in dober glas se je širil. V času pred Buldožerji z Brecljem na čelu, pred prihodom Janija Kovačiča in pred prvim velikim komercialnim vzponom kantavtorstva, ki se je zgodil v začetku osemdesetih (Šifrer), so Odpotovanja pokazala, da je sama pesem tisto, kar zares šteje. To je bil izdaten, dolg album, zahteven za poslušanje. To je bil album, ki je zahteval poznavanje številnih referenc. To je bil album, kjer je kitara prevzela enako pomembno vlogo kot beseda. In legende o kapljicah, straniščih in pavz-papirju bodo živele naprej: ker so resnične. Krilate ali tudi ne.

Dokumentarec si laho ogledate TUKAJ.