21.10.2020

Prikazen, lončnice, ogledalo in sence v zlati večerni svetlobi

Večplastni prvenec domačega AV tria, ki aktualnim trendom afrofuturističnega urbanega jazza vdihuje lasten karakter.

Jaša Bužinel

Ama-gi

Etceteral

Ama-gi

Kapa Records
2020

Minulega novembra smo bili v sklopu festivala Pixxelmusic na novogoriški Mostovni priče enemu zgodnjih nastopov takrat še dvojca Etceteral, ki sta ga sestavljala prekaljena mačka domače glasbene scene, saksofonist in producent Boštjan Simon, ki se ga spomnimo iz projektov, kot so Trus!, There Be Monsters in Litošt, ter bobnar, tolkalec in producent Marek Fakuč, ki ga poznamo iz vrst Kaučičevega Komba A ter bendov Marta Fakuch, Pizda Materna, Natriletno kolobarjenje s praho in drugih. Njun nastop, v katerem so se prepletali organski zvoki saksa in bobnov ter sintetične zvočne barve različnih sintov, so zaznamovale zgoščena zvočna slika, intenzivne poliritmije ter prefinjena dinamika med tišino in največjo silovitostjo. Kljub intimnemu vzdušju je bil to nadvse obetaven gig, na katerem je bilo prepoznati vplive aktualnega londonskega jazza. Vendar je bilo že takrat v njunih kompozicijah več prostora za raziskovalno džemovsko muziciranje in svoboden dialog med glasbenikoma, kar gre pripisati njunim dolgoletnim izkušnjam v različnih impro zasedbah. Od takrat se jima je v vlogi VJ-ke priključila priznana intermedijska umetnica Lina Rica. Etceteral je postal polnokrvni avdio-vizualni trojec, ki se je pred izbruhom epidemije in med njo uspel tuji in domači glasbeni javnosti vsaj delno predstaviti v sklopu evropske turneje, nastopa britanske zasedbe The Comet is Coming v Kinu Šiška, dvojnega koncerta na 61. Jazz festivalu Ljubljana ter predstavitvenega koncerta v Gala hali ob izidu prvenca. 

V sredini minulega meseca je pri domači založbi KAPA Records izšel dolgometražni debi Etceterala z naslovom Ama-gi, katerega obliko in vsebino smo lahko zaslutili že na lanskem demo EP-ju, ki je bil zdaj očitno izbrisan z interneta. Album se estetsko umešča tako v polja sodobnega britanskega jazz pop afrofuturizma pod vodstvom Shabake Hutchingsa kot tudi v širšo dediščino krautrocka, predvsem v smislu odprte forme in repeticije. Za razliko od marsikaterega domačega prvenca, pri katerem se pogosto pozablja, kako pomembno vlogo igra albumska platnica – trdili bomo celo, da se albume vedno sodi po platnicah, posebej ko brskaš po škatlah zaprašenih neznanih plošč! – umetniško delo Line Rica res smiselno dopolnjuje amorfno formo in geografsko neumestljivost glasbe tria Etceteral. Demonska amebna tvorba v ospredju, ki bežno spominja na obredne maske z afriškega kontinenta ali Polinezije, izstopa iz ozadja sobe v zlati večerni svetlobi. Entiteta, ki nas je prišla iskat v domačo posteljo in zdaj zahteva, da gremo z(a) njo, kamorkoli že, ustvarja jukstapozicijo s familiarnimi lončnicami, ogledalom, majhnim oknom in obrisi predmetov iz ozadja. Daje vtis nečesa tujega, neznanega, strašljivega in obenem vabljivega. Sili nas k ugibanju, kako naj bi zvenela taka platnica. Zdi se kot metafora za elektro-akustični dualizem glasbe trojca, preplet organskega zvoka saksa in baterije, ki ga predstavlja razpoznavna podoba sobe, ter brezobličnih sintetičnih zvokov sintov DSI Evolver in Moog Grandmother, utelešenih v prej omenjeni abstraktni podobi. V zadnjih letih  smo bili namreč priče številnim nastopom, na katerih je raba ritmične matrice pogosto omejevala ekspresivnost glasbenikov, saj so ji bili ti vselej podrejeni. Pri Etceteralu tega občutka nimamo, kajti glasba benda gravitira okoli dopolnjujočih se elektro-akustičnih feedbackov. Brezhibnost izvedbe in občutek organskosti gre nedvomno pripisati vrhunski tehnični podkovanosti glasbenikov, ki poslušalca zavedeta do te mere, da pozabi na prisotnost mašin, ki pravzaprav predstavljajo dodatnega člana zasedbe. Prav njuna iznajdljiva raba tehnologije omogoča grajenje tako večplastne zvočne slike, ob kateri bi marsikdo podvomil, da gre res za le dva inštrumentalista z nekaj tehničnimi pripomočki.

Seveda je tehnični opis procesa obdelave zvoka tria, pošiljanja organskih signalov v sinte in ustvarjanja feedbackov še nekoliko bolj zapleten, a dovolj bo, če rečemo, da gre pri Etceteralu za res tesno navezo med inštrumentalistoma in različnimi efekti, ki dobesedno podaljšujejo, raztegujejo in gnetejo zvoke, ki jih producirata. V tem smislu je prvenec prepričljiv odgovor na vprašanje, kako lahko jazz glasbenik z navadno nezmotljivim notranjim metronomom, naj bo saksofonist ali bobnar, na kreativen način vstopa in izstopa iz elektronske matrice, ki kompozicije drži skupaj. V zadnjih letih  smo bili namreč priče številnim nastopom, na katerih je raba ritmične matrice pogosto omejevala ekspresivnost glasbenikov, saj so ji bili ti vselej podrejeni. Pri Etceteralu tega občutka nimamo, kajti glasba benda gravitira okoli dopolnjujočih se elektro-akustičnih feedbackov. Brezhibnost izvedbe in občutek organskosti gre nedvomno pripisati vrhunski tehnični podkovanosti glasbenikov, ki poslušalca zavedeta do te mere, da pozabi na prisotnost mašin, ki pravzaprav predstavljajo dodatnega člana zasedbe. Prav njuna iznajdljiva raba tehnologije omogoča grajenje tako večplastne zvočne slike, ob kateri bi marsikdo podvomil, da gre res za le dva inštrumentalista z nekaj tehničnimi pripomočki.

In če se vrnemo k večkrat omenjeni londonski jazz sceni, ki je v zadnjih letih z raznimi zasedbami redno gostila tudi v naši prestolnici, je as tria Etceteral v dejstvu, da so v primerjavi z njim njegovi britanski vrstniki precej zdresirani, lahko bi rekli, da nosijo nagobčnik, ki ga njihovi predhodniki v 50., 60. in 70. letih niso poznali. Aktualni londonski jazz pogosto nosi prepoznaven pop oziroma rock pečat, zato večkrat izpade neavanturistično, skorajda klišejsko. Nenazadnje je Hutchings v svoji odrski prezenci primerljiv s kakšnim polnokrvnim rock zvezdnikom. Pri Etceteralu pa ne prepoznamo (samo) tega momenta. Komad Appulse je celo bližje atmosferi Davisove mojstrovine Bitches Brew, na kateri ni neke nujnosti, ni prisile po hitrem zadoščanju potreb poslušalca, pač pa zvoki le počasi pritekajo in odtekajo ter s tem ustvarjajo svojevrsten zvarek. Seveda ima album tudi številne bolj neposredno plesne, skoraj tehnoidne momente. Morda bo za nekatere dilema prav ta široka perspektiva, ki na eni strani naslavlja fene elektrificiranega sredinskega jazza à la Moses Boyd in Melt Yourself Down, na drugi pa bolj zahtevne poslušalce, ki se navdušujejo nad avantgardnimi elektro-akustičnimi improvizacijami za saks in sint v duhu glasbenikov, kot sta Lea Bertucci in Sam Hillmer. Zato se poraja zanimivo vprašanje, kaj bi se rodilo iz medgeneracijskega sodelovanja Etceterala in .čunfe, Gaja Bostiča ter Niksona, ki kljub dejstvu, da izhajajo iz hip hopa, ustvarjajo podobno (na)lomljeno in sofisticirano organsko-elektronsko glasbo, ki izvira iz gnetljivega koncepta afrofuturizma. 

S svojim dvojnim popovskim in avantgardnim, toda vselej igrivim karakterjem Ama-gi na koncu izpade kot potencialni soundtrack za postmodernistično znanstvenofantastično satiro Mačja zibelka Kurta Vonneguta, ki se skozi preplet humanistične misli in popkulturnih banalnosti 20. stoletja hudomušno ukvarja prav z vprašanji tehnologije in svobodne volje – človekom preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, ki neprestano išče svojo ama-gi, kar iz sumerščine med drugim prevajamo kot svobodo, »povrnitev v preteklo stanje« oziroma »vrnitev k materi«. Morda pa je prikazen na platnici albuma prav vodič, ki nas lahko ponovno vodi tja.