16.09.2023

Putpuri klasičnih in sodobnih del

Mariborski klasični salon je nekakšna kompilacija, putpuri mladih glasbenic in glasbenikov, ki se predstavljajo bodisi kot ustvarjalci ali poustvarjalci ali pa oboje.

Jože Štucin

Mariborski klasični salon

Različni izvajalci in skladatelji

Mariborski klasični salon

Classica Slovenica / Kulturni center Maribor
2023

Kulturni center Maribor ima veliko obrazov, saj poleg tiskanja zanimivih svežih, ekstravagantnih knjižnih del v različnih zbirkah skrbi tudi za glasbeno produkcijo raznorodnih zvrsti. Zavod s tridesetletno tradicijo delovanja je pomemben dejavnik tako v lokalnem kot nacionalnem merilu. Ena zadnjih akcij je izdaja CD-ja s preprostim naslovom Mariborski klasični salon. Kot urednik je podpisan Gregor Zorič, založništvo pa je v rokah dveh, Classice Slovenice in Kulturnega centra Maribor. Kot izvršni producent je zabeležen Dušan Hedl

Na plošči je enajst skladb, gre torej za nekakšno kompilacijo, putpuri mladih glasbenic in glasbenikov, ki se predstavljajo bodisi kot ustvarjalci ali poustvarjalci ali pa oboje. V nadaljevanju si sledijo njihovi opisi v poljubnem vrstnem redu, tako kot so se odvrtele. 

Prvo skladbo, Serenato Juliusa Eichberga, izvaja Kvartet Con anima. Mlade glasbenice so se začele povezovati v času študija na Akademiji za glasbo v Ljubljani pod mentorstvom flavtista Cveta Kobala. Gre za dobro uglašen sestav z obetavno prihodnostjo. Violinistki sta Sandi Baitokova in Katja Dadič, flavtistka Špela Flajšaker, pianistka pa Vita Kovše. V predstavljeni skladbi romantično vzdušje valovi od nežnih do nekoliko bolj odločnih pasaž. Vse lepo teče, stilno neoporečno in tehnično brezhibno. Eichberg je zapozneli romantik, ki je svoja dela verjetno pisal bolj za pedagoško rabo. Sedma skladba je Bachova in kot vedno znova spoznavamo, je tega mojstra težko izvajati. Flavtistka Maša Kuhar, ki zaključuje magistrski študij flavte na Univerzi za glasbo na Dunaju, se redno predstavlja na koncertih in je dobitnica mnogih nagrad, se ga je lotila zavzeto, dosledno upoštevajoč baročni utrip in brez odvečne dinamike, ki ji Bach ni posvečal veliko pozornosti. Imenitno je poustvarila njegovo Partito v a-molu, virtuozno in gibko, kot zmore le flavta. Zgolj pod črto in ne kot kritiko omenimo, da se zdijo nekoliko preveč opazni vdihi pred posameznimi frazami. Sicer lepo ponazorijo strukturo glasbe, a nekoliko omejujejo neskončno bachovsko linijo, ki večinoma pozna samo začetek in konec.

V deseti skladbi se rosno mladi glasbenik Vid Mežek (2001) na pot poustvarjanja podaja v razredu pianistke Adriane Magdovski, čeprav se zdi, da ga bolj vleče v skladateljske vode. Njegova skladba Slap, ki jo je tu predstavil, poskuša programsko ponazoriti vodni tok. Mežek se drži romantiziranega pristopa in z glasbo riše tako vodo v gibanju kot tudi intimno vzdušje, ki ga je ob tem naravnem pojavu občutil. Nedvomno gre za lepo oblikovano alegorijo, voda nas s svojimi brzicami, slapovi, umirjenim tokom ... povleče v razmišljanje o človeškem življenju, tudi o padcih (slapovih), ki so dramatični, lepi in nevarni, a se na koncu umirijo, kot se človek vedno umiri na svoji poti do cilja. Četrto skladbo izvaja Godalni kvartet C'est La Vie, ki je nastal v okviru študija na Akademiji za glasbo v Ljubljani, v njem pa igrajo violinistki Ana Ločniškar in Sara Mivšek, violistka Anastazija Krenn in violončelistka Kim Kozlevčar. Do sedaj jih krasita dve imenitni priznanji, in sicer zlata plaketa na državnem tekmovanju TEMSIG ter odmeven nastop na mednarodnem tekmovanju v Trevisu, kjer so dosegle 100 točk (od 100) in s tem naziv absolutnih zmagovalk tekmovanja. Na plošči se predstavljajo z ekspresionističnim Godalnim kvartetom št. 3, imenovanim Romantični, Pavleta Merkúja. Skladatelj je znal romantično odeti vsakršen slog glasbe, pri čemer se je vedno znova izkazal kot mojstrski ekspresionist, seveda ne toliko v stilnem pogledu kot v neposrednem pomenu besede, to je z globinskim izražanjem notranjih razpoloženj. Izvedba je odlična, nedvomno bi jo z veseljem podpisal sam avtor. Kot kvartet so glasbenice lepo uravnotežene, znajo se poenotiti pri izvedbi in izstopiti iz celote, kjer to terja skladba. Vsekakor obetavna skupina mladih glasbenic, o katerih bomo gotovo še veliko slišali. Nemara bodo v okviru te založbe v bližnji prihodnosti izdale samostojni CD.

Šesto skladbo izvaja Godalni kvartet Feguš, zanimiv družinski sestav štirih bratov: violinistov Petra in Filipa, violista Andreja in violončelista Jerneja. Uradno so se povezali že leta 1992, po študiju na različnih priznanih šolah pa so bili pod vodstvom znamenitega Isaaca Sterna izbrani za glasbeno delavnico Isaaca Sterna v dvorani Carnegie v New Yorku. S temi referencami, odličnim igranjem, bratovsko poenotenim, osredotočenim in vrhunskim, so predstavili delo Cingalini Marka Mihevca. Avtor je skoraj šolsko natančno zgradil skladbo, ki se ob ljudskih vzgibih spogleduje z visokimi spevi, gre torej za žlahtno povezovanje umetniške in ljudske melodike, kjer ni kakovostnih razlik, le melodične in ritmične posebnosti preprostejših ljudskih motivov se vpenjajo v premišljeno strukturo, pri čemer je skladatelj iz preprostih spevov povlekel največ, kar je mogoče. Zgleden primer nekakšne bartokovske kompozicijske tehnike, ukresane na motiviko naše glasbene tradicije. Duo Köveš-Krečič sta pianistka Sara Köveš in violončelistka Ema Krečič, prav tako izredno obetavni glasbenici, ki sta se povezali leta 2018 in odtlej redno nastopata, obenem pa se študijsko izpopolnjujeta. Skladatelj Matija Krečič, ki ga poznamo tudi v drugačnih glasbenih okoljih, saj sodeluje z raznovrstnimi kreativci od Magnifica do jazzovskih sestavov, je za omenjeni duo napisal skladbo Geschpräche mit Franz Peter, ki je kot tretja umeščena na ploščo. Na trenutke poskočno delo, tudi v dokaj udomačeni harmonski konstelaciji, ki je s stopnjevanem, tako melodičnim kot harmonskim in ritmičnim, narativne narave in ima verjetno v ozadju lik Franza Petra Schuberta, ki je romantiki vdahnil intimni značaj. Skladba je izvedena tako, da glasbenici do bistva poustvarita zapis in ga nadgrajujeta z virtuoznostjo. Florence Gacoin-Marks že več kot petindvajset let živi v Sloveniji in jo poznamo predvsem po priredbah znanih skladb iz svetovne dediščine. Igra na različna pihala in trobila, tudi ustna harmonika ji je domača. Za peto skladbo je posegla po eni najbolj znanih in priljubljenih arij Georgesa Bizeta, Habaneri. Ob tej melodiji, ničkolikokrat slišani v vseh mogočih izvedbah, smo tokat uživali kot v ležernem predahu na plošči, bil je to trenutek mehkega poslušanja znanega in domačega, ki malo umiri občasno napete in strukturno zapletene skladbe drugih izvajalcev.

Lovorka Nemeš Dular se kot pianistka in kultivirana, precizna ustvarjalka ukvarja z mnogimi glasbenimi dejavnostmi, sodeluje z različnimi glasbeniki, veliko snema za arhiv RTV Slovenija in še kaj bi se našlo. Tokrat se predstavlja s prepričljivo izvedbo zahtevne skladbe Pet variacij na Schubertovo temo Helmuta Lachenmanna. Skladatelj, ki je izhajal iz zvočnosti same in se ni preveč oziral na formalne kanone povzemanja in variiranja, je pred Schuberta postavil ogledalo, v katerem se ta ogleduje po koncu svojega časa. Romantik je bil nemškemu modernistu samo za prvotni vzgib pri oblikovanju lastne poetike, svoje avtohtone muzike. Izvedba je krasna, Lovorka se je oglobila v devetoumeščeno delo in ga tako tudi razgrnila pred poslušalcem. V drugi skladbi te zanimive plošče nas poboža Grieg, več skoraj ne gre dodajati. Violončelist Nikolaj Sajko in pianist Miha Haas sta drugi stavek Sonate za klavir in violončelo v a-molu, op. 36, Andante molto tranquillo, izvedla v pričakovanih okvirih. Oba sta vrhunska umetnika, ki obvladata svoj poklic. Griega je težko izvajati izven ustaljenih okvirov, da ne bi zvenel ekscentrično in pretirano drugače. Tu se dogaja prav to: Grieg stopi pred nas v vsej svoji melodični veličini, v vsej genialni postromantični izraznosti, ki je kljub mehkim tonskim linijam vedno globoko izpovedna in nikoli samozadostna. Osma je mesto na plošči našla kitara, to strastno glasbilo, ki se najtežje od vseh spoprijema s točnostjo. Če kje, potem je pri kitaristih nemalo zdrsov, površnih tonov in ritmičnih zamud. Če sem v tem primeru oseben, kitariste, sploh soliste, najtežje poslušam. Vedno trepetam, kdaj bo zacvrčal kakšen nezaželeni zvok, kdaj bo ton šibak ali celo zgrešen, da ne govorim o virtuoznih pasažah, kjer je vse mogoče. Kitarist Matija Hozjan vse to dobro ve, kot učitelj kitare razume dogajanje na ubiralki in se je za tokratno predstavitev odlično pripravil. Skladatelj Fernando Sor, ki so ga prevevala domoljubna čustva do Španije, je vedel, kaj kitara zmore in kje se zanjo skrivajo pasti. Včasih jih je namerno nastavil izvajalcem, tudi Hozjanu, a jih je ta lepo preoblikoval v kitarsko poezijo, ki poboža uho.

Ploščo zaokroža akademski glasbenik, skladatelj in pianist Mitja Reichenberg s svojo skladbo, naslovljeno Pomladno pismo 1. Podvig je napisati še en preludij, ki lepo zveni, ki se obnaša korektno v okviru harmonskih zakonitosti in ima povrhu še svežo melodijo. Reichenbergu se je to posrečilo na poseben način. Pomladno pismo je presežek podobnih »pomladnih pisem«, nič ga ne zadržuje, da ne bi ponavljal predhodnikov, a se vseeno drži svoje linije, svojega sporočila. To je pogumen in lep zapik na tej plošči.