Regresija v prihodnost

Zvok v času (Sound in Time) je naslov novega albuma Blaža Švagana, jazzovskega tenor saksofonista in skladatelja. Ta stvaritev za sladokusce modernega jazza, ki je izšla pri založbi AUT RECORDS aprila 2023, bo pustila pečat. K sodelovanju je Švagan povabil vrhunske glasbenike, uveljavljene v jazzovskem miljeju. Vibrafonist Nazarteno Caputo, kontrabasist Miha Koren, bobnar Matheus Jardim in v skladbi 13th Warrior Boris Majcen na trobenti so v času, ko vse nekaj tipa, brbota in raziskuje, ko se zvočna krogla kotali na vse strani in nima obstanka v nobenem predalčku, sestopili z vlaka in lepo nadaljevali tam, kjer je nekako zastavil slog free jazza. Prav nekam v šestdeseta leta so pokukali in našli trdne vezi s sedanjostjo. Švaganov jazz je rahel korak nazaj v najbolj pozitivnem pomenu besede, saj je regresija v tem primeru utrditev templja, ki teži naprej v novo in izvirno individualno, svoje, švaganovsko. Švagan je krasno potegnil zavoro, se oprijel klasikov in na tem temelju zgradil katedralo, na katero je lahko ponosen.

Prvo poslušanje mi je takoj priklicalo v spomin konkretno skladbo Consequences, ki jo je leta 1963 podpisal Archie Shepp. Zanimiv vzgib, lep dotik preteklosti na plošči, ki ima v naslovu čas. Čas je že tako izmuzljiva dimenzija, v glasbi pa sploh. Ob prebliskih novih zvočnih tipanj, ki raziskujejo vse mogoče pojave in jih vključujejo v svoj kreativni univerzum (tudi novi jazz je tu precej zraven), brez težav preklopimo na najbolj prvinski tonus glasbenega izražanja, ki je nastajal še izven civilizacijskih korekcij in uzanc; glasba pradavnine je bila gotovo tudi tako spontana, kot je lahko čist in neposreden jazzovski diskurz v improvizacijo, v jaz, ki se izraža z zvokom. Vse se vrača, vse se vedno znova začenja, edino človekova potreba po preseganju gole danosti je stalnica, nuja, sla po širitvi mej danega trenutka. Tako tudi jazz pogosto tipa na vse strani, ko rine naprej, pade v časovno zanko in se lahko (z)najde v preteklosti. Išče nov zvok in ga odkrije v starem, bi lakonično komentirali. 

Tako dojemam to ploščo, v času, ki ni čas, ampak monolitno stanje muzike. Ne vem, s kakšnimi koncepti je to delo nastajalo, niti ne vem, koliko so se izvajalci v resnici trudili posegati nazaj (v čas) ali pač sploh ne, edina nesporna stvar je, da muzicirajo iz sebe. To se tu krasno doživi, sploh ker je temeljna platforma free jazz, ta subverzivni pojav, ko se je res dogajala (r)evolucija jazzovskih praks, prenova melodično harmonskih omejitev, be-bopa in vseh variant modalnega jazza. V trenutku razodetja je najprej nastopila tema, oster rez v novi nič, potem je sledila huronska produkcija, ki je prelevila staro v moderno, ki je iz blagodati plesno sproščujoče igrivosti in virtuoznega nastopaštva jazz potisnila v območje najresnejših preizkušenj. Tu se v jazzu šele zares začne umetnost, na tej točki jazz preskoči v polje večnosti, ko kriteriji izražanja dobijo dodatno dimenzijo – globino, globoko preorano do samega bistva muzike. 

Na Švaganovi plošči je vse to krasno zarisano. Če začne tako rekoč s Sheppovim standardom, se potem nadaljuje skozi vse znamenite prekucije te zlate dobe, celo do blagodati smooth jazza, seveda samo v formi in ne kot zdrs v pop. Najdemo povezave s kultnimi impulzi, ne da bi jih tu naštevali, na kar opozori kar plošča sama. Bonus dvanajsti komad na CD-ju ima namreč poveden naslov, Monkish. Ja, prav meniška simbioza z legendarnim pianistom Monkom. In to je to, Švaganov jazz je rahel korak nazaj v najbolj pozitivnem pomenu besede, saj je regresija v tem primeru utrditev templja, ki teži naprej v novo in izvirno individualno, svoje, švaganovsko. Švagan je krasno potegnil zavoro, se oprijel klasikov in na tem temelju zgradil katedralo, na katero je lahko ponosen. Način izvajanja je sicer predvidljiv: veliko je delne improvizacije, kar vključuje vnaprejšnje poznavanje teme, nekakšno dogovorno ekonomijo, kako in koliko se bo improviziralo na določenem motivu, kdaj in koliko bo kdo potegnil s svojimi solažami; a ko se zgodi totalnost, vse skupaj prestopi meje organiziranega in se prepusti božanski svobodi, popolni improvizatorski preizkušnji, kjer pravzaprav jazz živi ali pade. Ja, totalna improvizacija je nedvomno izziv, mogoče celo mokre sanje vsakega jazzista, strašna preizkušnja artističnih danosti. No, v tem primeru je tekoča, spontana, brez grehov in mimikrije. Ko glasbeniki sestopijo v odprti prostor, ohranijo individualno noto in kompozicijo mimogrede sooblikujejo kot naštudirano. Vsi so unikatni, kar je karakteristika free jazzovskih bendov. Drugače niti ne gre. Ta zvrst terja precizne, lucidne soliste, ki pa se znajo povezovati v celoto. Tu je tudi kleč, zakaj je tovrstnih bendov, vrednih pozornosti, v resnici prav malo. 

Švaganov korak je po mojem prepričanju korak v pravo smer. Jazzu je treba vrniti nekaj klasike, nemara staromodnosti, da ohrani bit in smisel izpovedi, ki ima še vedno dionizične temelje. Vsa eksperimentalna produkcija tega časa je seveda zaželena, nobena zvočna kombinacija ni odveč, ampak kontinuiteta preizkušenih in prepričljivo stabilnih zvočnih praks, ki jih ponudi aktualni CD, je odlična izbira. Nekako tako, kot je treba na koncu vse spontane stezice čez parkovno površino utrditi in celo tlakovati, da dobijo funkcionalno vrednost.